ja rečmo, da se strinjam s tem, to mi je bilo tudi nekako ŽE jasno.

Ampak tisto o razsvetljenju, se pravi, da ga doživiš, ko se odrečeš, tistemu, kar imaš najraje, je tko.
dejstvo je da, ko se 1x spraviš v tako stanje, da ne potrebuje drugega kot vode in hrane, je potem vsaka najmanjša stvar, ki se ti zgodi v življenju kot nekaj veličastnega.
Ker si dobesedno sam sebe prepričal oz. zminimaliziral svoha hotenja do skrajnosti, da potem si srečen, ker so tvoje osnovne in najmanjše potrebe v vsakem trenutku zadovoljene.
Ampak če mene kdo vpraša je to delovanje proti človekovi naravi, ki raziskuje, išče, se uči  in hoče več.
to mi vsekakor deluje kot omejevanje samega sebe.

Blisk1 wrote on 22.07.2005 at 11:49:25:


vse ostalo je balast, ki nastane v prizadevanju, da ne bi ukrepali

Blisk1 wrote on 22.07.2005 at 11:51:13:

ja, do neke mere vem kdo to je.

Dragi Blisk

Jaz sem samo en bk, ki se na odnose, čustva, ljudi in ostalo, ne spozna kaj dosti ali malo, a če bi se, bi mogoče razmišljal nekako takole:

Če odmisliš karmično pogojenost /če seveda verjameš ali pač ne vanjo/, gre vedno le za odnos do sebe. Brezveze. Kakšen neki odnos do sebe, kaj pa ljudje okoli mene, travme, ki jih doživljam zaradi njih, zelo konkretno plavo, skoraj modro oko /moje/ po izmenjavi argumentov s sosedom, kaj pa če bi me ustrelil s pištolo/ saj je ni imel, le malo dramatiziram, če sem iskren/? In karma?

Aja, to je bil nekoč razgovor /pravzaprav moje javkanje/ med menoj in Konfuzijem, mojim prijateljem, ko sem pri njem iskal nasvet, kako se maščevati sosedu, ki ga nisem prenašal in on tudi mene ne /očitno/.

Mi je naložil marsikaj; da so odnosi z okoljem le refleksija mojega odnosa do sebe, da je vse kar sovražim, obsojam, preziram, se zgražam, občudujem...v drugih, moje; da je moja pot k sebi sprejemanje sebe; da floskula, da smo vsi eno pomeni, da je vse, karkoli je kdo, z vso paleto čustev, lastnosti, stanj...moje; da je sprejetje vseh svojih priznanih lastnosti in onih drugih moj cilj in namen, in da se temu cilju reče tudi brezpogojna ljubezen ali nekaj takega; da s sprejemanjem koščkov svojega mozaika spreminjam odnos do sebe in s tem do okolja in okolje spreminja odnos do mene in s tem sebe; da sprejemanje teh koščkov ne pomeni le, da jih spoznavam in pripoznavam za svoje, ampak da bodo moji šele, ko bom v vsakem našel njihov neprecenljiv pozitiven pomen zase; da naj se ne bojim, da še zlepa ne bom dosegel sebe. O karmi pa, da ni problem dolg, ki ga moram poravnati, niti ta, ki si ga ustvarjam, da je pomembnejši tisti del, ki ga ustvarjam drugim.

Sem ga moral opozoriti, da njegovo nakladanje že nevarno ogroža zmogljivosti mojega prtljažnega prostora in da naj malo diha vmes, da ga ne razumem prav obilno, pa je prenehal.

Še danes si nisem na jasnem povsem z njegovimi nasveti, dozdeva pa se mi, da je nekaj v njih, glede na moje skromne izkušnje.

S sosedom sva danes dobra prijatelja.

en bk

Tale konfuzij me spravlja v resno dilemo, recimo tudi na področju Marihuane

načeloma me totalno nič ne moti, če se odrasel človek redno ali izredno zapuhava, me pa iredno moti, če mi kajenje trave predstavlja kot en tak super življenjski stil, oziroma da hoče čudežno travico spraviti v splošni promet, ki bo dostopen tudi za mularijo (kot bombončki).

