Andres, se moram malo pametno nardit, ko vidim da te ni nihce popravil.

Imamo Majdo Sepe, pa recimo Marjano Derzaj (verjetno se kaksno Marjano, Sepetove pa mislim da druge ni).

Sicer pa je vse to bilo pred mojim casom.

Jao bože, daleč je Kranj, pa bo že prilika v kaki LJ, da gremo na Cocto. Sicer se pa še z Marjano loviva pa sva oba v Celju.

Tako se govori Andres, treba se cimprej pozenit pa froce delat. Marjani obljubim, da se srecava takoj k pridem nazaj in se dogovoriva koliko bo povabljenih in ce bo torta ali in ali bova oblecena konzervativno ali bolj odbito in ostale pomembne stvari. V nadaljnje pa potujem proti Iranu. Dobro debatirajte in lepe pocitnice .

Ženske so definitivno carice!!!
Seveda se razlikujejo od moških ne vem pa če so res zrelejše od moških. Mogoče velja to pravilo v splošnem oziroma v večini primerov, vendar jaz nimam takih izkušenj. Moramo priznati (moški),da so v nekaterih situacijah bolj iznajdljive in morda zato delujejo zrelejše, zato se pa se morda moški v drugačnih situacijah odzivamo bolje. Prav ta različnost, (med moškim in žensko) nas deli na dva pola. En pol je bolje prilagojen določenim situacijam, dogodkom, drug pol spet drugim. Ko govorim o različnosti tukaj ne mislim na fizične razlike. Mislim, da je seveda dobro, da smo različni, saj bi( se strinjam z Gape-om)blo hitr dolgcajt, če bi si bili preveč podobni. Razlike med spoloma so večje tudi zaradi same razlike v socializaciji. Dekleta že od malega učijo drugače in druge stvari kot moške. (kladivo in avtomobilčki vs. kuhalnica in punčke)

gape, najprej bi rada pohvalila vse, kar si naredu iz svojga page-a, posebno konferenco,ki se po mnogočem razlikuje od ostalih, ki sem jih doslej zasledila! keep on the good work!

zdej pa k temi...na zacetku ste govorili o feministkah, ki so kao krive za locitve, pa kriminal, pa fast food... andres, se ti ne zdi tole malo pretirano?! (pa tudi to, da zivis v drzavi z najvisjo stopnjo emancipacije je iz trte zvito)feministke so v bistvu le aktivistke, bojevnice za zensko enakopravnost (kar jim je sicer uspelo, vidimo pa, da enakopravnost ni isto kot enakovrednost) ti se oklepas nekih tradicionalnih vzorcev, ki so na nasem podrocju trdno zasidrani in izhajajo iz tradicionalno krscanskega pogleda na zensko, ki ga bi rada predstavila.
In gospod je rekel ženi: ...»po svojem možu boš hrepenela,on pa bo gospodoval nad teboj...«(Genesis 3, 13)V tem stavku je jasno razvidna smer, h kateri tendira ta morala.
Prvo poglavje Svetega pisma stare zaveze še  razlaga nastanek sveta in človeka brez posebnih razlik glede na spol: »In reče Bog: Naredimo človeka po svoji podobi, ki nam bodi sličen (...). In ustvaril Bog človeka po svoji podobi, po božji podobi ga je ustvaril: moža in ženo ju je ustvaril« (1 Mz 1: 27).
Te enakopravnosti kasneje ne zasledimo več, nadomesti jo nedvoumna razlaga manjvrednosti ženske. Prevladuje pojmovanje, po katerem je ženska izvedena iz moškega. Seveda mora biti moškemu pokorna in poslušna. »Bog reče človeku: Ni dobro človeku samemu biti, naredimo mu pomoč njegove vrste (...). In Gospod Bog pošlje trdno spanje Adamu in mu vzame eno negovih reber. In Gospod Bog stori iz tistega rebra, ki ga je vzel, Adamu ženo in jo privede Adamu. Bog imenuje to ženo Možinjo, zato ker je vzeta iz moža« (1 Mz 2: 18).
Kasnejše patriarhalne razlage se opirajo na žensko zlo dejanje, kot ga opisuje tretje poglavje prve Mojzesove knjige. Gre za pojmovanje prvotnega greha, saj je Eva, ki se je pustila zapeljati kači in vzela sadež z drevesa spoznanja dobrega in hudega, postala glavna krivka za izgon iz raja. Ta krivda je vir za moško dominacijo nad ženskami nasploh. S tem, da je Eva zapeljala Adama v spolnost,  so opravičevali razlaganje ženske, kot največjega zla in bitja, ki je uničilo božjo podobo.

