Valentinaa
|
Ko še nisem imela svojih, sem vedno govorila, da jaz se bom pa z njimi super razumela, ker jaz jim bom pa vse razložila, oni bodo potem vse razumeli. In me bodo lepo ubogali itd... Ampak...
Otroci imajo pa itak eno čist svojo logiko, niso obremenjeni z vzorci kot mi, njihove dušice so še čiste, mlajši so, bolj so spontani, intuitivni, potem jih pa mi z vzorci nafilamo. In tak otrok naše logike sploh ne razume, on ima čist svoje predstave o svetu v katerem živi, in te njegove predstave so velikokrat realnejše kot naše. Konflikt mad starši in otroki velikokrat nastane, ker starši velikokrat vsiljujemo otrokom svoje vzorce, ki so totalno skregani z njihovimi predstavami. In to vsiljevanje je včasih lahko prav nasilno (Če ne boš ubogal, bo pa... v tem stilu).
Jaz sem se tega zavedla, in kar na enkrat sem se vprašala, ja kaj pa, če ima otrok prav. In začneš svoje vzorce pucat, otroka pa sprejmeš kot enakovredno osebo, kar seveda tudi je, kaj pa pol če je še majhen, velikokrat je modrejši od nas (al pa sploh?). Otroci so veliki učitelji. Veliko nas naučijo, če jim dovolimo.
Naprimer moj starejši, ki bo kmalu star 6 let, piše z levo roko. In seveda piše od desne proti levi, ker je to njemu spontan način pisanja. In potem mu jaz težim, da piše narobe, da vsi pišejo od leve proti desni, in vsi tako berejo itd... Njegov odgovor je pa čisto preprost: "Ja mami, ampak jaz sem levičar, in z levo roko se piše tako. Jaz pa znam to prebrat!"
|