Kakorkoli se že temu reče, bistveno je, da imamo nek problem, ki ga želimo premostiti. In po moje, je tu potrebno začeti.
Če želiš osebnostno rasti, pa ne izjasniš, kaj je sploh problem, je seveda lahko sprejeti nasvete.. prepusti se, poslušaj notranji glas...
Po mojih izkušnjah, je notranjih glasov več, ne samo eden. In recimo, da je tu srčika problema.

[color=Purple][/color]
Dober način, da problema ne rešimo, je ta, da ga NEJASNO zastavimo.  

Problem je po definiciji nekaj, kar je dobro rešiti.
Seveda, nekomu, ki mu je nekaj v užitek, nima kaj reševati. Ampak, seveda, nismo o tem govorili...

ja
prepuščanje
nedelovanje
srednja pot
čimbolj se približat idealu
to je to

(Andrej Grabar je v Duhu resnice takole):

Obstajata dva zakona:
zakon duha ali dejanskega življenja in zakon duše, človekove svobodne volje. Dokler ljudje živimo po svoji volji, nam je svet dejanskega življenja neviden. Vendar ga čutimo kot svoje težave, kadar smo z njim v konfliktu, ali kot radost, kadar smo z njim usklajeni. Kajti dejanski svet zaživi kot izbe, osvetljene z baklami, tisti hip, ko smo mu na voljo. Večno življenje in Jezusovo vstajenje je svet, ki čaka na naše strinjanje, podobno kot svod zvezd čaka na temo večera.  

Sprejemanje je dovoljevanje valovanj življenja, strinjanje pa je kroženje in samo tako se lahko krog zaključi. Če bi se dva človeka sprejela in nato strinjala, bi bil krog zaključen, doker pa se samo sprejemata, sta v valovanju. Sprejemanje je objektivno ali zunanje, strinjanje pa je subjektivno ali notranje.

Sprejemanje brez strinjanja nima definicije, je neznanka, s strinjanjem pa dobi definicijo ali neko vrednoto. Nekoga lahko sprejemamo, vendar ne vemo, kdo je, dokler se ne strinjamo z njim in on z nami.

Končno stanje, ki ga bomo morali sprejeti, ni logično. Logika nam samo pomaga sprejeti nelogiko. Končno stanje bo popolna abstrakcija. Nič več nam ne bo razumno, dobesedno nič.  

Ali smo to sposobni sprejeti?
Če je Jezus Kristus sprejel takšno nelogiko, kot je križanje pravičnega, potem bomo tudi mi morali sprejeti propad vsega smiselnega. Če bi bila večnost sestavljena iz logike, potem to ne bi bila večnost, ampak neskončnen dolgčas.  

Vsaka logika se na koncu uravna. Ko se vsa stanja dopustijo, so tudi vsa dopuščena. In če je vse, kar logika lahko dojame možno, potem ne sloni več na nobeni osnovi in postane nesmiselna. To je podobno kot postavljanje meja. Če jih postavljamo logično, jih postavljamo za svoj namen.  

Nelogika deluje kot zrcalni odsev meja. Postavimo mejo v levo in je v zrcalu desno. V tem primeru ne vemo, kaj je res in kaj ni. Kako bomo to razumeli? To lahko samo sprejmemo. Kdo nam namreč zagotavlja, da je človek, ki ga gledamo, resničen in obratno. Mi smo sveto prepričani, ker ga vidimo, da je. Veliko vprašanje pa je, če je to, kar gledamo, zares tako. Kako bomo prenesli, da ne bomo več gotovi, ali smo mi res mi in on res on, ali gledamo mi njega ali on nas. Ko pride do takšnega paradoska, da ne vemo več, kdo smo in kaj smo, in ko to sprejmemo, smo sprejeli življenje.  

Kdo pa sploh smo? Nihče! Kajti dokler ne zaživimo, dokler v nas ne zaživi nekdo ali nekaj in dokler mi ne zaživimo v nekomu ali nečemu, nas sploh še ni, smo le sen, ki išče.

Najprijetneje se počutimo tam, kjer nam ni potrebno biti. Če imamo radi neko osebo brez razloga, jo imamo radi toliko, koliko nas razbremenjuje naše biti in smo lahko sproščeni. Blaženost ni nič drugega kot prijeten občutek, ki nastopi tedaj, ko smo tako močni, da nam pred nikomer več ni treba biti. To je skrivnost razveze.  

Samo iz bele lahko razumemo črno in samo iz črne lahko razumemo belo, ko bomo začeli živeti nebit, se lahko vse podira, a se bomo kljub temu izvrstno počutili. Takrat bomo vedeli, da nismo od tega sveta, da je to samo neka frekvenca in da nismo na njeni dolžini.  

Ko človek pristane na svojo nestvarnost, na dejstvo, da ga ni, nikogar več ne obremenjuje z nekim stanjem. A na žalost bo ravno razbremenitev na koncu uničevala ljudi, ker bodo iz prepričanja, da so, še vedno hoteli svoj svet. Ne bodo razumeli, da tega sveta ni, da ne obstaja in da ga nikoli ni bilo.  

(Skratka, zaklad je tale knjiga, nimam pravih besed zanjo. Je bil res hec, kako še nisva bili pripravljeni druga na drugo, in kakšne ovinke sva potrebovali, da sva se ponovno srečali )  

Misliš, lepo prepisano? Se že cel dan sprašujem, kaj za vraga mi je tega treba, ko nekaj predam gor na forum, kar me zadene v bistvo, se mi zdi, da je povezano s titudovim ugotavljanjem, pa itak z vsem in potem vidim , da nobenega ne zanima, al pa že vsi to veste, al pa sploh ne pride do vas, ker smo km daleč, al kaj ??? AL KAJ ???
Kwa dogaja?
Kako vi sprejemate tale svoj 0. Ga sploh? Al nastane panika, tako kot pri meni včasih?

Zvezdica, tkole ti bom povedal.

Ne moreš reči da nobenga ne zanima, velikokrat je tako, da je napisani post tako popoln, da ne potrebuje nobenega komentarja!!!

Ja tko je, kot je Mike rekel. Jaz lahko le napišem: tko je, se strinjam.  Pa se velikokrat strinjam, pa tega ne napišem, ker bi hitro izzvenela zelo oguljeno: strinjam se, strinjam se, strinjam se, strinjam se, ... Ali pa sploh ne vem kaj pametnega napisat, ker je že vse pametno povedano. Tko da, nič sekirat!