Najprej vas vse lepo pozdravljam.
Nekaj časa že prebiram tale svet in mnoga vprašanja, ki me zadevajo v zvezi s temami tukajle se vežejo na zgornjo-i besedico-i. Odpiram to kot novo temo zato, ker se mi zdi pomembna in morda bo odprla vrata v zanimiv svet.

Kaj vam pomeni biti v odnosu z nekom, primarno s partnerjem, posledično z otroki? Ali biti v razmerju? Ali je to isto?
Imeti zdrav odnos do partnerja  - biti zahteven v isti meri do njega kot do sebe? Je to možno ali samoumevno?
Če sta partnerja različno zahtevna - nekdo je za odnos, ki teče gladko, razen ko se zatakne drugi za bolj sprotno trenje in konfrontiranje? (če je prvi bolj moški princip in drugi večkrat opažen kot ženski?) Bi se dalo iz tega sklepat, da gremo v paru skozi obdobja kot sošli že starši in gre vedno in vsakič (razen ob primeru kakih grobih neskladij) za preizkus potrpežljivosti, beri;
vstopaš tu, kjer smo mi že bili.
Cilj po sebi ni pomemben, šteje predvsem pot, po kateri stopamo in z namenom, da ta prinese čimveč koristi nam in tistim, ki so z nami v odnosu (tudi npr. tukaj).
Kaj pravaprav pomeni biti v razmerju; morda predvsem nenehno prepoznavanje sebe v drugem? Tukaj bi navezala tudi na temo odprtosti - ali hoteti več pomeni  potreba po zadvoljitvi svojega ega? Ali morda brcanje v prazno temo, dokler se od bolečine ne zaiskri? Ali je vsa ta fama okoli optimalnega razmerja ena utopija, ker:
1. je nemogoče, da se srečata v odnosu dva, ki sta približno enako "vadila za sluhapotrebno  improvizacijo", torej živ odnos?
2.ker smo ljudje kot pripadniki ene vrste že v osnovi "zajebani (pardon) na H frekvenco"; ne more biti tako slabo, da ne bi lahko bilo še slabše?


V eni temi sem zasledila Borutovo mnenje, da je telo osnova vsega vedenja in zdi se mi, da prav ugotavlja. Kaj bi to pomenilo v odnosu. Je bistven vonj/duh? (ali nous; pomeni tudi duh pri st. Grkih)

Ali bi John Doe rekel v prenesenem svetu dengijev; dajem vse za pol?

V temi odprtosti, zdi se mi zelo resna tema, se samo zastavlja vprašanje: Ali se znamo pogovarjat? Ob priliki sem zasledila izjavo enega filozofa (navedla jo je pa M. Košir), da gremo ženske v posteljo z moškim, da bi se lahko pogovarjale, moški pa se obratno - pogovarjajo zato, da bi lahko šli z žensko v posteljo. Ali ima ta ugotovitev kakšno osnovo?
Ker ljubezen je širša od seksa in vedno temeljna tudi v odnosu - Ali to pomeni, da ima človeška ljubezen zelo različne oblike pojavnosti - vroče, hladno, burno, zamrznjeno, zagrenjeno in nevemkajše. Ker v resnici težko prepoznamo ogromen del odnosov kot ljubezen - Ali je težko verjetno, da si po večletnem odnosu dva še ustrezata? Ali gre v veliki meri za srečo?
In končno ali v vsakem odnosu sledi umik na Mars oz. Venero?

Vprašanja so nanizana kar sproti.

Vse se da razrešit, samo pustimo Mars, Venero in Johna Graya pri miru.

Quote:


Ja, je utopija, ker si je optimalno razmerje nekdo izmislil. Razmerje je pogosto srečevanje dveh popolnoma neodvisnih osebnosti, ker sta si pač všeč. Vse ostalo je vsiljeno s strani družbe, ki v sedanji obliki organiziranosti ne more obstajati brez družine, ki je, kot pravijo, osnovna celica družbe. V resnici pa je samo osnovna proizvodna enota podložnikov neke države. Zato si je bilo pa treba izmisliti optimalno razmerje, ki ga  v resnici ni.

Človek je lahko v optimalnem razmerju kvečjemu sam s seboj, pa še to je zelo težko.

Hvala obema za odgovor; takole za spodbudo in za uvod; res ne bi moglo bit bolje.
Pa kljub temu -
Andres in Miro ne morem se otresti občutka, ko sem prebrala vajin odziv,  kot da ni kej debatirat. A je bilo že skoraj vse povedano al´ sta že sita  tega?
Pa ne da je štos v ´glih prov´(in starešine bodo vedele; že, že ampak kaj?)
Ja, pa spet - vesela sem za kratke in jedrnate odgovore - ne samo, ker mi ob dolgih postane slabo, tudi potrudim se potem bolj. Optimalno? Če se le da in skoraj obvezno tako, da sem potem tega sita.
No, res, mislim, da se da potiho največ povedat; pa četud to včasih pomeni sam sebi; Taki časi? - bo že res!

