Welcome, Guest. Please Login or Register
Forum Svet pogovorov gape.org
Sončeve pozitivke
pilcom.si
 
  HomeHelpSearchMembersLoginRegister  
 
Pages: 1 ... 8 9 10 11 12 ... 14
(Read 88130 times)
t
5
p
*****
Offline

Ride si sapis!
Posts: 5103
Kozmos
Gender: male
Re: Zakaj je moj fant tako ljubosumen?
Reply #135 - 13.12.2005 at 10:53:15
 
titud wrote on 13.12.2005 at 08:46:35:
Vsako obdobje naredi eno od teh 'patoloških' oblik pojmovanja za normalno, to je zaželjeno  obliko prakticiranja ljubezni.  

Ljubezen se nam kaže samo skoz trenutno veljavno in prepoznano kulturno obliko njenga prakticiranja, le skoznjo je prepoznamo kot ljubezen in ne npr. kot patološko duševno stanje,  t.j. kot bolezen. Srednjeveško romantično ljubezen njeni dediči še vedno pripoznavamo kot 'naravno', 'zdravo', čeprav  se njen nastananek ujema s pomanjkanjanjem stanovsko streznih partneric tedanjim vitezom, ki so bli zato prisiljeni svoja ljubeznak čustva izživet v fantazmi o janaškem osvajanju  nedosegljivih princesk.


Patološko ni nekaj, za kar bi se lahko preprosto odločali samo glede na neko "normalnost" - patološko je bolezensko; neko obnašanje označimo za patološko, če ugotovimo, da si nekdo z njim škoduje (in seveda tudi, če škoduje drugim - kar je u bistvu kriminalno), ali pa da preprosto ne opravlja svoje funkcije (če je funkcija ljubezni ohranjanje vrste, potem lahko celotno trubadursko tradicijo označimo za bolno).


titud wrote on 13.12.2005 at 08:46:35:
Men se zdi, t, da ti ravno iz realnosti delaš ideal oziramo da gojiš neke vrste vero v realnost/normalnost. Ljubezen  je po moje enako skladna  z realnostjo, če se  hočeš s  svojo izvoljenko zlit z junaškimi dejanji in mazohističnimi žrtvovanji zaradi njenega visokega/nedosegljivega stanu ali pa s sadistističnim  izživljanjem  in dokazovanjem  svoje nadmoči  nad žensko kot družbeno depriviligiranim objektom tvojega poželenja. Patološka je zame kvečjemu nezmožnost uprabljat ali magari inovirat kulturne obrazce izražanja/izživljanja  ljubezni v kakršnikoli praksi, ne pa taka lai drugčana praksa. Strah pred nerealnostjo/patološkostjo/nenormalnostjo  ljubezni, ki blokira prakticiranje ljubezni v kakršnikoli kulturni formi, je po moje dost bolj patološki pojav kot zlitje, trajna ali začasna  izguba identitete in druge glavne in stranske posledice prakticiranja ljubezni.  



Kultura je po defoltu omejevanje določenih stvari in spodbujanje drugih - medtem ko patologija pokriva popolnoma drugo področje  (področje bolezni - ne gre za možnost nemožnost, temveč za to, kako se kaj odvija in kakšne posledice ima to za subjekta in za okolico - če ima nekaj škodljive posledice, potem je to že patološko/bolno/kriminalno): za ljubezen, katero sta na primer izvajala Romeo in Julija, lahko z lahko rečemo, da je bila bolezenska, saj sta zaradi nje oba umrla.

Kar se mene tiče, mi je ta wu wei princip ljubezni (zelo podoben temu, kar predstavlaj theONE) zelo blizu (na področju delovanja), sem pa skeptičen do razih zlivanj skupaj in podobnih varijant, saj smo konec koncev tudi telesno preveč omejeni (tako zlitje bi bilo uspešno šele, če bi se oba zaljubljenca dala predelati v kakšne mlete mesnate izdelke - recimo klobase), in telesna omejenost je po moje manjši problem kot duhovna.



uživajte!
Back to top
 

Nič na svetu nikogar ne čaka. Nič ni dokončano, in vendar nič ne ostane nerazrešeno.
WWW WWW  
IP Logged
 
titud
5
p
*****
Offline

Zaznavanje mističnega
je vir vsake prave znanosti.

Posts: 6736
Markomur
Gender: male
Re: Zakaj je moj fant tako ljubosumen?
Reply #136 - 13.12.2005 at 11:38:17
 
t wrote on 13.12.2005 at 10:53:15:
Patološko ni nekaj, za kar bi se lahko preprosto odločali samo glede na neko "normalnost" - patološko je bolezensko; neko obnašanje označimo za patološko, če ugotovimo, da si nekdo z njim škoduje (in seveda tudi, če škoduje drugim - kar je u bistvu kriminalno), ali pa da preprosto ne opravlja svoje funkcije (če je funkcija ljubezni ohranjanje vrste, potem lahko celotno trubadursko tradicijo označimo za bolno).

Kultura je po defoltu omejevanje določenih stvari in spodbujanje drugih - medtem ko patologija pokriva popolnoma drugo področje  (področje bolezni - ne gre za možnost nemožnost, temveč za to, kako se kaj odvija in kakšne posledice ima to za subjekta in za okolico - če ima nekaj škodljive posledice, potem je to že patološko/bolno/kriminalno): za ljubezen, katero sta na primer izvajala Romeo in Julija, lahko z lahko rečemo, da je bila bolezenska, saj sta zaradi nje oba umrla.