No s takimi osebami se zapletam v resne besedne dvoboje, nekateri celo pravijo, da običajno degradiram v marihuanafobinjo (fobija je ena taka zlo moderna beseda, pa se učim pravilno uporabo v stavku).

No pa me zanima kako je zdaj s tem sprejemanjem ...

Po konfuziju bi jaz morala sprejeti, da je kajenje trave en tak glorificiran življenjski stil, ki ga je fajn posnemat. Pa tudi svojemu mulcu nimam kaj težit, če slučajno prižiga.

Po drugi strani pa mora travopuhec, sprejeti kot usodo karme nalogo, da neha kadit travo in da postane zaprisežen borec za prohibicijo v mojem okviru.

konfuzja?

Blisk1 wrote on 29.07.2005 at 09:04:11:



u bistvu je s prejemanjem zadeva taka. Marsikateri problem se z njim resnično da odpravit, vseh pa ne. Nekje pač tudi obstajajo meje, čez katero ne boš šel, če imaš rad svoje duševno zdravje.

Konkretno mislim odnose z ljudmi. Recimo partnerstvo je ne tak zelo dober primer. Ko se zaljubljen parček preseli v svoje gnezdece se običajno začne dogajati špetir. Dokler se srečuješ le na kufetkih, zmenkih in počitnicah je zveza z rožcami postlana, ko pa dobiš princa na belem konju domov pod streho, vidiš, da je recimo teleban, ki ne pomiva posode, se krega, če mora vsake kvatre smeti odnest, ali celo to da rad globoko v kozarec pogleda.

Sprejemanje, človeka lahko sprejmeš z vsemi napakami in sprejmeš en kompromis, da sej fajn, boš pa ti smeti okoli nosu, pa posodo pomival, boljša polovica bo pa kopalnico zribala. Če pa je problem podobne narave kot je recimo globoko gledenje v kozarec, prezapravljivost ... skratka, ko ugotoviš, da je napaka v partnerju pač take narave, da je ne moreš skompenzirat kako drugače, potm pač potegneš črto.


Če vprašaš kako veš, kdaj nekdo hodi po napačni strni črte tvojega duševnega zdravja - odgovor je preprost - sproži se ti mehanizem bolečine. In takrat se pač moraš temeljitov prašat kaj je narobe in pri kom je napaka.

Drugače pa ... če je edini problem pokvarjena tehnična roba in gnilo sadje   - pol ti še ne gre tako slabo  

Blisk1 wrote on 29.07.2005 at 11:58:40:



meni to deluje opravičilo v smislu "ubogega jaza" oz "kalimero sindrom".

Pri sadju pomaga to, da zahtevaš od tragovca, da ga sam izbereš, nato pa zadostna pozornost, da si vsak posamezen sadež pogledaš preden ga stlačiš v svojo nakupovalno vrečko. Pri tehnični robi, jo pač preizkusiš v štacuni oz. zahtevaš od prodajalca, da to naredita skupaj.

jamranje po forumih ti pač ne bo rešilo problema.

Draga Sinjeoka

Vedno znova sem razočaran nad izraznostjo moje govorjene ali pisane besede, ker je skrajno slab približek mislim, ki naj bi jih izražale, tako da včasih prav pogrešam zmožnost telepatije. Sicer sem mislil, da sem nazorno opisal, kaj si jaz predstavljam pod pojmom sprejemanje, pa sem bil očitno površen.
Ker mi teoretiziranje ne leži ravno /če sem iskren, jih niti ne poznam, teorij, saj sem le en bk/, bom poskusil predstaviti svoje dojemanje sprejemanja skozi osebno izkušnjo. Z marihuano pravzaprav nimam nekih silnih izkušenj, razen ene, ko je sin skoraj dve leti bežal v svet omame, tako da je to res samo moje dojemanje sprejemanja marihuane in si ga ne drznem posploševati.

