titud wrote on 10.10.2002 at 08:53:11:Tale topik o navezanosti spremljam kot eno bolj soft verzijo unega o odvisnosti. Berem miškinega de mellota pa tud men ene dileme ne razreš:
Zakaj navezost, če ničemer ne služ? A ni to ena lekcija, ki jo je treba vzet pa skoz dat? Se je po moje ne da prešpricat, zato ne vem zakaj taka panika pred njo. Šele ko si not, ko si navezan, da dihat ne moreš brez naveznosti, maš šele šanso, da spoznaš, da te ta naveznost utesnjuje. Prej ne, prej v nekem smislu osvobaja, saj ti omogoča, da slišiš vsaj en inštrument, da izostriš svoje otopele čute vsaj nanjga, kar je boljš, kot da preslišiš cel orkseter. Šele, ko se čuti prebudijo pa magari navežejo na posamezno, pol se morda šele izostri potreba pa tud sposobnost dojemanja vseh inštrumentov v de mellotovi simfonični harmoniji. Ne moreš v začetku stvari dojemat totalno, ker te kot take ne potegnejo vase. Potegne detjal, ki ma en potencial celote v seb. Če ga ma res, se bo pozornost razvezala navezanosti nanj pa se razširla na kontekst, v katerem se pojavlja tkorekoč avtomtasko, se po moje ni treba v naprej bat, da se to ne bo zgodl. Ker če bi se praviloma dogajal, da obtičimo v omejenosti navezanosti, pol bi bli po defoltu patološki odvisniki, kar praviloma nismo in kar smo v topiku o odvisnisnosti po mojem dost natnčn obdelal.
V bistvu je to spet eno post festum razmišljanje:ko daš koz, ti je vse jasno. Prej pa vmes pa nč al pa bolj mal, zato tud nima smisla vnaprej z navezanostjo okrog strašit.
Ja, titud… Navezanost ne služi ničemur. Ampak vsi smo »gor rasli« s tem, da so nas tako učili, ane? No, ja, vsaj velika večina nas, po moje. In prešpricat se je ne da, imaš prav. Je del potke, ki jo je treba prehodit. In mislim tudi jaz, da dokler ne daš skozi navezanosti na svoji lastni koži in dokler sam ne izkusiš, kaj v bistvu pomeni navezanost in dokler sam ne ugotoviš, da navezanost ni prav nič OK, toliko časa pač živiš na ta način. Saj ni frke. Če ti odgovarja, seveda. In ni nobene panike tukaj, nihče nikogar ne straši. Saj veš – vsakdo sam zase odloča, kaj se ga dotakne in kaj ne. O čem želi razmišljati in o čem ne. Kaj bo sploh bral, če bo bral. Kaj bo sploh izkusil, če bo izkusil. Po kateri potki bo hodil, če bo sploh hodil…
titud wrote on 10.10.2002 at 09:05:40:Ne vem, men se zdi, da pot zavedanja ni tako premorčrtna. Ne moreš se kar odločit za pot 'gor', ker pol ti tvoje potke noben ne prekriža in ti nobenmu. Men zveni to nekak sterilno, čeprav morda gladko...
Pa ker si me prehitel s temle tvojim zadnjim postom, naj dodam še tole: kdor trdi, da je navpična potka premočrtna in da je lahka, se po mojem mnenju hudo moti. Ker ni. Vsaj jaz mislim tako. Je polno ovinkov, ki jih moraš prehoditi, je polno hribčkov, ki jih moraš prestopiti, je polno kamenčkov, ki jih moraš prestaviti. Pa si enkrati "up", pa si spet "down". Kar pa bi jaz poudarila, je to, da je pomembno predvsem to, da veš, po kateri potki želiš hoditi. Ali želiš razvijati zunanjo moč ali notranjo, avtentično moč. Sem nekje brala, da v bistvu vse duše stremijo k navpični potki. In jo vse duše tudi tudi opravijo. Prej ko slej. Nekatere v tem življenju, nekatere v naslednjem, nekatere v nekem prihodnjem. Odvisno tudi od naloge, ki si jo izberejo, ko se inkarnirajo in od karme, ki si jo naberejo v vsakem življenju. Ampak opravijo jo pa. Ker vse duše težijo k ljubezni, sočutju, radosti, sreči, veselju. Ker je to njihova naloga.
m.
Home
Pages: 
