http://www.bukla.si/?action=books&book_id=154841 Sodobno pojmovanje učenja
-razviti pri učencih take zmožnosti, ki jim bodo omogočale stalno izpopolnjevanje znanja, vseživljenjsko učenje in uspešno delovanje v svetu nenehnih sprememb.
- sposobnost učenca, da zna usmerjati (regulirati) lastni proces učenja – ima razvito kompetenco učenje učenja.
1.1 Kompetenca učenje učenja
- Sposobnost za učenje, potrebna za organiziranje in usmerjanje lastnega učenja; za učinkovito upravljanje s časom in informacijami pri učenju, tako individualno kot skupinsko. Vključuje zavedanje svojih potreb in procesa učenja, sposobnost prepoznavanja danih priložnosti in premagovanja ovir za bolj uspešno učenje. Hkrati označuje sposobnost pridobivanja, procesiranja in asimilacije novega znanja in spretnosti kot tudi iskanja in uporabe pomoči. Pri tem kompetenca spodbuja učenca k uporabi znanja in spretnosti v različnih kontekstih: doma, na delovnem mestu, v izobraževanju in urjenju, pri čemer imata ključno vlogo motivacija in zaupanje posameznika.
- Učenec je torej tisti, ki lahko aktivno usmerja lastni proces učenja in se hkrati zaveda te svoje vloge.
- Kognitivno-konstruktivistične teorije učenja pojmujejo učenje kot aktivno vgrajevanje (asimilacijo) novih informacij v obstoječo strukturo znanja posameznika, učenca pa kot aktivnega procesorja, torej kot nekoga, ki izbira, organizira in integrira nove informacije v obstoječo shemo predznanja.
1.2 Samoregulacijsko učenje
- Aktivno vlogo učenca v procesu učenja omogočajo razvite samoregulacijske spretnosti učenja.
- Vsako učinkovito vedenje, naj bi imelo tri elemente: sposobnega uporabnika, jasen cilj in ustrezno aktivnost. Učenec bi moral:
- Poznati različne pristope k učenju (učne strategije)
- Imeti pred seboj jasen cilj (kaj želi doseči z učenjem)
- Učiti se tako, da bi prišel do končnega cilja.
Taki učenci so aktivni v učnem procesu, prevzemajo nase del odgovornosti za doseganje cilja, se zavedajo, kaj od nove snovi že poznajo in česa ne, skušajo problem, ko ga odkrijejo, rešiti sami ali s pomočjo učitelja/sošolcev. Pri tem pojmujejo lasten proces učenja kot sistematičen proces, ki je v veliki meri pod njihovim nadzorom, učenci postanejo aktivni udeleženci lastnega učnega procesa.
Samoregulacijsko učenje vključuje:
- Samoregulacijo vedenja, ki vključuje aktiven nadzor različnih virov, ki jih ima učenec na voljo, kot npr. časa, okolja (npr. prostora, kjer se bo učil) in socialnih virov pomoči (vrstnikov, staršev), ki mu bodo pomagali;
- Samoregulacijo motivacije in emocij, ki vključuje nadzor in spremembo motivacijskih prepričanj, kot npr. samoučinkovitosti, ciljne orientacije, s čimer se lahko učenec prilagodi zahtevam pouka/naloge. Hkrati pa se učenec lahko nauči nadzorovati lastne emocije in afekte (npr. bojazen) z namenom izboljšanja svojega učenja;
- Samoregulacijo kognicije, kar vključuje nadzor različnih kognitivnih strategij učenja, kot npr. strategija globljega procesiranja, ki se odražajo v boljšem učenju in dosežku učenca.
Kognitivno-konstruktivistične teorije učenja znanja ne pojmujejo kot nekaj objektivnega, kar obstaja zunaj posameznika, pač pa kot subjektivni konstrukt posameznika, ko skuša osmisliti svoje izkušnje v svetu z lastno aktivnostjo. Zato kognitivno-konstruktivistično usmerjeni avtorji pravijo, da znanja v gotovi obliki ne moreš niti »dati« niti od koga »prejeti«. Vsak posameznik lahko pride do znanja le z lastno miselno aktivnostjo.
Teorija informacijskega procesiranja
Socialno kognitivna paradigma
1 Učenje je proces interakcije med tem, kar že vem, in tem, kar naj bi se naučil (med predznanjem in novo snovjo).
Kognitivni konstruktivisti pojmujejo učenje kot razširitev in modifikacijo obstoječega načina doživljanja sveta na drugačne načine doživljanja in sprejemanja sveta.
2 Učenje je socialni proces.
Sodobne teorije učenja v procesu učenja posebej poudarjajo pomen socialnih interakcij in socialne podpore. Učenca obravnavajo kot socialnega konstruktorja znanja. Posebej izpostavljajo pomen skupinskega dela (npr. sodelovalnega učenja), ki lahko učence pripelje do višjih ravni znanja, kot če delajo (se učijo) posamično.
3 Učenje je situacijski proces.
Vse kar se učimo, se učimo v določenem kontekstu, v določenih okoliščinah (npr. doma ali v šoli, sami ali s sošolci, pri tem uporabljamo računalnik ali knjigo) Sodobni teoretiki učenja pravijo, da spada v okoliščine učenja poleg spretnosti in procesov tudi tisto, kar se učimo
4 Učenje je metakognitivni proces.
Številne raziskave so prišle do ugotovitve, da so najbolj učinkoviti tisti učenci, ki se zavedajo lastnega procesa učenja in razumevanja. Raven nezavednega pridobivanja znanja (učenec se nauči nekaj ali se nauči, kako narediti nekaj, vendar ne ve, da to zna oz. zna narediti), raven aktivnega, zavestnega obvladovanja lastnega znanja (učenec se zaveda, kaj ve, in tudi tega, česa še ne ve) Ta razlika v obeh ravneh je temeljna razlika med kognitivnim in metakognitivnim pojmovanem znanja. Pojem metakognitivno se nanaša na zavestno obvladovanje (razumevanje in usmerjanje) lastnih kognitivnih akcij/procesov.
Motivacijski dejavniki:
Prepričanje o lastni učinkovitosti (kompetentnosti)
Pričakovanje uspeha
Pomembnost učenja (stališča o učenju in strategijah)
Interes za učenje
Ciljna usmerjenost
Premagovanje ovir
Vzdrževanje truda
Premagovanje negativnih čustev
Uporaba socialnih virov pomoči