Tale pripadnost, ne moreš se ji izognit pa da si nevemkaj.
Vsi pri-padamo marsičemu. Najprej samemu sebi, potem k svoji družini, celo ulici, kjer živimo, pa deželi, eni so hudi lokal patrioti, eni se počutijo pripadne državi, pol so še nogometni klubi pa glasbene skupine, pa usi pripadamo združeni evropi in koneckoncev smo vsi pripadniki človeštva. Pripadamo tej in tej generaciji, pripadamo zvrsti homo sapiens, spadamo med živa bitja, in vsekakor pripadamo temu vesolju, v katerem živimo. Potem eni pripadajo še kadilcem, drugi vegetarijancem, tretji so pacifisti, četrti so knjižni molji, pa linuxaši, kristjani, you name it... vsemu lahko pripadaš. Eva je enkrat eno fajn knjigo o Osvobajanju od sebe spisala na forum. Te pripadnosti so tam poimenovali plemena. In vsi mi pripadamo vsem možnim, kar si jih lahko zamislimo.
Se mi zdi, da tebe pripadnost na splošno niti tolko ne muči, bolj to, komu pripadat in kako. Pripadat nikomur se po moje sploh ne da, v bistvu, še Buda, ki je bil razsvetljen, sej je odločil, da nas ne zapusti, dokler še zadnje živo bitje ne bo rešeno trpljenja. Tud temu bi se lahko reklo pripadnost. In če še on pripada, pol se zihr tud jaz al pa ti tega ne morema kr tak znebit. Se pravi pripadnost je - kaj z njo naredit je drugo vprašanje.
Tak ko razmišljam, se mi zdi da vidim samo tri vrste pripadnosti. Pripadnost po naravi (kot taki), pripadnost iz ljubezni in pripadnost iz strahu. Pripadnost iz strahu se mi zdi, da rezultira čredni nagon, pa izgubljanje sebe na račun skupine, ki ji hočemo pripadat. Pripadnost iz ljubezni pa je ena taka stvar, kjer sebe ne izgubiš, samo deliš se in še več te je potem. To se lahko zgodi, ko naletiš na kako tako družbo al pa posameznika, čigar prisotnost ti daje dober občutek o samem sebi, takem kot si in te sheranje z njimi v bistvu bogati. Ni da bi pripadal zaradi tega, da bi nekdo bil, ampak pripadaš, ker si zaradi tega še bolj ti, tak kot si.
Jest recimo, čutim pripadnost. Ampak dokler nisem našla družbe, kjer sem se res prav počutila, sem bila rajši brez nje. Na splošno sem bla sicer celo življenje bolj asocialna. Se mi je zdelo da sem družbi tolk tuja, da bi zahtevalo preveč žrtvovanja moje osebnosti, da bi blo vredno ji pripadat. Zadnje čase se počutim clo osebnostno tolk stabilna, da me družba več ne ogroža in zaradi nje ne čutim več potrebe se spreminjat. Lahko pa s kom kaj delim, če mu je do tega. Sem pripravljena marsikoga, ki je zlo drugačen od mene sprejet. Mogoče sem bolj filozofsko stališče z leti dobila, da mi niti ni tolko pomembno, če je človek kompatibilen z mojimi pogledi in občutji, mi je dostkrat dovolj, da čutim pripadnost med nama po dobri volji in dobronamernosti. Se mi zdi, da je to prišlo kot rezultat razumevanja, da je itak celi svet ena družina ki ji vsi pripadamo, da se itak nikomur ne moreš izognit in da se ti niti treba ni. In če smo že skupaj tukaj, potem probajmo dajat in iz drugih vlečt vsaj najboljše in naredimo iz te pripadnosti nekaj dobrega
Oki, to je to. Ne vem, če sem ti uspela na tisto, kr te zanima, odgovorit sploh, sam sem se pa trudla
Sicer pa dobrodošel na forumu
Home
Pages: 1 
