gape wrote on 04.04.2005 at 21:05:22:.... krog nebesnih znamenj ni sestavljen in ozvezdij (kamor spada tudi njen "trinajsti" Kačenosec), ampak iz zodiakalnih znamenj, ki niso nič drugega kot časovno-prostorska razdelitev ekliptike (navidezna pot Sonca okrog Zemlje, ki jo Sonce opravi v letu dni) na dvanajst enakih delov. Astronomsko oziroma tropsko leto in z njim krog zodiakalnih znamenj se prične 20. ali 21. marca vsako leto, ko Sonce prekriža nebesni ekvator z juga proti severu. Tega dne sta dan in noč na vsej Zemlji enako dolga. Prične se znamenje Ovna in z njim pomlad. Ko Sonce približno 21. junija doseže maksimalno deklinacijo 23,5° severno od ekvatorja (tej točki pravimo poletni solsticij), je na severni polobli dan najdaljši, noč najkrajša; prične se znamenje Raka in z njim poletje. Ob jesenskem enakonočju (v zodiaku točka točno nasproti 0° Ovna) se prične znamenje Tehtnice (jesen), ob zimskem solsticiju, ko je noč najdaljša, dan najkrajši, pa znamenje Kozoroga (zima). Meje vmesnih znamenj so določene z razdelitvijo vsake četrtine na tri enake dele.
Za razliko od znamenj so ozvezdja skupine zvezd različnih velikosti in oblik. Vse zvezde na nebu astronomi danes uvrščajo v 88 ozvezdij. V ozadju ekliptike, ki določa dvanajst horoskopskih znamenj, je (izmed skupaj 88) dvanajst ozvezdij, ki jim pravimo tudi "zodiakalna" ozvezdja: to so ozvezdje Ovna, ozvezdje Bika, ozvezdje Dvojčkov, ozvezdje Raka... Znamenja, kot jih poznamo, so resda dobila ime po dvanajstih poglavitnih ozvezdjih, ki se nahajajo za ekliptiko, a spomnimo se, da naš, astrološki zodiak, določa ekliptika, ne ozvezdja! Ozvezdja se z znamenji prekrivajo samo zelo približno. V prvih pomladnih dnevih je v ozadju Sonca tako na primer ozvezdje Rib, čeprav "štejemo" v tem času znamenje Ovna! Poleg tega se položaj ozvezdij v odnosu do znamenj spreminja, saj ekvinokcijska točka zaradi nekakšnega "tresenja" Zemlje drsi počasi nazaj po nebesnem svodu (takoimenovana "precesija ekvinokcijev"). Ekvinokcij se vsako leto zamakne za 50 sekund nebesne dolžine, kar znese 1° v 72 letih. Znamenja so se približno pokrivala z ozvezdji kakih 300 let pr.n.š., vendar zaradi precejšnjih razlik v pojmovanju, kje se konča eno ozvezdje in kje prične drugo, ter zaradi različnih velikosti posameznih ozvezdij, res samo približno. Ekvinokcijska točka je bila nekako zadnjih 2000 let v ozvezdju Rib - odtod mistična Doba Rib, ki ji zdaj sledi Doba Vodnarja. (To ima nek astrološki pomen, vendar zelo splošen, saj "dobe" vplivajo na razvoj celotnega človeštva, ne na posameznike).
Quote: Pravzaprav je pojav pravilno razložil že Hiparh pred 2200 leti, sam mehanizem precesije so pa natančneje razložili šele po Newtonu in Koperniku s težnostnimi vplivi Sonca in Lune na vrtenje Zemlje (in ne s tresenjem Zemlje ).
Precesija je pojav, povzročen s težnstostmi vplivi lune in sonca, te spremembe vpliva pa povzroča spreminjajnje lege našega osnočja v teku kozmičnega leta. To ciklično spreminjanje lege je posledica kroženja naše galasksije (rimske ceste) v okrog svoje osi (čne luknje), ki rabi za obrat 25.800 let (naše osončje leži priblibližno na 1/3 oddljenosti od zunanjega oboda galasije od jedra), to je eno kozmično leto. Če galaksija zarotira vsakih 72 let za 1 stopinjo, to pomeni, da pride v svoj izhodiščni položaj točno takrat, ko opiše krog 360 stopinj, torej čez priližno 25.800 let.
