Quote:Postavlja se mi vprašanje: zakaj pa sploh obstaja želja po tem, da se znebiš ega? Kje tiči vzrok? Kaj je tisto, kar ti pravi, da se ga moraš rešiti? Kako te omejuje? Pri čem?
Vse je odvisno od tega,kaj si predstavljamo pod besedo ego.
Težko je rečt,kaj sploh je ego.Egotu pripišemo neke določene vzorce razmišljanja.Da je ego pač tisto,kar razmišlja samo o sebi.Torej le za svojo korist.
Seveda tu ne moremo rečt,da je to nekaj slabega.Po eni strani ja ,po drugi ,ne.
Ego je pač na tisti stopnji,kjer se bije vedno nek boj za obstanek.Zato je tudi za ego značilno,da je v njem veliko strahu.
Čez čas pa človek preraste ta boj in strah,ker začne razumevati svet okrog sebe in spozna,da je njegov strah nesmiseln.
Spozna tudi,da čeprav si je s svojim egotom želel le dobro,mu v praksi to ni uspevalo.
Tako se pojavi želja,da se znebi takšnega razmišljanja in svojega egota.
Pa tudi življenje samo in duša teži k višjim ciljem.
Po eni strani se je mogoče res enostavno znebiti svojega egota,saj poskrbiš samo zato,da ga več ne hraniš.Torej ne daješ mu več takšne hrane oz. misli,s katerimi bi ga lahko samo podpiral.Zato ego umre.
Po drugi strani pa je lahko zelo težko,saj,če boš izgubil ego,boš se moral tudi v realnem življenju marsičemu odreči.Zato se pojavi strah,strah pred izgubo.Ta strah pa samo še bolj podpre ego.Tako se človek vrti v nekem začaranem krogu.
Na nek način obstane in težko sprejme življenje.Saj je življenje spreminjanje.Ego pa se boji sprememb,saj ga vsaka sprememba lahko ogrozi.Zato si začne čimveč stvari lastiti,kar mu daje občutek moči,da lahko kontrolira življenje in okolico.
Zato je ravno v tistem,ki si lasti veliko stvari in je na visokem položaju,v njem veliko strahu.
Lahko rečem,da se ego bori proti življenju,zato rabi veliko moči.Boriti se proti življenju in proti spremembam,pa je zelo naporno.
Ker si ego želi lastiti pretekle dogodke in stvari,povzroča to veliko trpljenja.Želeti si nekaj ,kar je minilo,zahteva ogromno energije,ta energija pa ustvarja konflikte in blokade.
Tako lahko rečem,da je težko biti egoist.Saj življenje ni nič drugega,kot borba,stres,strah....
In zakaj vse to ?
Samo zato,ker nočemo sprejeti življenja ?
Ker smo še,kot otroci in bi radi dokazali,kaj vse zmoremo in kako lahko vplivamo na ta svet ?
Mogoče,vendar je to bolj borba,kot pa neka igra.
Igra ostane takrat,ko se prepustiš in zaupaš v življenje.
Ko se prepustiš življenju in mu dopustiš,da te uči.
Ko si brez strahu,saj veš,da te vodi bog.
Ko začutiš,da smo vsi eno in takrat ni nobenega strahu več,ampak samo ljubezen.
Home
Pages: 1 
