Svet pogovorov
http://www.gape.org/cgi-bin/yabb/YaBB.pl General >> Osebna,  psihološka in sociološka razmišljanja >> Prepuščanje bolečini http://www.gape.org/cgi-bin/yabb/YaBB.pl?num=1042540489 Message started by herby on 14.01.2003 at 11:34:49

Title: Prepuščanje bolečini Post by herby on 14.01.2003 at 11:34:49 Kolk se to Vam dogaja, ne vem, ampak men pridejo dnevi ko se zlomim, mrbit zato ko sem zlo čustven, ampak vsen zgodi se dan (včeraj) ko je vse kar lahko naredim, da se uležem na tla v dve gubi in se zjokam... ne ni res lahko bi se temu uprl pa se ne,  NEKAJ ME VLEČE PROTI BOLEČINI, občutek ki se je aktiviral je tako močan, tako boleč a hkrati tako privlačen, da se mu vdam, ker tako čutim... to je ena plat druga plat je seveda pozitivizem, to kar prakticiram večino časa, biti bojevnik luči, vedno izbirati le najbolj svetle misli, biti vedno v zavedanju Boga v tvojem srcu in vseh atomih,  v zmedo na tem svetu prinašati notranji mir... pol nekako se mi zdi da z prepuščanjem polečini prinašam zmedo in ne mir.... in vendar imam čustveni srup ki "mora" iti ven, kao naj gre ven ne da bi pri tem "umazal" tega sveta kakšna misel?

Title: Re: Prepuščanje bolečini Post by gape on 14.01.2003 at 11:58:12 močno čustvovanje je vedno čiščenje ... s tem ni nič narobe ... narobe je to nameravat in to stanje potem vzdrževat ... imho

Title: Re: Prepuščanje bolečini Post by Kali on 14.01.2003 at 13:03:19 Herby, o tem se lahko pogovarjava ure in ure. Pr men se je tut tko začel, da sem se kar zjokala, za čist brezveze lahko... :D Trenutno sem pa v fazi gore dole, sem OK lahko cel teden, potem pa pride dan, ko mi izbruhne ven vsa senca, postanem tečna, jezna, depresivna... Ti izbruhi so tolk močni in nepredvidljivi, da rabm pol še en dan vsaj, da se nazaj sestavim... Sama sem prišla do tega, da se pač pucam, pa da morm sprejet senco, ki je tut od Boga dana ;), kajti dokler ne bom popucala, se sprejela... tolk časa bom verjetno v tej fazi... Tko, da nič bat, sva dost na istem, zato me pa rajš kaj poklič, da se kaj vidimo!

Title: Re: Prepuščanje bolečini Post by Freya on 14.01.2003 at 13:49:00 Si kdaj premišljeval, da bi si takrat, ko si v depri, da bi si pisal občutke.... kako se počutiš, kaj razmišljaš...... Mogoče ne bi bilo slabo potem, ko boš ok pregledati vse to. Verjetno ti bo čudno napisano in ne matraj se delati smiselih stavkov.... besede ti bodo dovolj. In iz tistega se boš lahko naučil, kaj je tisto, kar te v to stanje potegne. Videl boš, kje v življenju se ti nekaj nabira, ker tam moraš očitno še določene stvari razčistiti. Ker je že res, da se očitno čistiš, samo če nič ne narediš, boš vedno padal v taka stanja, kar pa ti očitno ne diši ravno najbolje. Dokler ne boš določenih točk odpru, se ti bo stalno nabiralo do te točke, da se bo enkrat moglo spucati. In ravno taki trenutki, ko se ti res čisti ti prinesejo nove zmage... do te točke, da boš lahko gledal samo še pozitivno... Zavedaj se, da se v življenju nič ne spremeni in popravi, če sami ne spremenimo ali popravimo. Pa hoteti ni dovolj, je treba tudi kaj narediti za to. Pa veliko uspeha!!

Title: Re: Prepuščanje bolečini Post by Freya on 14.01.2003 at 13:50:34 Še to sem pozabila napisati. Dokler boš užival v bolečini, toliko časa ne boš nič dosegel. Očitno se ne spoštuješ dovolj, predvsem se ne ljubiš dovolj, da si to pustiš. To je pa recimo prva faza, ki je potrebna..... začeti se spoštovati in ceniti in ljubiti... ni lahko... se pa splača.....