Cerkvena morala se je, če si naj zagotovi svoj vpliv na svetno, tuzemsko življenje, morala posvečati tudi vprašanjem spolne morale. Ker pa je spolnost tradicionalno povezana z žensko, se je Cerkev osredotočila na njeno moralno (seksualno) discipliniranje.
V razlaganju religijskih zakonov zasledimo ambivalentnost  do spolnosti in zakona, ki izvira iz interpretacij zgodb o Adamu in Evi in zgodb o svetnicah, med katerimi je gotovo najbolj cenjena deviška Marija. Ta se pojavi kot “dekla gospodova”, ki je ob tem, ko je po božji volji brezmadežno spočela otroka, oropana svojih užitkov v spolnem odnosu.
Nasproti temu pozitivnemu liku je utelešenje zla v liku ženske kot spolno poželjive, gešnice. Žensko samostojno razpolaganje s spolnostjo je vir vsega zla in predstavlja nasprotje “svetemu zakonu”. Tradicionalno krščansko prepričanje je, da lahko spolna aktivnost izpolni svojo vlogo le med poročenima partnerjema. Samo spolnost v svoji prokreativni funkciji je bila dobra in čista ter skladna z »božjim načrtom«. Bistvo tega načrta pa je prav utrjevanje patriarhalne družine. Od skrajnosti in strogega zapovedovanja spolnih odnosov je danes Cerkev odstopila in sprejela stališča, da dejanja spolne združitve ne nehajo biti upravičena, če se predvidi, da zaradi vzrokov, neodvisnih od volje zakoncev ne bodo rodovitna. Imajo namreč funkcijo utrjevanje zveze med partnerjema. Kljub odmiku od stroge prokreativne funkcije, pa je to še vedno primarna naloga spolnosti.
Pojmuje zakonske zveze kot od Boga danega najustreznejšega načina odnosov med dvema spoloma za uresničitev najboljših pogojev za rast otrok in stabilnost družbe je neločljiva sestavina neločljiva sestavina »udomačevanja in ujarmljenja« žensk v njihove reproduktivne zmogljivosti. Krščanski zakon ni edinstven in ima naravo številnih družb. Vključuje zakonsko pogodbo med dvema partnerjema. Tradicioalne oblike poročnega obreda navajajo tri razloge za poroko: na prvem mestu so otroci, zatem vzajemna družba in kot tretji izogibanje grehu. V modernih obredih so razlogi naslednji: na prvem mestu je medsebojna pomoč in udobje, zatem radost, okrepitev skupnosti srca in življenja ter otroci na tretjem mestu. Moderne oblike zakona omogočajo tudi, da je poroka pogodba med enakimi. V tradicionalnih družbah pa je moški dominiral tako po zakonu kot v družbenih praksah. Še do nedavnega so žensko razglasili za duševno bolno, ji odvzeli državljanske pravice in jo izključili iz družbe, če je zavračala zaželjene vzorce obnašanja (zakon, materinstvo) in se raje posvečala branju, pisanju, potovanju... V evropski tradiciji je ženska norost, histerija – blodeča maternica – posledica neurejene seksualne aktivnosti. Neurejeno je v smislu krščanskega abstiniranja predstavljalo nečisto, grešno.
Pri pojasnjevanju zakonske zveze je neločljiva sestavina ljubezen, saj je Bog človeka ustvaril iz ljubezni in ga zato tudi poklical k ljubezni. V konkretnih zgodovinskih okoliščinah, v katerih je ženska v podrejenem položaju in zakonska zveza njena poklicanost, je njena nujna delna družbenost in družbeno uveljavljanje preko moža prekrito z zahtevami po ljubezni.
Sv. Pavel je takole govoril o odnosih, ki bi morali obstajati znotraj družine: »Žene, bodite podrejene svojemu možu tako kot Bogu, kajti mož je glava ženi, kakor je Kristus glava cerkvi. Možje, ljubite svoje žene, kakor je Kristus ljubil cerkev in se ji izročal. Otroci, pokoravajte se svojim staršem, ker je prav, da je tako. Oče, ne izzivaj svojih otrok« (Ef 5: 22-24). Človek je v zakonski zvezi določen kot poslušen izpolnjevalec zapovedi, ki so nad njim in ki se jim po definiciji svetosti ne sme in ne more upirati. Tudi ljubezen se človeku daje od zunaj, človek je k njej poklican, kajti ljubezen izvira iz boga. Samo takšna ljubezen je »prava« in samo zakonska zveza, ki temelji na takšni ljubezni, je spet »prava«. Ljubezen je človeku primarno odtujena, potem pa mu je v določeni obliki zopet ponujena. Ker pa človek po sebi ni sposoben prave ljubezni, se mora pustiti voditi zapovedim, ki regulirajo njegovo čustvovanje in obnašanje. Svetost zakona je povezana z ohranjanjem nadmoči moškega nad žensko, ki je definirana kot »naravno« družinsko bitje.