Nekaj, kar se kot  patološko kaže na  osebnem nivoju,  lahko na kolektivni ravni pomeni velik potencial, ki daje energijo za nujno  potreben preboj za preseganje neustreznega  kulturnega obrazaca prakticiranja ljubezni. Romeo in julija  ta potrebni naboj kljub osebni tragiki vsebujeta in deluje še zdaj, tako kot trubadurska romantika daje legitimnost romantiki, v imenu katere partnerstva brez tovrstnega (sanjaškega) naboja ne občutimo kot ljubezneskega, zvezo pa zgolj kot  prijateljsko ali interesno.  Če kje,  pol
ravno v ljubezni patološkosti in nenormalnosti ni mogoče določat po uspešnosti/neuspešnosti na osebnem nivoju, ker če kaj, pol je ravno ljubezen osebno presegajoča.



Quote:
Kar se mene tiče, mi je ta wu wei princip ljubezni (zelo podoben temu, kar predstavlaj theONE) zelo blizu (na področju delovanja), sem pa skeptičen do razih zlivanj skupaj in podobnih varijant, saj smo konec koncev tudi telesno preveč omejeni (tako zlitje bi bilo uspešno šele, če bi se oba zaljubljenca dala predelati v kakšne mlete mesnate izdelke - recimo klobase), in telesna omejenost je po moje manjši problem kot duhovna.


Skepsa do take moči ljubezni te mine, ko  se  ti  tovrstno telesno faširanje v klobaso zazdi romantična sanjarija v primerjavi  s čisto  realnim  doživetjem občutenja ljubezeni  kot raztelešenja ob udaru atomske bombe...  Grin
Back to top
 
 
IP Logged
 
t
5
p
*****
Offline

Ride si sapis!
Posts: 5103
Kozmos
Gender: male
Re: Zakaj je moj fant tako ljubosumen?
Reply #137 - 13.12.2005 at 12:12:21
 
TheONE wrote on 13.12.2005 at 11:36:02:
telo je nek proizvod sestavljen iz elementov kateri so del planeta zemlja.

kdo mi lahko pove za definicijo duse..oziroma osebnosti?

mislim da takega junaka ni in ta del nas kateremu nekdo pravi dusa nekdo zavednost nekdo razum nekdo bog si ga vedi kaj je ensotavno nekaj kar je


lej me junaka - duša je ime za nekaj na telesu, tako kot tudi osebnnost

Osebnost je ponavadi definirana kot vse lastnosti, značilnosti, ki jih ima človek kot posameznik - sama beseda  ima izvor v personi, ki v stari grščini pomeni masko, katero nosi gledališki igralec.

Duša je ponavadi bolj stvar religij in pomeni neumrljivo bistvo vsakega človeka, v bolj poljudnem smislu pa jo lahko opredelimo kot čustveno-moralno plat človeka (skupek človekovih čustvenih, miselnih in voljnih značilnosti; duševnost) kot tisto, kar se skriva za osebnostjo.


TheONE wrote on 13.12.2005 at 11:36:02:
tudi LJUBEZEN se nam dogaja tam v nekem delu za katerega niti ne znamo izpeljati definicijo niti postaviti v nek znanstveni okvir...tukaj se zacne tezava raznih Tjev,


Vidiš t takšnih težav nima, saj mu ni problem definirati katregakoli nivoja - večji problem imate razni prodajalci megle, ki v svojem neznanju iščete dobiček - predvsem pa še bolj nevedne, ki bi vam verjeli in vas podprli.


TheONE wrote on 13.12.2005 at 11:36:02:
ok pa pejmo se malo dlje k definiciji LJUBEZNI

patolosko kdo pa je postavil definicijio in kdo je merodfajn da nekdo ki LJUBI svojega partnerja je bolan oziroma patolosko ne vem kaj....ker je predan do konca

torej po difoltu za vas ne obstaja popolna ljubezen ampak je to bolezen .. kako lahko potem tak ocenjuje sploh tisto ljubezen ki je po difoltu najcistejsa?

ajde pa si recemo nekdo razmislja ker je nekdo verjel v popolno ljubezen je prenesel to na nek nacin uprioril na platnu v knjigi v bajki v pravlici basni

nekdo pa vidi poglej tedva sta se ljubila na koncu pa je nekdo ubil se sebe

AMPAK dragi t

v prenesenem smislu pomeni ko julija umre romeo ne more ziveti vec brez nje ker jo je ljubil....pokaze da je v tistem trenutku umrla tista skupna energija skupno zlitje....karikirano da umre se sam

vendar od tam naprej se meni sele zdi smiselno gledati proti novemu zivljenju proti novim ciljem ali pa tudi ne

in mogoce tebe moti ce sta recimo romeo in julija stara 20 let ker je pac tko prikazano..kaj pa ce bi bila ta ista zgodba prikazana romeo in julij astara 80 let?

preprican sem da bi vsi opevali to kako lepo je kako pripadno da je vecno in ko vse to zdruzis v celoto

ves da ljubezen ni bolezen ljubezen je nekaj svetega nekaj lepega in resnicno mi je zal da ni dana vsakemu v njenem polnem sijaju

vrjetno pa jo vsi saj 1x dozivijo ko pridejo na stopnjo da si jo z necim pac zasluzijo...zdej pa ne me vprasat al v tem lajfu al v drugem....

in nesteto primerov celo labodi t so prisli na svet z namenom da ostanejo zvesti svojemu parterju vse zivljenje...labod ko najde partnerja je to zadnji in edini do konca lajfa..ce nekdo umre drugi ostane sam ali pa celo umre za njim..pravijo da od zalosti

nimamo samo ljudje take zgodbe tudi zivali in vrjetno tudi se kdo drug....

vem za macke ko se navezejo ena na drugo....ko ena umre ... umrejo se druge za njo...prej pa popolnoma zdrave

torej...so primeri


Seveda so primeri - še več je nasprotnih primerov (vendar pa bi zate bolj ustrezali dvospolniki ali mogoče enoceličarji); in če se bova lotila naštevanja, bo tebi zagotovo prej zmanjkalo primerov kot meni.

