Vedno nova igračka

Ampak, ponavljam: ne pravim, da bo odvreči za vas to bila otroška igra - zaradi tega ker je sen za vas še ena realnost. Sen za vas se vedno ni samo sen. Za vas ego ni lažen, ego je za vas edina realnost. In kar je najhuje, vse ostalo je za vas lažno.
Mi živimo okrog ega. Iščemo vse bolj in bolj egoistična potovanja - nekdo skozi bogastvo, nekdo skozi status, moč, prestiž, nekdo skozi politiku, nekdo skozi religijo itd. Teh poti je neskončno. Ampak konec, rezultat, cilj, je vedno isti: očistiti Jaz, očistiti ego.
Za vas, je to realnost. Ampak jaz vam govorim, da vam je to - edina realnost. Lažno je postalo realno. Senca je postala stvarna. Zaradi tega je vse to tako težko - ne zato ker je ego nevzdržno močan, ne; vse to je težko zaradi tega in samo zaradi tega, ker vi še vedno verjamete v njega, v njegovo moč.
Če verujete v njega, potem ga bo zelo težko odvreč, ker ga boste z eno roko želeli odvreč, z drugo pa ga boste trdno držali. Zato bo težko, in ne zaradi ega samega po sebi.
Ko vam govorim, da je ego samo sen, vi mi želite verovati zaradi tega ker ste skozi ta fenomen ega še preveč trpeli - in ne zato ker čutite resnico v tem kar vam govorim. Ker, če čutite resničnost mojih besed, boste to sekundo odvrgli ego, brez da bi se vprašali:
Kako? V tem primeru niti za vprašanje 'Kako?' ne bo časa. Enostavno boste odvrgli svoj ego.
Vi ne čutite resničnost mojih besed. Ko vam povem, da še niste dojeli lažnivost ega, ko vam povem da ga lahko odvržete - vi ustvarite upanje iz vsega tega. Zaradi tega ker ste skozi ego toliko trpeli, vi vsi takoj začnete ustvarjati upanje: Takoj ko odvržem ego, moje trpljenje preneha. Na ta način postanete srečni s to novo igračko, s tem novim upanjem.

Strah od sence
Jaz vam ne dajem upanj, vi sami jih ustvarite. Govorim vam samo dejstva - da je vse to konstrukcija ega, da je to za ego gradbeni material, da je ego tako zgrajen - in da ga tako lahko odvržete!
In prav zaradi tega ker je toliko lažen, vam nikakršen vam napor ni potreben, da odvržete svoj ego. V trenutku ko začutite kaj je kaj - ego zavedno izgine.
Zamislite si ta primer: človek teče v paniki, v strahu od smrti, pravzaprav pa  beži od lastne sence. Zaustavite ga in mu rečete: Kakšna si ti budala! Pa ti bežiš od svoje sence - nihče te ne sledi, nihče te ne poskuša ubiti. Nikogar razen tebe ni v okolici. Ustrašil si se lastne sence.
Toda... ko enkrat ko stečete hitro, vas tudi senca hitro spremlja. Hitreje ko tečete, hitreje vas senca spremlja. Tedaj naš logično skonstruiran um začne razmišljati, da smo v resni nevarnosti. Um nam tedaj pravi:"Če želiš pobegniti, teci vse hitreje. Seveda pa ne glede kako hitro boste tekli, vam bo senca za petami. Čeprav je ne morete pustiti za seboj, pa vaš strah raste, raste in raste. In zamislite si to norišnico, sami sebe ste si nakopali za vrat.
Ampak, jaz vam povem; To je samo senca, nihče vam ne sledi - in vi to resnično dojamete, zagledate senco in končno dojamete; me boste potem vlekli za rokav z vprašanjem; Kako naj odvržem lastno senco? Boste od mene zahtevali neko čudodelno tehniko, neko metodo, neko yogo? Neee… samo sladko se boste nasmejali vsemu - in prav s tem smehom spoznanja boste odvrgli ego. V trenutku ko dojamete, da je to samo senca in da nihče ne teče za vami, je ego že odvržen. Tu ni nikakršnega kako. Samo smejali se boste, smeh bo napolnil vaše celotno bitje - ker je bila celotna zadeva tako neumna.
Ista zadeva je z egom. Če lahko slišite resnice, se vse zgodi samo po sebi. Vse se zgodi skozi spoznanje. Uvid je zadosti. Ne potrebujete 'Kako'.
Če še vedno sprašujete s tem prekletim 'Kako', je to samo znak, da še niste uvideli kaj počnete - in potem boste iz vsega tega izvlekli še neko novo upanje. Zaradi tega, ker ste skozi ego toliko trpeli, želite se ga rešiti, ampak to ne sme biti polovično.