Vedno sem se bal, da bi otrok zabredel v svet droge in ko je, je bil šok popoln. Bil sem prepričan, da se to mojemu otroku ne more zgoditi, a se je. Verjel sem, da sem skrben oče, da delam vse, da bi bili srečna družina, ki se ima rada, da bo dom toplo gnezdo za vse v njem. Hehe, kakšna iluzija.
V tem času je bila družina v totalnem razsulu. Saj sem nekje v sebi vedel, a si nisem hotel priznati. Domine so se začele podirati in to spoznanje o fantovi zasvojenosti je bila le zadnja domina. Pred tem sem hotel že vse pustiti in pobegniti, kamorkoli, tudi preko. A sem bil preveč strahopeten /to je drugo darilo/, da bi ponovno začel od začetka. Z ženo sva se borila kot leva za zakon, kot sva pač znala ali ne takrat /bolj kot manj neuspešno/, jaz iz strahu, ona iz ljubezni verjetno, grozila, moledovala, obupovala, upala, očitala, se opravičevala, a vse v stilu "ti si kriv, spremeni se, če ti ne bi a li bi, če se boš" in tako naprej. Bolj sva garala, globje sva tonila, več sva vedela, manj naredila. In tako v krogu, dolgo časa /eno leto/. Obladala sva vse več teorij o odnosih, o odgovornosti, o marsičem, a v praksi ni in ni šlo. Potem sva zvedela za zasvojenost. Oba sva bila na kolenih. Grozil sem mu, da ga bom vrgel iz stanovanja, moledoval, da naj preneha zaradi naju, mu postavljal ultimate raznorazne, dosegel sem pa samo še večji odmik, še hujši beg. Pustil je šolo, čepel vse dni doma, zvečer odhajal ven do jutranjih ur, izgubil vozniški izpit, ker so ga dobili zadrogiranega, grozil s samomorom, ni videl smisla v življenju.
Potem se je zgodil čudež s Kaplarjevo Zofko /o tem sem že pisal/, ko so v dogajanje posegle druge sile /ali pač naključje, če ti je ljubše/ in še posegajo, vsak dan. Takrat sem pričel verjeti v Boga /jaz ga tako imenujem/. V petnajstih minutah sem zvedel o moči ljubezni, o zaupanju, o odgovornosti, o vztrajnosti več, kot prej v štiridesetih letih /in žena pravtako/.
Potem so se začele dogajati prave stvari. Učitelji so se pojavljali ko sva jih potrebovala, knjige, delavnice, pogovori /ne prepiri/ in vztrajnost in vera v moč ljubezni in ...
Sin je opustil drogo, iz doma je nastalo toplo, varno gnezdo, obudila sva ljubezen...in vztrajava.

Kje je tu sprejemanje? Danes gledam na sinovo zasvojenost kot na darilo, da sem spoznal, kaj je topel dom, kaj je odgovornost, kaj je ljubezen. Danes gledam na svojo strahopetnost kot na darilo, da sem vztrajal, da sem zmogel toliko moči in poguma /paradoks a ne/, da sem sinu omogočil, da ne beži več v omamo, da ima življenje rad, da...
Tako si jaz predstavljam pomen besede sprejemanje. V teh dveh koščkih, v strahopetnosti in marihuani, sem našel njun neprecenljiv zaklad. Tudi v ostalih koščkih ga iščem.
Ko danes srečam narkomana, ga ne gledam s prezirom ampak s sočutjem in mi je hudo. Samo on ve kakšno kalvarijo preživlja in kdo ve, če bi bil jaz v njegovi situaciji, bi se morebiti drogiral tudi sam. Nič boljši nisem od njega.

Nisem za legalizacijo marihuane, niti za njeno kriminalizacijo. Dokler je kriminalizirana, bogatijo preprodajalci, če bo legalizirana, jo bodo poskušali tudi tisti, ki je sedaj ne. Marihuana je le posledica, vzrok, ki je mnogo nevarnejši, je globji. So razsute družine, preobilje potrošništva, degradacija vrednot, občutek brezizhodnosti,...

Seveda je to le moje dojemanje.

en bk