Postavil sem samo svoja izhodišča; kjer ljubezen ni več v funkciji življenja, lahko postane funkcija smrti: to je zame patološka bolezen, tako kot je zame kriminalec nekdo, ki iz ljubezni pretepa svojo ženo, ali pa bolnik nekdo, ki se v imenu ljubezni pohablja ali ubija - v tem momentu je prešel črto in iz ljubezni naredil bolezen.




uživajte!
Back to top
 

Nič na svetu nikogar ne čaka. Nič ni dokončano, in vendar nič ne ostane nerazrešeno.
WWW WWW  
IP Logged
 
t
5
p
*****
Offline

Ride si sapis!
Posts: 5103
Kozmos
Gender: male
Re: Zakaj je moj fant tako ljubosumen?
Reply #138 - 13.12.2005 at 12:22:18
 
titud wrote on 13.12.2005 at 11:38:17:
Nekaj, kar se kot  patološko kaže na  osebnem nivoju,  lahko na kolektivni ravni pomeni velik potencial, ki daje energijo za nujno  potreben preboj za preseganje neustreznega  kulturnega obrazaca prakticiranja ljubezni. Romeo in julija  ta potrebni naboj kljub osebni tragiki vsebujeta in deluje še zdaj, tako kot trubadurska romantika daje legitimnost romantiki, v imenu katere partnerstva brez tovrstnega (sanjaškega) naboja ne občutimo kot ljubezneskega, zvezo pa zgolj kot  prijateljsko ali interesno.  Če kje,  pol
ravno v ljubezni patološkosti in nenormalnosti ni mogoče določat po uspešnosti/neuspešnosti na osebnem nivoju, ker če kaj, pol je ravno ljubezen osebno presegajoča.




Sam pojem ljubezni je bil mnogokrat hudo zlorabljen - največkrat ko se je dvignil na nivo mase: ga ni zločina, ki ga ne bi ljudje storili v imenu ljubezni, in ko gre za ljubezen do domovine, ta ljubezen postane vojna, dejanja ljubezni pa zločini priti človeštvu (so nazadnje Nemci v imenu ljubezni do domovine pokurili 6 milijonov židov - da ostalih ne štejemo; npr 30 milijonov Rusov..- res velika in močna ljubezen). Kulturno se ljubezen odraža predvsem skozi obrazce dvorjenja in vojne - in vedno je zadeva precej dramatična.


titud wrote on 13.12.2005 at 11:38:17:
Skepsa do take moči ljubezni te mine, ko  se  ti  tovrstno telesno faširanje v klobaso zazdi romantična sanjarija v primerjavi  s čisto  realnim  doživetjem občutenja ljubezeni  kot raztelešenja ob udaru atomske bombe...  Grin


8)

uživajte!
Back to top
 

Nič na svetu nikogar ne čaka. Nič ni dokončano, in vendar nič ne ostane nerazrešeno.
WWW WWW  
IP Logged
 
titud
5
p
*****
Offline

Zaznavanje mističnega
je vir vsake prave znanosti.

Posts: 6736
Markomur
Gender: male
Re: Zakaj je moj fant tako ljubosumen?
Reply #139 - 13.12.2005 at 16:24:13
 
t wrote on 13.12.2005 at 12:12:21:
lej me junaka - duša je ime za nekaj na telesu, tako kot tudi osebnnost

Osebnost je ponavadi definirana kot vse lastnosti, značilnosti, ki jih ima človek kot posameznik - sama beseda  ima izvor v personi, ki v stari grščini pomeni masko, katero nosi gledališki igralec.

Duša je ponavadi bolj stvar religij in pomeni neumrljivo bistvo vsakega človeka, v bolj poljudnem smislu pa jo lahko opredelimo kot čustveno-moralno plat človeka (skupek človekovih čustvenih, miselnih in voljnih značilnosti; duševnost) kot tisto, kar se skriva za osebnostjo.

Če zdefiniraš osebnost kot masko/lupino (lutko?) in dušo kot (skrivnega) animatorja, (ki vleče nitke?), pol je ljubezen oblika  poistovečanja osebnosti z dušo. Ljubezen je proces zlivanja/positovetenja  kreacije s svojim kreatorjem,  pa naj bo ta kreacija ti sam,  tvoj straš, tvoj otrok, tvoj ljubi/ljuba, tvoj (na)rod, tvoj bog... Ker je keč ljubezni v   hrepenenju dušnih kreacij po  celostnosti/enosti z dušo, je  ne moremo definirat samo kot  moralna kategorija (ne more bit npr. dobro  nasprot slabemu oz. v pravnem smislu poštenje nasproti kriminalu in medicinskem zdravje/normalnost nasprot bolezni/patologiji), niti samo esteski termin (npr. lepo nasproti grdemu)  niti zgolj zdravorazumski termin (resnično nasprot fiktivnemu/lažnemu). Če je duša celostna in s tem resnična/dobra/lepa  to pač ne more veljat za njene posamične kreacije, saj finta posamičnosti  ravno v tem, da ji do celovitosti 'nekaj' manjka in da jih ravno ta manjko celostnosti  dela individualno.

Quote:
Postavil sem samo svoja izhodišča; kjer ljubezen ni več v funkciji življenja, lahko postane funkcija smrti: to je zame patološka bolezen, tako kot je zame kriminalec nekdo, ki iz ljubezni pretepa svojo ženo, ali pa bolnik nekdo, ki se v imenu ljubezni pohablja ali ubija - v tem momentu je prešel črto in iz ljubezni naredil bolezen.


