Draga Loops of Infinity in draga Doroteja
Neko prijetno toplo majsko jutro sem sedel na svojem vrtu in užival v pogledu na cvetoči, bledo rožnati šipek. Sicer so mi vse rastline zelo pri srcu, a na šipek sem kar nekako čustveno navezan; dajem mu dober kompost, rahljam mu zemljo, plevem ga, pomlajujem, ročno obiram listne uši, mu včasih celo zapojem, namenim prijazen pogled in lepo besedo...pa tko. On pa mi vrača z bujnimi, dišečimi cvetovi pomladi, z obiljem rdečih plodov jeseni in čez zimo. Nekaj jih oberem za čaj, nekaj pa pustim za okras, da oko počije v kratkih, hladnih jesenskozimskih dnevih. Je kralj mojega vrta.
V ta posvečeni trenutek je vstopil en akviziter /mislim da je bil predstavnik firme za miksanje zračnih molekul ali pa prodajanje megle na metre...se ne spomnim točno, niti ni pomembno najbrž/.
Ko je opazil, da imam šipek, se je kar malce raznežil. Da silno obožuje šipek tudi on, mi je dejal in da ga skrajno skrbno neguje. Mi je postalo toplo pri srcu, kajti je pa ja prijetno srečati nekoga, ki ima rastline tudi rad. Začel mi je opisovati, kako v sončnih dneh s senčnikom brani nežne cvetove pred premočnim soncem, kako s pipsom /ker so naravni insekticidi premalo učinkoviti/ vsako jutro in vsak večer pošprica celo rastlino, da slučajno ne bi kak žužek zašel na bledo rožnate cvetove in jih poškodoval ali oprašil celo, kako zavija cvetove v polivinilaste vrečke, da bi jih ne zmočile in nacefrale dežne kaplje, kako ima vsako šibo trdno privezano na oporo, da bi jih ne upogibal nebodigatreba veter.
Jaz sem ga malce začuden poslušal in ga pobaral, češ, bi ne bilo morebiti bolje pustiti grmu, da se naužije sončnih žarkov, bodo listi bolj zeleni in cvetovi izrazitejših barv in bolj dehteči; da ga božajo pomladni vetrovi, bodo veje močne, trdne; da pipsanje in zavijanje v polivinil ni primerno, bo ostal brez šipkovega čaja in užitka ob pogledu na rdeče pikice pozimi.
Jih je dobil, pikice rdeče. Da sem en vol zarukani, bedak, ki nima pojma o šipku sploh, da zato pa imam tak zanikrn šipek /je začel trgat liste z grma in mečkat cvetove/, da mi ne bi dal niti plastičnih rož v varstvo, da...
No, tu sem ga nehal poslušati /kar ni ravno vzor komunikacije, kajti namreč bi ga kot dober poslušalec moral poslušati do konca a ne/. Ok, fant si nego šipka predstavlja malce drugače kot jaz, a to je njegova stvar, ne moja,/čeprav, priznam, sem podvomil v iskrenost njegove ljubezni do šipka, kajti nekdo, ki ima rad šipek tako zelo, kot to on trdi, bi moral ostale rastline vsaj spoštovati, če že ljubezni ni ostalo niti za kanec ali dva, ne pa, da jih omalovažuje in cufa celo/, ampak da me ponižuje in blati na mojem vrtu, to je pa moja stvar...da mu predočim, da je prešel mejo. Naj ga postavim pred vrata in porabim ene pol ure za umirjanje, da znižam svoj pritisk ali naj mu omogočim izkustvo zakona karme...sem razmišljal ene pol trenutka. In katero interpretacijo naj izberem, da bo primerna in poučna za oba: akcija in reakcija /no ja/, kar seješ to žanješ /ravno takrat nisem imel v bližini ne srpa, ne česa podobnega/, kar daš, to dobiš...se mi zdelo najprimerneje.
Po posegu je imel lepe linije obraza, le nekoliko nepravilno razporejene. Oba sva pridobila; jaz sem se izognil prežečim nevarnostim visokega krvnega pritiska, on pa si je poleg nazorne prezentacije, da kar daš, tudi dobiš lahko takoj, ne da bi čakal na druga življenja, prihranil stroške za obisk kozmetičnega salona in injekcijo botoxa. Seveda sem mu razložil, da jih je dobil po gobcu zaradi njegovega napuha ter omalovaževanja in nikakor ne zaradi njegove ljubezni do šipka, ki da jo iskreno spoštujem, kakršna koli da je že. Ali je dojel, ne vem. Kot dober gostitelj sem ga pospremil do vhodnih vrat in mu zaželel fest lep dan in da naj me obišče, če že mora, takrat, ko me zagotovo niti slučajno ne bo doma.
Čudovit dan vama želim
en bk