Rotacija galaskije ima torej vpliv na premik zemljske osi, ki se na neko izhodiščno točko nagne in potem nazaj poravna za odklon okrog 30 stopinj. Gledano z neke določene točke z zemlje to pomeni, da se točka, na kateri vzhaja sonce ob npr. spomladanskem enkonočju, dvakrat v kozmičnem letu (na 180 stopinj in na 360 stopinj) točno na isti točki, točka vzhajanja sonce pa pa se največ pomakne ob izhodiščne na četritni kozmičnega leta. Če vzamemo za izhodiščno leto nič kozmičnega leta tisto leto, ko je bilo na poti po svoji ekliptiki (navidezni letni ciklični poti sonca okrog zemlje) ob svojem vzhodu na dan spomladnskega ekvinokcija na točki nič, se ta točka sončnega vzhoda premika proti severu četrtino sončenga leta ( 6450 ) let, dokler ne doseže odklona približno 30 stopinj, potem potuje nazaj k izhodiščni točki 0 (ki jo doseže po 12.900 letih) in preko nje prot jugu, kjer potem po 19.350 letih spet pride do skrajnega odklona približno 30 stopinj in se začne vračati na izhodiščno točko sončnega vzhoda ob npr. pomladanskem ekvinokciju pred 12.900 oziroma 25.800 leti.
Na podoben način se isti pojav gledano z neke točke na zemlji odraža v selitvi nebesne točke, okrog katere se navidezno vrti nebo okrog zemlje. Ta točka je na podaljšani zemljsi osi (za nas severnjake) nad severnim polom in se trenutno pokriva z zvezdo severnico. Ta os napravi v kozmičnem letu krog 360 stopinj s polmerom 30 stopinj, zaradi česar se os navideznznega vrtenja ozvezdja okrog zemlje seli po krožnici, ki jo oriujejo ozvezdja herkula, laboda...
Zadnjič sem gledal eno oddajo o sfingi (kipu leva s človeško glavo pri piramidah v gizi), ki naj bi s položajem kazala točno na točko sončnega vzhoda ob pomladansekm evkonociju na začetku kozmičnega leta. Ob tej predpostavki obstaja celo možnost, da je nastala v času v enem obdobju tega prehoda sonca skozi ničelno točko, saj so se stari egipčani dvolj dobro spoznali na astrnomijo, da bi s sfingo kot večnim koledrjem ovekovečili to točko. Ker naj bi se kozmično leto začelo z vodnarjem, naj bi bilo torej možno da je zadeva nastala celo pred skoraj 13.000 leti...
Če se torej prav razumem na astronomjo, se zaradi tega (premika) zemeljske osi lega neke točke na zemlji najbolj razlikuje od prejšnje lege na približno 13000 let. Leta 6450 kozmičnega leta je ta točka na zemlji skoraj 60 geogrfaskih stopinj drugje kot bo leta 12800 kozmičnega leta. Ta lega se premakne približno za toliko, kot je razdalja med Ljubljano, ki je 46 stopinjah na severni polobli in nekim krajem v afriki, ki leži 14 stopinj pod ekavtorjem. Tak maksimalen zamik se zgodi samo enkrat v kozmičnem letu, zato pa je ta dogodek stališča človeštva toliko bolj katastrofalen (ledena doba/vesoljni potop), da ga je ostal v kolektivni zavesti in da je pritegnil pozornost že antičnih astronomov/astrologov.
Da pa astrologija kot teorija zaradi neujemanja dejanske lege sonca na ekliptiki z zodiakovih znamenji v njegovem ozadju zaradi precesije ne pade kot teorija pa je po jungu zato, ker pri palnetarnih vplivih gre za pojav sinhronicitete, torej neposredne odslikave zunanjega sveta v individualni psihi, (makrokozmoza v mikrozmosu), ki se z vsaj vidika makrokozmosa ne ozira na take bolj kot ne optične prevare kot jih povzroča precesija.
Bi bil res hvaležen, če kdo pregleda tole moje razumevanje precesije, predvsem njenga zanemrljivega vpliva na astrologijo.