Vsak, ki ljubi,  pravzaprav  boleče sooča z necelovitostjo/posamičnostjo/ločenostkjo  svoje (minljive) osebnosti od svoje (večne)  duše. Če bolečino enačimo s patologijo, je ljubezen pač patološka, tkorekoč ubijalska,  ker brez hrepenenja po idetifikaciji z dušo ne bi bli sposobni ozavestit svoje enkratnosti,  individulanosti in s tem tud  smrtnosti.
Back to top
 
 
IP Logged
 
titud
5
p
*****
Offline

Zaznavanje mističnega
je vir vsake prave znanosti.

Posts: 6736
Markomur
Gender: male
Re: Zakaj je moj fant tako ljubosumen?
Reply #140 - 13.12.2005 at 16:39:18
 
TheONE wrote on 13.12.2005 at 12:50:43:
ves tukaj jaz vztrajno govorim da ko je LJUBEZEN vse kar naredis je prfect za partnerja....torej ce nekdo nekoga v imenu ljubezni ubije..to zame ni LJUBEZEN niti ni nikoli bila..ker ce bi LJUBIL nebi nikoli UBIL


Se pardoksalno sliš, ampak po moje ne bi nikol ubil, če ne bi ljubil.  

Quote:
vidis debata je da ti isces in razlagas grde stvari v kao ljubezni..zame to sploh ni LJUBEZEN, jaz pa razlagam vso lepoto in lepe stvari v ljubezni in to je LJUBEZEN

kako smo si razlicni a ne?
kdo pa pretep asvojo zeno? tisti ki ljubi?
jaz mislim da tisti ki gre v odnos iz koristoljubja v odnos kjer vidis smisel da gres v zakon in stopas skupaj da je lazje...zeno tepe nekdo ki se jo navelica

in ce ti vidis v tem ljubezen sori T jaz je ne VIDIM

jaz govorim o drugacni LJUBEZNI


Jest npr. definiram  ljubosumnost  kot enega od obrazov (neuresničljivega)   hrepenenja po enosti, torej  ljubezni. Ali drugače povedano: če ljubezni ne bi blo, tud  za sovraštvo ne bi blo nobene podlage.  

Back to top
 
 
IP Logged
 
picola
5
*****
Offline

Življenje je lepo
Posts: 667
Novo mesto
Gender: female
Re: Zakaj je moj fant tako ljubosumen?
Reply #141 - 13.12.2005 at 17:38:00
 
vida wrote on 12.12.2005 at 06:54:47:
picola, jaz pa imam občutek pa ne samo občutek ampak vem, da je TheONE prvi ki je znal tako preprosto in tako iskreno povedat vsakemu kako je s tem. In ker je tako marsikomu stopil na žulj je čisto normalno, da je takrat zabolelo ...   Smiley



A si lahko malo bolj specifična...Kako je s čim?
Pa malo mi še pomagaj kar se žulja tiče...Lahko malo bolj konkretiziraš, kaj točno je ta žulj. Tnx.
Smiley
Back to top
 

Ljubezen vedno prevlada!
 
IP Logged
 
Bardo_Thodol
5
*****
Offline


Posts: 2812

Re: Zakaj je moj fant tako ljubosumen?
Reply #142 - 13.12.2005 at 18:17:25
 
Ljubezen Romea in Julije je tipični primer najstniške zaljubljenosti (koliko sta že bila stara? 13, 14 let? )
in kot taka nekako ne more predstavlati pravega ideala ljubezni, saj jo je vsak, ki je že dozorel v odraslot, prej kot slej moral prerasti (pa tudi zaključek zgodbe je prej kot ne absurden - samomor, čeprav tako tudi simbolično nakazuje, da taka zaljubljenost ne more trajati prav dolgo).

Ljubezen je fascinacija, fascinacija nad življenjem!
Med moškim in žensko je posebno močna (in za njiju najbolj smiselna) ravno zaradi potencialov ustvarjanja novega življenja.
Tu delujejo sile življenja, ki so močnejše in tudi mnogo starejše od ljudi ...

V kontekstu ljubezni kot fascinacije nad življenjem enostavno ne ostane več  prostora za razna sovraštva, ljubosumja in podobne ozkogledosti.

Back to top
 
 
IP Logged
 
t
5
p
*****
Offline

Ride si sapis!
Posts: 5103
Kozmos
Gender: male
Re: Zakaj je moj fant tako ljubosumen?
Reply #143 - 13.12.2005 at 19:02:08
 
titud wrote on 13.12.2005 at 16:24:13:
Če zdefiniraš osebnost kot masko/lupino (lutko?) in dušo kot (skrivnega) animatorja, (ki vleče nitke?), pol je ljubezen oblika  poistovečanja osebnosti z dušo. Ljubezen je proces zlivanja/positovetenja  kreacije s svojim kreatorjem,  pa naj bo ta kreacija ti sam,  tvoj straš, tvoj otrok, tvoj ljubi/ljuba, tvoj (na)rod, tvoj bog... Ker je keč ljubezni v   hrepenenju dušnih kreacij po  celostnosti/enosti z dušo, je  ne moremo definirat samo kot  moralna kategorija (ne more bit npr. dobro  nasprot slabemu oz. v pravnem smislu poštenje nasproti kriminalu in medicinskem zdravje/normalnost nasprot bolezni/patologiji), niti samo esteski termin (npr. lepo nasproti grdemu)  niti zgolj zdravorazumski termin (resnično nasprot fiktivnemu/lažnemu). Če je duša celostna in s tem resnična/dobra/lepa  to pač ne more veljat za njene posamične kreacije, saj finta posamičnosti  ravno v tem, da ji do celovitosti 'nekaj' manjka in da jih ravno ta manjko celostnosti  dela individualno.