(Ker glih zdej vrtijo en film o fantu, in vse, kar naj bi si moški srednjih let in srednjega sloja v teh časih največ privoščil -Evropa-, je poleg ugledne službe še ugledna moška družba, pa seveda dober odnos z mamo, pa bežna afera dvakrat na leto); OK, priznam, brezveze tkole razmišljat, ampak tale zadnji podatek pa daje mislit in če res danes pomeni to že seksualno aktivnega moškega...
Ja, pol je na področju odnosov obdobje ledene dobe. Morda je pa res to napoved, da prihaja čas žensk.  


Andres wrote on 10.08.2002 at 01:45:47:


Andres, ne se hecat!
To od profesorja si po moje prebral med vrsticami -Temeljito!
Tvoj dodatek se kar dobro in prijetno sliši - v teoriji. Samo ne mi pa reč, da je  posledica kake resne študije, ker se mi potem kar tako na hitro pripelje vprašanje: Kako se že v družbi okrog nas skrbi za osnovno higieno? Nekako tako kot deluje tisti aparat vibrotronic (ne vem, na tv prodaji), ki mimogrede proizvede en kup mišične mase, ki je nihče ne rabi? Ali pa da se nas to čisto nič ne tiče? Smo pač pripadniki posebno uspešne vrste "prebavljačev"?
Ja, ko sta dva za eno -  ni pomembna vsebina izgovorjenega, ko traja stanje zaljubljenosti in projekcija želja? Poslušaš drugega šele, ko postane pomembno kar pove? In kadar je to, kar pove, na prvem mestu, in ne kaj drugega, je že znak za alarm, ker že teče en drug program in tudi na napačnem mestu?
No, ne vem, brala sem danes Ihana in to, da mu je krokar z enim namigom hotel baje nekaj čisto malega povedat, ker ljudje po njegovem v komunikaciji potrebujemo eksces oz nepredvidljivo ravnanje; prenesemo krokarja v gozdu, v pesmi - zares pa ne.

Quote:


Miro kaj pa če predpostavim, da mora pravila človek sam najti, tudi v odnosu. Ker ni Boga, ki bi povedal, kaj je prav in kaj ne in ker tudi ni nič takega, kar bi veljalo prav za dva na enak način...
...Bog čepi v eni luknji, pokrit z rjuho in čaka na človeka, da ga odkrije; kar se nikoli ne zgodi, če pa se komu potencialno bi lahko, potem mu ta zaupa, da je to noben drug kot živ hudič - al´ kva?
(Brez kra, kra, kra???)



lp obema

Biti v odnosu z nekom...

vedno smo v odnosu z celim vesoljem

fora je kolk se tega zavedamo

če se zavedamo rečemo temu, da smo v razmerju

idealno razmerje: odnos, ker dobita oba
                            odnos kjer so energije podobne in se potencirajo
                            odnos, kjer se zaradi stika dveh oseb, pokažejo skriti potenciali

Quote:


To Miro, to je že skor univerzalna resnica in odgovor, če ga le malo predelaš na vsa vprašanja, ki jih lahko nek človek v zablodelem odnosu, ali nekdo, ki ga zanimajo odnosi dobi. To je to.

Edič

Quote:


Quote:


Quote:


Kaj pa če vam zdajle rečem, da ste v TOTALNI ZMOTI. Da JE ODNOS VSE, KAR JE, da ga zato ne morete ignorirat, niti pod razno, se samo delate pred samim sabo, no lahko ste "ga siti"; tu dopuščam tudi možnost, da bi to lahko celo bolje razumela kot Mira ali Eda ... no, tole zdej je res zafrkancija    

Kaj vse je odnos? Da ni kar ni?
Odnos do partnerja, družine, staršev, odnos do otrok, odnos do prostora in časa, odnos do rastlin in živali, odnos do sebe ali kar odnos do vesolja, kot pravi naš gost pikec. Ali smo v teh odnosih vedno isti s tem kar smo in s tem kar se kažemo, da smo? Naš odnos do razmerja čutno-duhovnega sveta v nas? Naš odnos do arhetipičnih vsebin, ki so v ljudeh vseh časov?
Kaj pa naš odnos do potvarjanja, nesprejemanja, ignorance, hipokrizije, ritolizništva?
Meni se je ob priložnosti , ko sem bila udeležena na seminarju s temi vsebinami, porodila tale misel: Edina resnica, ki je, je odnos med dvema človekoma, ki je smrten - ostalo je nepomembno. In pa še zapomnila sem si ob tem misli Matissa: Človek se zmore izražat na dva načina: z brutalnostjo ali z umetniškim pristopom.