Cerkev je torej razumela, da je v prid človeštva in reprodukcije potrebno materinstvo nagrajevati in nadgrajevati. Mater je nadgradila tako, da jo je izvzela grehu – ne le grehu, temveč tudi smrti. Marijo je poslala v nebo. Vse druge matere, ki vpijejo po identifikaciji z njo, ji sicer ne bodo sledile – bodo pa lahko izbirale med njej podobno žrtvijo in vsem tistim, česar ona ne predstavlja in kar vodi v pekel. In vse kar vodi v pekel, tudi vodi h kršitvi tistega reda, ki v naturi izvede “perforacijo”, ki točno odredi mero užitka in mero podobe, ki je sovpadala z dominantno podobo sveta.
S tem je bil dan temelj, da je v krščanski kulturi tudi privilegij nad duševnim – gospostvom - pripadal (in še pripada) moškim. Cerkev je v svoji doktrini  skozi stoletja oblikovala in ohranjala predsodke o manjvrednosti žensk. Njihov podrejeni položaj je opravičevala kot naravni – kot izraz “izvirne pravičnosti”, v kateri je ženska po naravi podrejena moškemu. Pri tem ni pomembno ali so bile omenjene postavke in predpostavke prav ali napačno interpretirane, kajti iz biblijskih zgodb je moč prebrati tudi povsem nasprotno, torej pravičneje pojmovanje. Temelje za skrajno patriarhalno določanje odnosov med spoloma je cerkev našla v tistem delu Svetega pisma, kjer je poudarjena neenakost in različnost med moškim in žensko. Odstavke, ki so povdarjali ravno nasprotno, pa je namerno spregledala.
Skozi vsakdanje prakse in (religiozne) rituale se je patriarhalna reproducirala in ustvarjala vtis “naravnosti”. To je privedlo do tega, da so ženske tako stanje sprejemale kot samoumevno. Tudi položaj ženske pogosto  utemeljujejo z njeno biološko sposobnostjo, kar še poskrepijo svetopisemske zgodbe o izvoru ženske. Marginalen položaj žensk je cerkev določila z ženskim “poslanstvom” – materinstvom. Njen “krotki in miroljubni duh” je bil kot nalašč za rojevanje in vzgajanje “bogopodobnih” otrok. Svojo privrženost in ljubezen do moža pa je smela izkazovati preko “pomočniške vloge”. S povdarjanjem odločilnega pomena žensk v reprodukciji je bilo ravno rojevanje in vzgajanje otrok “ovira” za njihovo udejstvovanje v javnosti. Ženske so bile spoštovane in dostojanjstva vredne osebe le kot matere svojih otrok in žene svojih mož. Vendar pa ne gre za katerokoli mater, temveč za poročeno žensko, ki je dobila božje dovoljenje za to, da lahko prestopi iz enega stanja bogovšečnosti – devištva, v drugo – materinstvo. Ob tej iniciaciji ženske pa se spremeni tudi njeno mesto. Iz hiše očeta gre zdaj v hišo moža. Družina, katero “ustvari”, je seveda patriarhalna družina.

Zdaj sem vas total zasula z replayi in oblubim, da bom odslej tiho.A vendarle me zanima, ce se vedno obsojate feministke, ki so se uprle ustaljenim (ideološkim)praksam?
Lep pozdrav vsem skupaj.
PS: se misel
Svoje sanje lahko uresnicis le, ce se zbudis!

huuuaaaaa
zdej sm šele opazu količino postov ki si nam jih namenila
hvala za pohvale, ki smo jih deležni vsi sodelujoči v forumu, se trudimo

mal bom še vseeno stipku, sej veš uno jin pa jang varijanto, moški so taki, in ženske morajo bit drugačne da moškim ustvarjate protipol, če bi se še ženske spremenile v to kar so moški bi bila cela štala, ker oblast pokvari vsako osebo neglede na to ali je ona moški ali ženska, edino (imho) če ima oseba dovolj razvito zavest. torej spremenit se moramo vsi eni na eno stran drugi na drugo in bo, premalo je samo to da se ženske spremenite, moramo se tudi moški.

za sveto pismo nisem neki specialist ampak v njem je večina resnic (navodil za življenje) zapisana (na žalost je precej tega tudi dodano svetim spisom, nejbolj znan dodatek je: in tam bo jok in škripanje z zobmi), odvisno je samo če jih znamo pravilno interpretirat in tudi drevo spoznanja simbolizira spoznanje ne pa greh, samo interpretirano je kot greh.

sicer pa je bil tale thread bolj namenjen temu da dejansko ženske SO carice in da s feminizmom same sebe zakopavajo v drek, ki jim ni namenjen.

ps
a je tole bila kakšna seminarska al pa kej???