Vsak, ki ljubi,  pravzaprav  boleče sooča z necelovitostjo/posamičnostjo/ločenostkjo  svoje (minljive) osebnosti od svoje (večne)  duše. Če bolečino enačimo s patologijo, je ljubezen pač patološka, tkorekoč ubijalska,  ker brez hrepenenja po idetifikaciji z dušo ne bi bli sposobni ozavestit svoje enkratnosti,  individulanosti in s tem tud  smrtnosti.


Mi je bila teorija homunkulov vedno zelo smešna - najprej nekaj razstavljati potem pa jokati za izgubljeno celovitostjo je precej sizifovsko početje: se mi zdi bolje radikalno ločevati stvari na življenje in blodnje; ena od takšnih blodenj je, da je duša nekaj telesu drugega - od tu potem pridejo vse ostale napake.
Zato mislim, da je funkcionalizem povozil takšne pristope - ljubezen je postavil v funkcijo življenja (in seveda z življenjem pride tudi smisel, ki ga lahko naknadno odkrivamo v ljubezni - gre za precej smešno obliko celovitosti, ki je v nadaljevanju svojega genskega materiala).
Keč ljubezen ni v celovitosti, temveč v novem zajemanju smisla - saj je precej absurdno pričakovati, da bomo celovitost, katere nam ni uspelo najti prek sebe samega našli nato prek nekega drugega objekta (je tako kot da bi se nam nek kamen zdel premalo okrogel pa bi se genialno lotili iskanje novega kamna s predpostavko, da bo sta dva okrogla kamna bolj okrogla, kot je en sam - ali pa da bosta en trikoten in en kvadraten kamen še bolj okrogla...) - tisto kar lahko najdemo je nov, drugačen smisel.

Je problem pričakovanj - v ljubezni lahko najdemo smisel, tako kot še v marsičem, kar pa se celovitosti tiče je ljubezen zelo napačno orodje (vsaj dokler jo jemljemo v nekem življenskem pomenu - ne kot neko naduniverzalno orodje/zdravilo/rešitev/inkajjazvemkajše...) - in od tu tudi bolečine...

titud wrote on 13.12.2005 at 16:39:18:
Se pardoksalno sliš, ampak po moje ne bi nikol ubil, če ne bi ljubil.  

Jest npr. definiram  ljubosumnost  kot enega od obrazov (neuresničljivega)   hrepenenja po enosti, torej  ljubezni. Ali drugače povedano: če ljubezni ne bi blo, tud  za sovraštvo ne bi blo nobene podlage.  


Spet prahrepenenje po enosti je prej nekakšen gon smrti (če smo pri Freudu in sprejmemo delitev Eros/Tanatos, je ljubezen nagon življenja, medtem ko bi se hrepenenje po enosti lahko dalo k nagonom pomiritve-smrti).

Mislim, da sovraštvo ni nekakšna ambivalenca ljubezni - v osnovi po moje sovraštvo nima nobenih temeljev v nagonu po reprodukciji vrste, tako kot jih ima ljubezen, zato sploh ni in ne more biti pravo nasprotje ljubezni. Medtem ko ljubosumje zagotovo ima svoje korenine v ljubezni, kot osnovni sili življenja (je sam gon po prenosu genov precej sebično naravnana zadeva).



uživajte!
Back to top
 

Nič na svetu nikogar ne čaka. Nič ni dokončano, in vendar nič ne ostane nerazrešeno.
WWW WWW  
IP Logged
 
titud
5
p
*****
Offline

Zaznavanje mističnega
je vir vsake prave znanosti.

Posts: 6736
Markomur
Gender: male
Re: Zakaj je moj fant tako ljubosumen?
Reply #144 - 14.12.2005 at 08:51:34
 
t wrote on 13.12.2005 at 19:02:08:
Mi je bila teorija homunkulov vedno zelo smešna - najprej nekaj razstavljati potem pa jokati za izgubljeno celovitostjo je precej sizifovsko početje: se mi zdi bolje radikalno ločevati stvari na življenje in blodnje; ena od takšnih blodenj je, da je duša nekaj telesu drugega - od tu potem pridejo vse ostale napake.
Zato mislim, da je funkcionalizem povozil takšne pristope - ljubezen je postavil v funkcijo življenja (in seveda z življenjem pride tudi smisel, ki ga lahko naknadno odkrivamo v ljubezni - gre za precej smešno obliko celovitosti, ki je v nadaljevanju svojega genskega materiala).
Keč ljubezen ni v celovitosti, temveč v novem zajemanju smisla - saj je precej absurdno pričakovati, da bomo celovitost, katere nam ni uspelo najti prek sebe samega našli nato prek nekega drugega objekta (je tako kot da bi se nam nek kamen zdel premalo okrogel pa bi se genialno lotili iskanje novega kamna s predpostavko, da bo sta dva okrogla kamna bolj okrogla, kot je en sam - ali pa da bosta en trikoten in en kvadraten kamen še bolj okrogla...) - tisto kar lahko najdemo je nov, drugačen smisel.