Title: Re: Prepuščanje bolečini Post by Devi on 14.01.2003 at 13:51:24 Dobro je jokat, bruhat iz sebe nemir pa divje depresije pa padat pa se pobirat, treba sprejemat življenje v vseh oblikah, tud skoz upiranje pa preobražanje, pa če boli ko sto vragov pa tud če misliš, da se že sto let ni sončen dan pojavil in da ga mogoče sploh nikol več ne bo...:P to si jaz mislim. še vsakič, ko sem se izkopala iz krize sem pogruntala da imam prav. lahko pa si misliš tud drugač, seveda. lahko se za labilnega  proglasiš al pa preobčutljivega al pa neuravnovešenega, kakor češ. sam od tega nič nimaš ;D nima pa smisla doživljat stvari od katerih nič nimaš a ne? treba pogruntat kaj od tega imaš... zmer je en jutri kjer zaradi tega, kar si doživel, bolj čutiš več vidiš in kaj razumeš. in zmer je vredno počakat pa to razsvetljenje doživet. ene nas pač življenje mal bolj nosi, po moje bi nas rado bolj močne naredlo, tak da mislim, da nima kakega slabega namena, ko to počne... Quote: pol nekako se mi zdi da z prepuščanjem polečini prinašam zmedo in ne mir....   po moje ne gre za zmedo, ampak za tolk globoke notranje procese, da se jih razumsko ne da dojet in jih lahko opaziš samo skoz zmedo in razumeš kvečjemu skoz uvide, ki na koncu ven pridejo...sam po moje to ni zmeda, samo reorganizacija nekje spodaj..

Title: Re: Prepuščanje bolečini Post by titud on 14.01.2003 at 14:19:09 Quote: po moje ne gre za zmedo, ampak za tolk globoke notranje procese, da se jih razumsko ne da dojet in jih lahko opaziš samo skoz zmedo in razumeš kvečjemu skoz uvide, ki na koncu ven pridejo...sam po moje to ni zmeda, samo reorganizacija nekje spodaj.. Ja, ampak to bi blo spadal že v post-trpečo, depresivno fazo. Herby, tebe tale bolečina še zmeraj tko intenzivno k seb vleče, ker se ji še nis  do konca prepustu  pa ji zaupov, da se bo predelala tko kot ti devi pripoveduje  pa kot sem ti tud jest že enkrat v zvezi z unim zmajem, ki se je odrgal  špagce,  razlagal.  :)

Title: Re: Prepuščanje bolečini Post by LittleStar on 15.01.2003 at 09:00:52 Saj si sam napisal dva extrema: hočeš bit bojevnik luči, VEDNO izibrati le najbolj svetle misli, biti VEDNO v zavedanju Boga...  Upam, da veš, da je to nemogoče: vedno.. in pa beseda hočem.. To ni nedelovanje, ampak namerno delovanje, uveljavljanje samovolje, ki pa seveda ne more bit zmeraj v skladu z The voljo. Zato kar sprejmi bolečino, je namreč duša, ki se oglaša, ki potrebuje tvojo pozornost. Saj veš, da sta svetloba in tema... brez ene ni druge... Kakor praviš prinašaš mir v zmedo..., to je kul, ampak kje pa je sploh zmeda, če ne samo tam, kjer mi mislimo, ker ne vidimo reda.

Title: Re: Prepuščanje bolečini Post by Terrania on 15.01.2003 at 14:57:56 Popolnoma logicno je, da nekdo ki se trudi bit pozitivc ves cas, ki je dobre volje, srecen, prinasa luc v prostor nekoc, nekje, ko je sam tud depresira. Custveno zrel clovek mora izrazat tako pozitivna kot negativna custva in ko se trudimo bit ves cas dobre volje, brez slabih misli se ta negativna custva v nas nabirajo. Kot en lonec v katerega kaplja voda, kapljico za kapljico. Majhne kapljice skoraj brez pomena. In na koncu morda najmanjsa kapljica sprozi to da se lonec prevrne, sprazni. Takrat se zlomimo, vsa negativna custva grejo ven naenkrat. 2dni depresije in vse je zopet ok. Lonec prazen in pripravljen na novo obdobje lepih misli. Ce se to splaca al ne bi se dalo debatirat. Vrjetno je najboljse malo po malo odtakat, nekje na samem.

Svet pogovorov » Powered by YaBB 2.3! YaBB © 2000-2008. All Rights Reserved.