Jest sem ljubosumen... na vse k so meli pravo ljubezen. Sicer je to prej zavidanje kot ljubosumje saaam vseen...vem da ni fino niti za tistega k je ljubosumen, še manj pa za tistega k ne ve, kaj se dogaja... zanj/o je namreč vse čist ok... vseen pa jekao neki narobe pa sploh ne ve kaj bi blo lahko narobe...čista štala... most med srcema je dvignjen

torej če si ljubosumna zvezdica...potem je prvo vprašanje na koga... al je to tvoj  fant al pa si ljubosumna kr tko kot jest...
k ne vem niti na kaj niti na koga...
najbolj verjetno - kar na boga

Vse kar je potrebno je da si pozdraviš rane v srčku... in pol bo spet tista znana pesem v srčku... srček dela tika taka, ko na tebe...

Rane na srcu pa se zdravijo izključno z ljjubeznijo
tko da ....  

ljubosumnost je zame posesivnost - poskus obladovati, nadvladovati nekoga, nekaj, po svojih željah
je kratenje svobode sobitju, nezmožnost priznati, da oseba obstaja (tudi) ločeno od nas

sej ni nič narobe če neki čutiš, prav pa je da to poveš na lep način...  

Vse v redu in prav. Pravijo, da če si ljubosumen, v resnici ne ljubiš. Jaz se s tem ne strinjam. Recimo, da sem ljubosumna oseba, ampak to še ne pomeni, da raje ne mobiliziram vseh svojih moči v to, da sprejmem ljubosumje, občutek pomanjkanja, nepopolnosti in nekje na koncu spoznanje svoje popolnosti v nepopolnosti. Gre samo za to, ali ljubosumju dopustiš, da te bo prevladalo, ali ga sprejmeš kot resničen del sebe. Ljudje si pač ne želijo priznati svoje sebičnosti, ki je čisto naravna. Dokler si pa je ne priznajo, pa jo bodo projecirali v druge. Sama ne bi nikoli prizadela sočloveka s svojo ljubosumnostjo. Zavedam se je v polni meri in sprejemam jo z žalostjo, pa vendar vem, da bo zaradi ljubezni, ki jo čutim, pogorela.  

Cleo, po mojem mnenju ne gre samo za slabo izkušnjo v preteklosti. Če si s tem mislila na razočaranje v ljubezni, kar se partnerskega odnosa tiče. Saj te imamo verjetno vsi, ane? Po mojem so vzroki globlji in segajo tja v otroštvo in »nedoživljanje« prave ljubezni najprej od staršev. Temu se reče tudi strah pred bližino. Slabe izkušnje v mladosti in kasneje pa samo poglabljajo tisti strah pred bližino, ki ga najprej vcepijo starši. Hote ali nehote, da ne bo kakšne pomote.

In, ja – gre za nezaupanje človeku, ki ga sicer ljubiš. Ampak to nezaupanje v bistvu ne doživljaš zaradi tega človeka in zato, ker morda ne bi verjel temu človeku. Ampak gre spet za tisti vzorec preteklosti, za tisto, kar je zapisano v tvoji podzavesti in kar si od staršev prejel tam nekje do šestega (ali sedmega) starosti. Sem o tem že nekje pisala, se mi zdi.

Sem dovolj jasno razložila tole?

m.

Vsekakor je ljubusumje občutje TUKAJ in ZDAJ. Tko kot je že odprla razmišljanje CLEO, gre za razčiščevanje vzorcev iz preteklosti.

Kakšna je bila starševska vzgoja v prvih letih? Je otrok imel dovolj ljubezni, je imel oporo, je imel stabilno otroštvo... Vse to so predpogoji, ki v nadaljevanju, sploh z vstopom v pubertetniško dobo, ko je možnost čiščenja teh vzorcev zelo izpostavljena, da prepoznamo blokade, ki so se nabrale z leti.

Zakaj blokada? Ker smo v tistem nujnem obdobju bili brez prave ljubezni, celo borili smo se zanjo in bili nezavedno nevoščljivi-ljubosumni, ker sami tega nismo dobili.
In za razreševanje, lahko uporabiš dve poti. Včasih in po mnogih avtorjih, je fino iti v preteklost in ugotoviti te vzorce odraščanja. Ali pa kar se truditi biti v trenutku. Obe poti sta seveda lahko povezani med seboj, vsak se sam odloči kaj mu pomaga pri odpravljanju ljubosumja.

Ljubusumje kaže enostavno na to, da bi želeli nekaj imeti pa ne moremo. Ljubosumje kaže na ego, na nenasitnost ega.
Ljubljena oseba se nam izmika in na nek način, "premalo za nas" kaže naklonjenost nam. Lahko se še tako trudi, pa če vsebujemo ta vzorec in posledično strah, težko kaj pomaga. Oziroma pomaga;
-da se ljubosumna oseba sama poskuša sprijazniti z dejstvi, ki jih kaže življenje;
-da, ko se pojavi čustvo, to čustvo zanalizira, pogleda vase in poišče vzroke zakaj se takšno čustvo pojavlja, v kakšnih primerih se pojavi, v odnosu s kom, kakšna pričakovanja imamo...
-da spozna, da ni človeka "dvojčice duše" in cele palete podobnih iluzij, ampak golo življenje iz trenutka v trenutek
-da dopusti vsaki osebi, vsakemu bitju na našem planetu popolno svobodo, in z njo komunicira v odnosu čiste ljubezni, sprejemanja.

No, hotel sem razvozlati še izjavo: Kdor je ljubosumen, ne ljubi. - filozofsko je to čisto res. Zato ker čisti pojem ljubiti, redkokateri osebki posedujejo, so pa. Vendar se v to niti ni potrebno spuščati. Življenje že ve.

P.S. vmes sta natipkala odgovora še Miška in Bardo...

Pa ja, da je ljubosumnost pri bonbončkih in otrocih druga kategorija, kot ljubosumnost v ljubezenskem razmerju, vendar gre dejansko za zelo podobna razmerja (le bonbončki so drugače zapakirani  8)). Ti meni, jaz tebi!

Quote:

Govoriš zdajle o ljubezenskem razmerju ali o bonbončkih? Če govoriš o prvem, potem se mi zdi, da brezpogojna ljubezen (h kateri naj bi vsi težili?) ne temelji ravno na relaciji daj-dam.

m.