Kaj je torej odnos potem? Kaj pa umetnost odnosa?

Po moje posamezniki v paru nismo/niso toliko odvisni drug od drugega kot od odnosa, ki ga imajo/imamo drug do drugega.

Amstel wrote on 10.08.2002 at 18:02:12:


Odnos se nikoli ne neha, tudi ko prenehamo biti z nekom/drugim v odnosu.
Odnos pomeni vsakodnevno gradnjo, ne umre, ko zvečer zaspimo in zjutraj se na novo zbudi. Tko nekako.

lp Karmen

Quote:


Se strinjam - Miro, bodi prijatelj s svojimi sanjami in igra znabit da ti bo oživljala duha.

Izdelaj si svoj lastni mit in tvoja izbira šteje.

Kar delaš s sabo, s svojim telesom, srcem, zavestjo gre v prid tako samospoštovanju kot personi (kar ne delaš, gre pa v nulo )

Mene tudi ne bi nič motilo, če bi živela v enem plemenu v Sudanu - al kje že omenja Košiček v Spolnosti skozi stoletja- navade, ki bi po moje vsem nam - ne samo meni koristile; Pa me resno zanima vprašanje - ali se znajo fantje in punce tam bolj igrati - vsaj v večini? Po moje, ja.
Vsega pa le ne bi zamenjala; da se znamo pogovarjat tle že ne  

Da je spolnost - seks&erotik treba napajat, vzdrževat kar naprej; verjetno je tle v štartu potrebno dost zegna, da mata dva približno enako nabite delce in to, ampak to je štart; še zdaleč ne pomen, da se potem človek utrudi, nasiti - razen seveda če je ta sitost plod dobrega seksa , pa ne v enkratni do dvakratni/letni dozi, kot se men zdi, da se kar dogaja - pa se bojim, da je to še celo en tak optimum teh cajtov (kar prej ne bi niti v največji mori priznala..); ja seksa se resnično premalo-krat, to mislim, da je vsaj tle jasno

Največji odklon v odnosu vidim, je  eno hlinjenje in pa potvarjanje za ljubi mir - v bajt; potem pa takrat, ko se dva/eden kljub lakoti zavračata, ampak to je po moje spet redko in v samo v ´jebiveter´ odnosu, po moje tak odnos niti ne obstaja več, je samo še s samim sabo, ne več drug z drugim oz. tolk kot s komerkoli drugim, to pa ni nič več kot z nobenim - kar pa je, da se vrnem na začetek - spet bolje, kot pa eno hlinjenje in pa kar tako lizanje

Še to bi povedala, da vsak posameznik pride do momenta, ko je ena določena abstinenca prav tako nujno potrebna, predvsem zarad boljšega vpogleda v celoto-gradnjo, ki jo seks dela v človeku; al pa gre tukaj samo za dinamiko, ki nam je spet različna.

Dinamika je bistvo odnosa, oba zavestna partnerja jo drug pri drugem upoštevata in iz nje črpata. To je potem vsa čarovnija.

Odnos je poezija gibanja, kot borilna veščina, VEDNO V DVOJE. sami s sabo se šele/samo  pripravljamo in to ni brez veze, če je končni namen koristna uporaba. kar pa je praktično povedano užitek nad neskončnim užitkom - PA ŠE TUKAJ IN ZDAJ JE. - če je

Karmen Anuk

Zdravo, vsi!  

Tole o odnosih ste pa zapletli! Meni se pa sploh ne zdi tako težko. Vem pa, da če imaš v glavi že vnaprej izdelano idejo, kako bi moralo biti, je skoraj gotovo, da boš razočaran. Saj veste, kako je: če ničesar ne pričakuješ, nimaš biti nad čim razočaran. To vem čisto iz lastnih izkušenj.
Odnos in razmerje sta zame isto. Govoriti o odnosih nasploh se mi zdi isto kot govoriti o življenju nasploh. Življenje ni namreč ni nič drugega kot splet vseh možnih odnosov, skozi katere se oblikuješ in realiziraš. Gre za odnos do drugih, do okolja in, najpomembneje, do sebe. In bolj ko sprejemaš sebe in si s sabo zadovoljen, bolj sprejemaš druge in si zadovoljen z njimi. Čisto enostaven primer: imaš dober dan in si srečen in se ti zdi vse fino, drug dan pa vstaneš ves slabovoljen in se ti zdi, da je s svetom vse narobe. Ampak, če logično pomisliš, je svet isti kot včeraj. V čem (v kom!) je torej težava?

Prejle sem brala Herbijev prispevek Senca v Pozitivkah. Nekaj o egu. Res fino sestavljeno, Herby. Preberite si, če še niste.

No, grem bit mal pridna.   Ciao.
M.