Moja prijateljica Ruth se je leta 1950 poročila s karakternim igralcem. Ko sem bila v New Yorku, sem izvedela, da je pred kratkim umrl. Vprašala sem jo, kako je njen tredesetletni sin Matt prenesel očetovo smrt.
»Žalosten je,« mi je rekla. »Zelo ga je prizadelo. Toda povedal mi je čudovito zgodbo o angelu, ki ga je srečal, ko se je z letalom vračal domov.«

Matt je bil zelo utrujen in pod stresom, saj je bedel ob očetovi postelji, po očetovi smrti pa so ga z neštetimi vprašanji mučili še novinarji. Povsem izčrpan je prispel na letališče JFK, kjer je bila popolna zmeda. Ura je bila pet popoldne in let je bil zelo poln.
Ko je vstopil v kabino, mu je nekaj reklo, naj vpraša stevarda, če lahko sedi v prvem razredu, kjer je neprimerno tiše. To ni bilo prav nič podobno Mattovem značaju, ampak upošteval je notranji glas.
»Pravkar mi je umrl oče in zelo sem izčrpan,« je razložil stevardu. »Lahko sedem tja?«
Stevard ga je pogledal in videl, da Matt globoko žaluje in da potrebuje pomoč. Za trenutek je pomislil in rekel: »Seveda, uredil bom.« Uspelo mu je in Matt je dobil sedež v prvem razredu.
Ko je letalo vzletelo in je stevard stregel pijačo, mu ja Matt rekel: »Mogoče poznate mojega očeta. Bil je igralec.« In iz denarnice je potegnil očetovo sliko.
Ko je stevard videl, se mu je obraz v trenutku spremenil. Rekel je: »Naj postrežem do konca. Potem vam bom povedal nekaj zanimivega o vašem očetu.«
Vrnil se je k Mattu. »Zdelo se vam bo čudno, toda vedel sem, da prihajate. Vse popoldne sem v mislih videval obraz vašega očeta. To sem omenil celo drugim stevardom, saj je bila podoba tako močna. Zdaj, ko sem vas spoznal, sem prepričan, da me je duh vašega očeta prosil, naj vam pomagam na poti.«
Matt ga je osuplo gledal. »Ja, tako bi on naredil,« je rekel Matt. »Želel bi, da sedim v prvem razredu. Hvala, da ste mi povedali.«

Ko mi je Ruth povedala to zgodbo, sem bila zelo ganjena. Rekla sem: »Ali nam ta čudovita zgodba ne govori o tem, koliko ljubezni in pomoči nam je na voljo, če le prisluhnemo svoji intuiciji? Kako čudovita zgodba.«
Ampak, kot sem spoznala kasneje, je bil to le prvi del. Naj vam povem še drugega.

Naslednji teden smo se mož Patric, hčerki in jaz odločili, da gremo na obisk k mojemu bratu v Pennsylvanijo, da bi z njim, njegovo ženo in tremi otroki preživeli zahvalni dan. Uspelo jima je dobiti prost dan, čeprav sta bila oba člana letalske posadke, in tako sta nas že težko čakala.
Na zahvalni dan, ko smo po razkošni večerji uživali ob sladici, je brat rekel: »Naj vam povem, kaj se mi je zgodilo pred nekaj leti. Letel sem iz Philadelphie v New York, ko sem iz neznanega razloga začel razmišljati o nekem igralcu, ki sem ga poznal iz starih filmov.

Spraševal sem se, zakaj neki razmišljam o njem. Na naslednji relaciji, iz New Yorka v Los Angeles, je prišel na letalo zelo izčrpan mlad mož in mi povedal, da mu je pravkar umrl oče ter me prosil, če bi lahko sedel v prvem razredu. Seveda bi moral reči ne, ampak ta moški je bil tako sesut in tudi čutil sem, da moram prekršiti pravila.«
Bila so me sama ušesa. Je možno da...?

Brat je nadaljeval: »Ko smo bili že v zraku, mi je pokazal očetovo sliko in prepoznal sem moškega, čigar obraz sem videval ves dan. Bilo je, kakor da bi njegov oče pristopil k meni in me prosil, naj poskrbim za njegovega sina.«

»A ni to čudno?« je brat zaključil z zmedenim nasmehom.
Odkimavala sem in rekla: »Si lahko misliš, da mi je isto zgodbo povedala že njegova mama? Ona je moja prijateljica.«

Nihče ni mogel verjeti, tako pa...seveda!