S tem razstavljanjem in sestavljanjem je pač tko, da odkar človek ni več oragnsko povezan z drugimi, ko je z  refleskijo samega sebe kot individua prerastel   otroško dobo zlitosti/enosti z drugimi člani rodovne skupnusti in se 'razstavil' na posameznika, pač išče smisel svoje ekistence v ponovnem sestavljanju, pri čemer ljubezen kot človekov specifičen 'izum' zelo prikaldno in funkcinalno služi temu namenu. Smisel je le drugo ime za celoviitost, saj   se lajf, ki posameznosti ni sposoben integreirat v  neko celoto,  pač ni smiseln. Zato induvidualiziran posasmeznik  to smisleno celoto odkriva v konkretnem druguem, v temu personificiranem in utelešenme  bogu in šele prek njega vzpostavlja celovitost nazaj v sebi, se naredi funkcionalnega kot posameznik, ki je najdu smisu svoje eksistence.


T, jest te mam na sumu, da tvoja alergija na platonističen ideal   celote izhaja iz predpostavke, da je ločenost kreirirana namenoma in zavestno, da bi se potem 'umetno' ustvarilo  potrebo po ponovni združitvi. Religije in ideologije v tem smislu vcepijo v tako 'umetno' skreiranega  posameznika  strah, krivdo, nemoč in očutek abusrdnosti,  da bi ga potem ujele v mrežo ljubezni do enega in ediniga, preko katerega se potem da voditi posameznike  k  ciljem pooblaščenih.  

Verjamem, da je  človek v že v izhodišču  avtonomo/individualno/ne-deljivo/celovito   bitje, ki pa se realizira tudi in predvsem na  način, da si oblikuje take oblike družbenosti, ki ga biloško/kulturno podpirajo v tej avtonomnosti. Na družben razvoj gledam kot na obliko samorealizacije posameznika, zato v ljubezni/predanosti idealom neke skupnusti in  konkretnemu  drugugemu ne vidim samo potencialne  manipulacije amapk predvsem obliko celostne  realizacije posameznika. Posameznikova  individualnost je potencial, ki se ne more razvit v izolaciji in v naprejšnjem nezaupnaju do vsega, ampak le skoz predano zaupanje v individualizacijo  drugih. Če v drugem tega njegovga  potenciala nisem  sposoben odkrit, ga priznat, vanjga verjet in ga podpret, pol tud svoje svoje induvidulanosti nisem vreden in sem jo zato nesposoben pri seb realizirat. V tem je keč  ljubezni do drugega,  v tem konteklstu se ne ne morem strinjat s tabo da  'je precej absurdno pričakovati, da bomo celovitost, katere nam ni uspelo najti prek sebe samega našli nato prek nekega drugega objekta , saj svojo individidualnost lahko razvijem le v sozvočju z verjetjem in zaupnjem v individulanosti vseh, s katerimi sem tako ali drugače povezan.



Quote:
Je problem pričakovanj - v ljubezni lahko najdemo smisel, tako kot še v marsičem, kar pa se celovitosti tiče je ljubezen zelo napačno orodje (vsaj dokler jo jemljemo v nekem življenskem pomenu - ne kot neko naduniverzalno orodje/zdravilo/rešitev/inkajjazvemkajše...) - in od tu tudi bolečine...


Bolj primernega orodja kot je ljubezne človek po moje ne bi mogel razvit. Mislim da prav zato, ker  je ljubezen specifično človeško orodje in ne neko  naduniverzalno orodje/zdravilo/rešitev/inkajjazvemkajše  .


Quote:
Spet prahrepenenje po enosti je prej nekakšen gon smrti (če smo pri Freudu in sprejmemo delitev Eros/Tanatos, je ljubezen nagon življenja, medtem ko bi se hrepenenje po enosti lahko dalo k nagonom pomiritve-smrti).

Mislim, da sovraštvo ni nekakšna ambivalenca ljubezni - v osnovi po moje sovraštvo nima nobenih temeljev v nagonu po reprodukciji vrste, tako kot jih ima ljubezen, zato sploh ni in ne more biti pravo nasprotje ljubezni. Medtem ko ljubosumje zagotovo ima svoje korenine v ljubezni, kot osnovni sili življenja (je sam gon po prenosu genov precej sebično naravnana zadeva).


Naše osebno  prekletstvo in hkrat  evolucijska niša naše vrtste je, da lastno  enost/celost  lahko vzpostavmo samo s popolnlnim zaupanjum  v induvidualnost drugega.  Ne z zavojevanjem ali podrejanjem, ampak ljubezijo kot predajo. Sovraštvo do drugega je oblika  lastne nesposobnosti  sprejtja drugega  takega kot je in s tem v  bistvu izraz našega lastnega nezaupanja v samega sebe in kot tako izraz naše nesposbnosti/neznanja uporabe orodja za individualizacijo, to je ljubezni. V tem smisilu nas sovraštvo uči ljubiti in v tem je tud njegova ambivalentnost.  
Back to top
« Last Edit: 14.12.2005 at 10:09:04 by titud »  
 
IP Logged
 
titud
5
p
*****
Offline

Zaznavanje mističnega
je vir vsake prave znanosti.

Posts: 6736
Markomur
Gender: male
Re: Zakaj je moj fant tako ljubosumen?
Reply #145 - 14.12.2005 at 09:00:27
 
TheONE wrote on 14.12.2005 at 08:37:34:
jaz pa definiram ljubosumnost kot strah, da partner ponovi ali dela iste stvari kot jih delas sam

ponavadi je tisti ki vara ali pa ni zvest ljubosumen



... skratka kot strah, da te nima rad, ker ti nis sposoben imet rad njega...  Grin
Back to top
 
 
IP Logged
 
titud
5
p
*****
Offline

Zaznavanje mističnega
je vir vsake prave znanosti.

