titud wrote on 14.12.2005 at 08:51:34:S tem razstavljanjem in sestavljanjem je pač tko, da odkar človek ni več oragnsko povezan z drugimi, ko je z refleskijo samega sebe kot individua prerastel otroško dobo zlitosti/enosti z drugimi člani rodovne skupnusti in se 'razstavil' na posameznika, pač išče smisel svoje ekistence v ponovnem sestavljanju, pri čemer ljubezen kot človekov specifičen 'izum' zelo prikaldno in funkcinalno služi temu namenu. Smisel je le drugo ime za celoviitost, saj se lajf, ki posameznosti ni sposoben integreirat v neko celoto, pač ni smiseln. Zato induvidualiziran posasmeznik to smisleno celoto odkriva v konkretnem druguem, v temu personificiranem in utelešenme bogu in šele prek njega vzpostavlja celovitost nazaj v sebi, se naredi funkcionalnega kot posameznik, ki je najdu smisu svoje eksistence.
Smisel je samo to, kar zares mislimo z nečim, na višjem nivoju pa lahko predstavlja tudi neki cilj (tako našega govorjenja kot tudi delovanja - predvsem delovanja) - zato je lahko smisel popolnoma poljuben - medtem ko celovitost ni nekaj popolnoma poljubnega. Zato lahko svoj smisel/smoter/cilj najdemo v popolnoma parcialnih zadevah, celovitosti pa ne.
titud wrote on 14.12.2005 at 08:51:34:T, jest te mam na sumu, da tvoja alergija na platonističen ideal celote izhaja iz predpostavke, da je ločenost kreirirana namenoma in zavestno, da bi se potem 'umetno' ustvarilo potrebo po ponovni združitvi. Religije in ideologije v tem smislu vcepijo v tako 'umetno' skreiranega posameznika strah, krivdo, nemoč in očutek abusrdnosti, da bi ga potem ujele v mrežo ljubezni do enega in ediniga, preko katerega se potem da voditi posameznike k ciljem pooblaščenih.
Platonistični ideal celote v osnovi zgreši, ko vse razstavi na duha in materijo pri čemer materijo zavrže kot začasno in delno duha obdrži kot večnega in celovitega - in se pokavsa - ker kot celoviti smo trenutno celoviti samo kot duh in materija; karkoli od tega umanjka nam že jemlje našo celovitost. Z analizo in cepljenjem sicer lahko pridemo do nekega koščka, katerega ne moremo več cepiti naprej - vendar je to samo del, ki smo ga odcepili od celote - to, da ga ne moremo cepiti naprej v neskončnost nam kaže samo na pomankljivosti naše metode (kar je konec koncev lepo pokazala tudi znanost).
titud wrote on 14.12.2005 at 08:51:34:Verjamem, da je človek v že v izhodišču avtonomo/individualno/ne-deljivo/celovito bitje, ki pa se realizira tudi in predvsem na način, da si oblikuje take oblike družbenosti, ki ga biloško/kulturno podpirajo v tej avtonomnosti. Na družben razvoj gledam kot na obliko samorealizacije posameznika, zato v ljubezni/predanosti idealom neke skupnusti in konkretnemu drugugemu ne vidim samo potencialne manipulacije amapk predvsem obliko celostne realizacije posameznika. Posameznikova individualnost je potencial, ki se ne more razvit v izolaciji in v naprejšnjem nezaupnaju do vsega, ampak le skoz predano zaupanje v individualizacijo drugih. Če v drugem tega njegovga potenciala nisem sposoben odkrit, ga priznat, vanjga verjet in ga podpret, pol tud svoje svoje induvidulanosti nisem vreden in sem jo zato nesposoben pri seb realizirat. V tem je keč ljubezni do drugega, v tem konteklstu se ne ne morem strinjat s tabo da 'je precej absurdno pričakovati, da bomo celovitost, katere nam ni uspelo najti prek sebe samega našli nato prek nekega drugega objekta , saj svojo individidualnost lahko razvijem le v sozvočju z verjetjem in zaupnjem v individulanosti vseh, s katerimi sem tako ali drugače povezan.
Napaka tvoja je v tem, da ljubezen gledaš skozi kulturno/religijsko/duhovna očala, ne pa skozi to kar zares je: osnovna sila življenja - reprodukcijska sila, katero vse kulture poskušajo tako ali drugače obvladovati in spreminjati pa jim nikakor ne uspeva.
titud wrote on 14.12.2005 at 08:51:34:Bolj primernega orodja kot je ljubezne človek po moje ne bi mogel razvit. Mislim da prav zato, ker je ljubezen specifično človeško orodje in ne neko naduniverzalno orodje/zdravilo/rešitev/inkajjazvemkajše .
Ljubezen je osnovna sila narave - naše kulture jo samo poskušajo ukrotiti. Drugače ni nič človeško specifičnega, saj se plodijo vse živali in v njenem imenu so marsikdaj pripravljene na iste skrajnosti kot ljudje.
titud wrote on 14.12.2005 at 08:51:34:Naše osebno prekletstvo in hkrat evolucijska niša naše vrtste je, da lastno enost/celost lahko vzpostavmo samo s popolnlnim zaupanjum v induvidualnost drugega. Ne z zavojevanjem ali podrejanjem, ampak ljubezijo kot predajo. Sovraštvo do drugega je oblika lastne nesposobnosti sprejtja drugega takega kot je in s tem v bistvu izraz našega lastnega nezaupanja v samega sebe in kot tako izraz naše nesposbnosti/neznanja uporabe orodja za individualizacijo, to je ljubezni. V tem smisilu nas sovraštvo uči ljubiti in v tem je tud njegova ambivalentnost.
Vidiš - tukaj spet mešaš ljubezen s sprejemanjem - ljubezen ni sprejemanje, temveč je sila, ki teži k ustvarjanju novega življenja, kot taka z lahkoto pomete z vsem, kar ji leži na poti - kot taka je ljubezen sovraštvo do vsega, kar se ji upira (ne v ambivalentnem smislu - temveč v smislu vodnega toka, ki naleti na oviro). Ljubezen je fenomen (vsega) življenja, ne pa neko naše orodje - u bistvu smo mi njeno orodje.
uživajte!