Postanite brez upanj

Drevje je plesalo na vetru; pojavil se je polna luna, in celotna eksistenca je slavila sedanjost. Dih se je dvigal, dih se je spuščal, kri je tekla po venah, srce je razbijalo - i vse se je zgodilo samo po sebi. Ampak on ni delal nič. Skozi to ne-delovanje, je izginil Gautama Sidharta.
Ko je prišlo jutro, ni bilo nikogar, ki bi opazil razsvetljenje, ampak zgodilo se je razsvetljenje. Pod Bodhi drevesom je sedel prazen instrument - seveda z dihom, z bitjem srca, seveda, celo boljšim kot kadarkoli prej. Vse je popolno funkcioniralo ampak kreatorja ("činitelja") ni bilo. Kri je cirkulirala, vsa narava kilometre naokoli, vse je plesalo, polno življenja. Vsak atom Budinega tlesea je plesal, vsak atom je drhtel od energije in vitalnosti. Nikoli in nikdar nihče ni bil življenjski v takšni meri - ampak sedaj se je energija gibala po lastnem   ("nahođenju"). Nihče ni manipuliral z njo..
Buda je postal kot beli oblak, popolnoma svoboden. Razsvetljenje se je zgodilo. To se tudi vam lahko zgodi, toda ne ustvarjajte upanja od te možnosti. Najbolje vam je, da če že razumete v čem je stvar, da odvržete vsa upanja. Postanite brezupani, popolnoma brezupani. Težko je postati popolnoma brezupen. Velikokrat ste se nahajali v brezupu, toda nikoli popolnoma v brezupu. Vedno ko odvržete eno upanje, v sekundi začutite brezup, toda takoj, se avtomatično prekrijete z nekim novim upanje. In s tem izgubite brezup.
Ljudje stalno letajo od guruja do guruja, to je tavanje od upa do upa. Pridejo do enega guruja z upanjem, da jim bo njegova milost odprla oči, da se bo skozi njegovo energijo zgodilo vse. Tako čakajo in čakajo s prenapetim umom, ker um ki upa nikoli ne more biti sproščen; čakajo, vse bolj nestrpno - ker um ki je napolnjen z upanji ne more biti potrpežljiv.
Nato se ti ljudje začno počutiti nelagodno, zaradi tega ker, oni seveda čakajo, in nič se ne dogaja. in ko se njihovo potrpljenje presuši, oni lepo zaključijo: Ta učitelj je prevarant, gremo k drugemu učitelju. Ali razumete? Ne gre se za tavanje od guruja do guruja, temveč o tavanju od enega do drugega upanja. Ljudje ne tavajo od ene religije do druge, temveč od upanja do upanja. Vsi to počnete, že mnogo življenj. Od vekomaj ste to počeli.

Vi ste težki

In sedaj poskušajte ("prozrijeti") vse! To ni vprašanje niti mojstra, niti v pravilni metodi. To je vprašanje direktnega uvida, nenadnega prodiranja v to kaj se dogaja: zakaj upamo, zakaj ne moremo živeti brez upanj in na koncu koncev, kaj smo sploh uspeli doseči skozi tolikšna upanja?
Dojemite - vse to bo odpadlo samo od sebe. Vi celo sploh niste niti zahtevali, da vse to odpade od vas. Zaradi tega tudi pravi, da ni težko odvreč upanj in ega, to je lahko, čeprav vem koliko je v bistvu težko. To je težko samo zaradi vas in lahko pa je samo po sebi. Odvreči ego je lahko, ampak vi ste težki.
To se vam lahko zgodi vsak trenutek, in ko to pravim, mislim na fenomen razsvetljenja - na stanje brez Jaz. Tisto s čimer nič ni povzročeno. Vzrok je tu nepotreben. To ni rezultat razno raznih vzrokov, zato ker razsvetljenje ne more biti ("nusprodukt").To je samo uvid. Lahko se zgodi grešniku. Ni nujno da se zgodi svetniku.
Torej, noben poseben pogoj ni potreben za nekaj takega. Če to lahko razumete, se razsvetljenje zgodi celo grešniku. Če ostane brez vsakršnega upanja, če začuti, da se nič ne dobi, niti ne izgubi, če dojame, da je vse to okrog nas in v nas samo ena absurdna igra - se bo zgodilo razsvetljenje.
To se svetniku nujno ne mora zgoditi, ker svetnik mogoče še vedno želi nekaj doseči. Mogoče še vedno upa.  Ta svet mu je postal ničvreden, ampak tisti drugi svet se javlja, kot pomemben in poln smisla. Dojel je, da mora zapustiti zemeljsko, da bi dosegel neko rajsko stanje - on še vedno upa.
Torej, kaj se lahko stori? V bistvu, ni treba storiti ničesar. Potrebujete samo občutljive oči, oči ki so prodorne. Vse kar potrebujete je nov pogled, na vse vas, na vaše bitje. Samo to. Svež pogled.
In jaz vam govorim, da s tem svežim, novim nevidnim pogledom - ego odpade sam od sebe, kot da ego tedaj sam pristaja, da bo odvržen. To je najlažja možna stvar, seveda pa je v istem trenutku, povsem jasno, da je to najtežja stvar na svetu.

Toda zapomnite si dobro … jaz vam ne ustvarjam lažnega upanja.