Posts: 6736
Markomur
Gender: male
Re: Zakaj je moj fant tako ljubosumen?
Reply #146 - 14.12.2005 at 09:10:20
 
TheONE wrote on 14.12.2005 at 08:49:26:
heheheheh ponovno me zabava tole pisanje in ce bi nekdo naredil povzetek bi prisli do ugotovitve da ljubezen sploh ni normalna ni mogoca ne obstaja hehehehehe

iscete teorije definicije v filozofih v uprizoritvah hehehehe zgodovini ki ni tako dalec Smiley

ajaj slabo se pise tej LJUBEZNI v tako krutem in realnem svetu

nekoc je nek modrec rekel;

dobri ne razlocuje, tisti, ki pa razlocuje, ni dober
------------------------------------------------------------------------

namesto da bi se opirali vsi na svoje notranje custvo notranji glas ki ti edini lahko z zagotovostjo pove kaj je to ljubezen oziroma saj priblizno se oprijemate filozofov oziroma pisanih besed kaj naj bi ljubezen bila in se dlje da ljubezen primerjate z pobijanjem tako narodov kot zensk moskih v nekih razmerjih

-------------------------------------------------------------------------

nc najbolje je da se odlocimo za dve smeri al pa kr tri

1 prenehamo
2 nadaljujemo po poti A
3 nadaljujemo po poti B

pot A naj bi bila povzemanje in kopiranje besed skozi realnost skozi filozofe skozi ljudi ki nikoli niso niti od dalec zacutili kaj naj bi bila ljubezen

pot B naj prevzamemo debato po notranjih obcutenjih po tistih kjer srce zamegli razum in se oprimes tiste cistosti kjer ljubezen postane ljubezen v njeni prvinskosti in ne stereotip v arhaicnem modelu znanega



Če parafraziram modreca:  govorjenje o ljubezni še ni ljubezen,  ker ljubezen je enost, besede pa delijo.  Smiley Undecided
Back to top
 
 
IP Logged
 
titud
5
p
*****
Offline

Zaznavanje mističnega
je vir vsake prave znanosti.

Posts: 6736
Markomur
Gender: male
Re: Zakaj je moj fant tako ljubosumen?
Reply #147 - 14.12.2005 at 09:28:59
 
TheONE wrote on 14.12.2005 at 09:05:59:
TAKO JE


titud wrote on 17.09.2002 at 11:49:55:
ljubuosumen  je tist, ki si ne  more/upa/zna  ljubezni občutit/priznat/izrazit , ljubosumen pa je na tistega, ki to sposbnost poseduje, a je za tistega, ki ljubosumje zganja, ta sposbnost praktično brez vrednosti. Odnos zato temelji na zahtevanju pozornosti = ljubsumnosti, ki bi se ob sposobnosti priznavanja ljubezni avtomatsko razblinla v nič.


Back to top
 
 
IP Logged
 
titud
5
p
*****
Offline

Zaznavanje mističnega
je vir vsake prave znanosti.

Posts: 6736
Markomur
Gender: male
Re: Zakaj je moj fant tako ljubosumen?
Reply #148 - 14.12.2005 at 10:00:31
 
TheONE wrote on 14.12.2005 at 09:38:50:
titud se je men zdel da mi bos namestil kaj takega hahahaha

ti sem si prebral mal tam in ugotovil da so ze leta 2002 isti akterji delal zmedo in glej zlomka kaj sem najdel;
------------------------------------------------------------------------
Zapletla sem se, kolikor se le lahko.  Sumim, da posedujem eno čudno lastnost, ki je ne morem še zagotovo priznat, in sicer,  da je bil nekje čisto spodaj namen tega posta, da bi nekako spoznala, da nisem ljubosumna. Velikokrat sebe predstavim v najslabši luči, da potem meni ostane neko izprijeno zadovoljstvo, ko vem, da sploh ni tako. Se opravičujem, trudim se ozavestit tole in spremenit zorni kot. Nekaj drugega je, pa ne morem ugotovit. Mi je žal. Zmedenost na površju.
-------------------------------------------------------------------------

mogoce ve kdo je to ops kera je to ze leta 2002 napisala Smiley

heheheheeheh kot zgleda vse povedano sam mal pobrskat po temle forumu pa bo Smiley

ti tud skoda da nis zenska Smiley hahahahahahahahahahaaha tm med hmmmmm 25-35 blond plave oci dolge laske hmmmm kaj se Smiley


Če bi vsi premogl tolk globoke samoreflesije in samokritike  kot jo tud v tem postu premogla zvezdica, pol bi blo tud na tem forumiu dost manj, ne pa več zmede.

Theone,  zakaj  nek bi moral bit  blond baba, da bi mi lahko brez zadržka izrazu naklonjenost?
Back to top
 
 
IP Logged
 
t
5
p
*****
Offline

Ride si sapis!
Posts: 5103
Kozmos
Gender: male
Re: Zakaj je moj fant tako ljubosumen?
Reply #149 - 14.12.2005 at 10:36:50
 
titud wrote on 14.12.2005 at 08:51:34:
S tem razstavljanjem in sestavljanjem je pač tko, da odkar človek ni več oragnsko povezan z drugimi, ko je z  refleskijo samega sebe kot individua prerastel   otroško dobo zlitosti/enosti z drugimi člani rodovne skupnusti in se 'razstavil' na posameznika, pač išče smisel svoje ekistence v ponovnem sestavljanju, pri čemer ljubezen kot človekov specifičen 'izum' zelo prikaldno in funkcinalno služi temu namenu. Smisel je le drugo ime za celoviitost, saj   se lajf, ki posameznosti ni sposoben integreirat v  neko celoto,  pač ni smiseln. Zato induvidualiziran posasmeznik  to smisleno celoto odkriva v konkretnem druguem, v temu personificiranem in utelešenme  bogu in šele prek njega vzpostavlja celovitost nazaj v sebi, se naredi funkcionalnega kot posameznik, ki je najdu smisu svoje eksistence.  


