Quote:Ampak povej, kako lahko samo z razumevanjem zamenjas ene navade pa izkusnje z drugimi, sej ne mores. Najprej si moras tudi druge nabrat.
Ja, tako sem tud jest mislu, da se da. Da jih moraš samo na enem višju nivoju abstarhirat, jih zdigitalizirat, pa se od njih na ta način čustveno odvežeš. Jih kao zintelektualiziraš, jih razumeš, zarišeš na zemljvid in jih razgrneš po potrebi. Pol si pa greš lahko korajžno nove iskušnje nabirat, se jim nastavljat al pa se ene pustolovščine it, saj maš vse orintacijske pripomočke s sabo, se ti ne more nč hudega zgodit. Pol se pa ponavad že za taprvemu vogalom 'čisto nekaj nepredvidenega' zgodi, rečeš nč hudga, saj zemljevid je še zmeraj v redu, gremo naprej. Greš, ampak je izjemnih dogodkov, ki te zmedejo pa zbegajo več kot unih, ki ti shemo na mapi potrjujejo. Se ni možno več z njo pomagat, se znova moraš dol usest, na nov premislit, na novo shemo narisat pa tko naprej dokler ne ugotoviš, da se z novimi izkušnjami hkrat tud zmeraj nove sheme moraš delat. Kaj ti pomagajo nove izkušnje, če z njimi samo prejšnje negiraš pa navade razbijaš, če v bistvu brez njih na sploh ne moreš bit?
Tle se en prostor za trenscedenco po mojem ustvar, potreba po eni mapi nad mapami, na katero se lahko trdenje tud čustveno fiksiraš kot na une za katere počas zveš, da so samo za sprotno rabo in jih je zato treba zmeraj znova risat.
Je malo simbolike v tem, da sem v tkole ene 40 let rabu, da sem se zares v nebo zazrl. V uno tapravo z zvezdami, za katere sem mislu, da so mal brezvezen kaos za okras tam gor. Sem prej psa ven ponoč vodu zato, da sem lahko s cigaretnim dimom v pljučih čute krotil, pol sem pa sem pa začel samo še v zrak gledat pa se čudit enmu redu, ki vlada tam gor. Sem si teleskop pa zvezdno karto nabavu pa prvič v življenju planet od zvezde razloču pa ugotovu, da se ozvezdje fiktivno okrog severnice obrača in da se da zmeraj ugotovit, kaj boš kdaj od kje vidu. Da se da po nebu zlo fajn orinetirat in da dvojčka nista kar tko en lik v cajtengu mapak dve svetleči zvezdi, ki sta dejnsko 1/12 leta v ozadju med zemljo in soncem, dokler ju ne zamenjajo druge zvezde zodiakovega kroga. Sem z osnovami astronomije začel štekat tud potrebo psihe, da se orientira tako v fizičnem kot duhovnem prostru po enih konstantah, po eni predvidljivi in skoraj vedno virtualno dostopni kozmični dinamiki. Sem se vsaj nehal iz ženine obsedenosti s psihoastrologijo norca delat, sem bil sposben vsaj eno spoštljivo toleranco vzpostavit, čeprav njene obsedenosti še zmeraj ne morem v celot odobravat.
Quote:Tej popravki naših misli so možni le takrato KO se zavedamo, da smo sistem ustvarili mi SAMI. Da ni to sistem, ki deluje tam nekje, brez našega vpliva. Ker, kot razumem tebe, titud, praviš, da imaš v svoji psihi kao nek samostojen sistem.
S pretvorbo astronmije na astrologijo skušam ponazorit prav ta proces zavedanja, da smo si sistem ustvarili sami. Skozi klasično znanstveno opazovanje dobimo občutek, kot da se kozmični red ustvarja sam po sebi in da deluje tam nekje prez našega vpliva. Preko astrologije pa vidmo, da smo nanjga preslikal naše psihične procese, zato da mamo en red pa mir v duši. Gledano iz čisto subjektivnega stališa pa lahko vse skupaj tko, da je kozmični red prazprav ustvarla naša psiha s pomočjo čutov in razuma po lastni podobi, da se imamo pri svojem vsadanjem lutanju kje za orinetirat pa kam za naslonit.
Ampak pol, ko se na to nasloni, se pa nima več kaj spraševat, je treba verjet magari par sto let da je zemlja magari ploščata pa da se sonce zjutraj nad njo vzdigne zvečer pa spusti podnjo. Če se psiha nima na kaj opret, da bi to ploščo kot kroglo ugledala, se ji tega ne da od zunaj zapovedat. Sistem je moj, ga je usvarla moja psiha, ampak ga motram jemat za eno zunanje, kozmično dejstvo, da mi zotraj tako ustvarjene percepcije znese. Tle ni niti pomembno, al je to spoznaje samo moje ali pa splošno veljavno. Vsaj zame kot ene vrste samotarja ne, za črednike morda, a za vse velja, da ga moramo najprej sesut kot objektivni sistem in ga nazaj vzet za lastno percepcijo, da ga lahko spremenimo.
Transedenca je v tem pogledu prazprav očaranost nad tem, da iluzija deluje. Jebeš pravo 'resničnost' pa 'dejstva': mi jih ne more noben vsilit, jih ne morem niti seb dokazat, če jih moja psiha ni pripravljena za svojo spoznat pa sprejet.