Moja prijateljica Ruth se je leta 1950 poročila s karakternim igralcem. Ko sem bila v New Yorku, sem izvedela, da je pred kratkim umrl. Vprašala sem jo, kako je njen tredesetletni sin Matt prenesel očetovo smrt.
»Žalosten je,« mi je rekla. »Zelo ga je prizadelo. Toda povedal mi je čudovito zgodbo o angelu, ki ga je srečal, ko se je z letalom vračal domov.«

Matt je bil zelo utrujen in pod stresom, saj je bedel ob očetovi postelji, po očetovi smrti pa so ga z neštetimi vprašanji mučili še novinarji. Povsem izčrpan je prispel na letališče JFK, kjer je bila popolna zmeda. Ura je bila pet popoldne in let je bil zelo poln.
Ko je vstopil v kabino, mu je nekaj reklo, naj vpraša stevarda, če lahko sedi v prvem razredu, kjer je neprimerno tiše. To ni bilo prav nič podobno Mattovem značaju, ampak upošteval je notranji glas.
»Pravkar mi je umrl oče in zelo sem izčrpan,« je razložil stevardu. »Lahko sedem tja?«
Stevard ga je pogledal in videl, da Matt globoko žaluje in da potrebuje pomoč. Za trenutek je pomislil in rekel: »Seveda, uredil bom.« Uspelo mu je in Matt je dobil sedež v prvem razredu.
Ko je letalo vzletelo in je stevard stregel pijačo, mu ja Matt rekel: »Mogoče poznate mojega očeta. Bil je igralec.« In iz denarnice je potegnil očetovo sliko.
Ko je stevard videl, se mu je obraz v trenutku spremenil. Rekel je: »Naj postrežem do konca. Potem vam bom povedal nekaj zanimivega o vašem očetu.«
Vrnil se je k Mattu. »Zdelo se vam bo čudno, toda vedel sem, da prihajate. Vse popoldne sem v mislih videval obraz vašega očeta. To sem omenil celo drugim stevardom, saj je bila podoba tako močna. Zdaj, ko sem vas spoznal, sem prepričan, da me je duh vašega očeta prosil, naj vam pomagam na poti.«
Matt ga je osuplo gledal. »Ja, tako bi on naredil,« je rekel Matt. »Želel bi, da sedim v prvem razredu. Hvala, da ste mi povedali.«

Ko mi je Ruth povedala to zgodbo, sem bila zelo ganjena. Rekla sem: »Ali nam ta čudovita zgodba ne govori o tem, koliko ljubezni in pomoči nam je na voljo, če le prisluhnemo svoji intuiciji? Kako čudovita zgodba.«
Ampak, kot sem spoznala kasneje, je bil to le prvi del. Naj vam povem še drugega.

Naslednji teden smo se mož Patric, hčerki in jaz odločili, da gremo na obisk k mojemu bratu v Pennsylvanijo, da bi z njim, njegovo ženo in tremi otroki preživeli zahvalni dan. Uspelo jima je dobiti prost dan, čeprav sta bila oba člana letalske posadke, in tako sta nas že težko čakala.
Na zahvalni dan, ko smo po razkošni večerji uživali ob sladici, je brat rekel: »Naj vam povem, kaj se mi je zgodilo pred nekaj leti. Letel sem iz Philadelphie v New York, ko sem iz neznanega razloga začel razmišljati o nekem igralcu, ki sem ga poznal iz starih filmov.

Spraševal sem se, zakaj neki razmišljam o njem. Na naslednji relaciji, iz New Yorka v Los Angeles, je prišel na letalo zelo izčrpan mlad mož in mi povedal, da mu je pravkar umrl oče ter me prosil, če bi lahko sedel v prvem razredu. Seveda bi moral reči ne, ampak ta moški je bil tako sesut in tudi čutil sem, da moram prekršiti pravila.«
Bila so me sama ušesa. Je možno da...?

Brat je nadaljeval: »Ko smo bili že v zraku, mi je pokazal očetovo sliko in prepoznal sem moškega, čigar obraz sem videval ves dan. Bilo je, kakor da bi njegov oče pristopil k meni in me prosil, naj poskrbim za njegovega sina.«

»A ni to čudno?« je brat zaključil z zmedenim nasmehom.
Odkimavala sem in rekla: »Si lahko misliš, da mi je isto zgodbo povedala že njegova mama? Ona je moja prijateljica.«

Nihče ni mogel verjeti, tako pa...seveda!