Smisel je samo to, kar zares mislimo z nečim, na višjem nivoju pa lahko predstavlja tudi neki cilj (tako našega govorjenja kot tudi delovanja - predvsem delovanja) - zato je lahko smisel popolnoma poljuben - medtem ko celovitost ni nekaj popolnoma poljubnega. Zato lahko svoj smisel/smoter/cilj najdemo v popolnoma parcialnih zadevah, celovitosti pa ne.



titud wrote on 14.12.2005 at 08:51:34:
T, jest te mam na sumu, da tvoja alergija na platonističen ideal   celote izhaja iz predpostavke, da je ločenost kreirirana namenoma in zavestno, da bi se potem 'umetno' ustvarilo  potrebo po ponovni združitvi. Religije in ideologije v tem smislu vcepijo v tako 'umetno' skreiranega  posameznika  strah, krivdo, nemoč in očutek abusrdnosti,  da bi ga potem ujele v mrežo ljubezni do enega in ediniga, preko katerega se potem da voditi posameznike  k  ciljem pooblaščenih.  


Platonistični ideal celote v osnovi zgreši, ko vse razstavi na duha in materijo pri čemer materijo zavrže kot začasno in delno duha obdrži kot večnega in celovitega - in se pokavsa - ker kot celoviti smo trenutno celoviti samo kot duh in materija; karkoli od tega umanjka nam že jemlje našo celovitost. Z analizo in cepljenjem sicer lahko pridemo do nekega koščka, katerega ne moremo več cepiti naprej - vendar je to samo del, ki smo ga odcepili od celote - to, da ga ne moremo cepiti naprej v neskončnost nam kaže samo na pomankljivosti naše metode (kar je konec koncev lepo pokazala tudi znanost).

titud wrote on 14.12.2005 at 08:51:34:
Verjamem, da je  človek v že v izhodišču  avtonomo/individualno/ne-deljivo/celovito   bitje, ki pa se realizira tudi in predvsem na  način, da si oblikuje take oblike družbenosti, ki ga biloško/kulturno podpirajo v tej avtonomnosti. Na družben razvoj gledam kot na obliko samorealizacije posameznika, zato v ljubezni/predanosti idealom neke skupnusti in  konkretnemu  drugugemu ne vidim samo potencialne  manipulacije amapk predvsem obliko celostne  realizacije posameznika. Posameznikova  individualnost je potencial, ki se ne more razvit v izolaciji in v naprejšnjem nezaupnaju do vsega, ampak le skoz predano zaupanje v individualizacijo  drugih. Če v drugem tega njegovga  potenciala nisem  sposoben odkrit, ga priznat, vanjga verjet in ga podpret, pol tud svoje svoje induvidulanosti nisem vreden in sem jo zato nesposoben pri seb realizirat. V tem je keč  ljubezni do drugega,  v tem konteklstu se ne ne morem strinjat s tabo da  'je precej absurdno pričakovati, da bomo celovitost, katere nam ni uspelo najti prek sebe samega našli nato prek nekega drugega objekta , saj svojo individidualnost lahko razvijem le v sozvočju z verjetjem in zaupnjem v individulanosti vseh, s katerimi sem tako ali drugače povezan.  


Napaka tvoja je v tem, da ljubezen gledaš skozi kulturno/religijsko/duhovna očala, ne pa skozi to kar zares je: osnovna sila življenja - reprodukcijska sila, katero vse kulture poskušajo tako ali drugače obvladovati in spreminjati pa jim nikakor ne uspeva.

titud wrote on 14.12.2005 at 08:51:34:
Bolj primernega orodja kot je ljubezne človek po moje ne bi mogel razvit. Mislim da prav zato, ker  je ljubezen specifično človeško orodje in ne neko  naduniverzalno orodje/zdravilo/rešitev/inkajjazvemkajše  .


Ljubezen je osnovna sila narave - naše kulture jo samo poskušajo ukrotiti. Drugače ni nič človeško specifičnega, saj se plodijo vse živali in v njenem imenu so marsikdaj pripravljene na iste skrajnosti kot ljudje.

titud wrote on 14.12.2005 at 08:51:34:
Naše osebno  prekletstvo in hkrat  evolucijska niša naše vrtste je, da lastno  enost/celost  lahko vzpostavmo samo s popolnlnim zaupanjum  v induvidualnost drugega.  Ne z zavojevanjem ali podrejanjem, ampak ljubezijo kot predajo. Sovraštvo do drugega je oblika  lastne nesposobnosti  sprejtja drugega  takega kot je in s tem v  bistvu izraz našega lastnega nezaupanja v samega sebe in kot tako izraz naše nesposbnosti/neznanja uporabe orodja za individualizacijo, to je ljubezni. V tem smisilu nas sovraštvo uči ljubiti in v tem je tud njegova ambivalentnost.  



Vidiš - tukaj spet mešaš ljubezen s sprejemanjem - ljubezen ni sprejemanje, temveč je sila, ki teži k ustvarjanju novega življenja, kot taka z lahkoto pomete z vsem, kar ji leži na poti - kot taka je ljubezen sovraštvo do vsega, kar se ji upira (ne v ambivalentnem smislu - temveč v smislu vodnega toka, ki naleti na oviro). Ljubezen je fenomen (vsega) življenja, ne pa neko naše orodje - u bistvu smo mi njeno orodje.



uživajte!
Back to top
 

Nič na svetu nikogar ne čaka. Nič ni dokončano, in vendar nič ne ostane nerazrešeno.
WWW WWW  
IP Logged
 
Pages: 1 ... 8 9 10 11 12 ... 14