| Svet pogovorov | |
|
http://www.gape.org/cgi-bin/yabb/YaBB.pl
General >> Osebna, psihološka in sociološka razmišljanja >> Ah, To zaupanje... http://www.gape.org/cgi-bin/yabb/YaBB.pl?num=1034964670 Message started by Star12 on 18.10.2002 at 20:11:10 |
|
|
Title: Ah, To zaupanje... Post by Star12 on 18.10.2002 at 20:11:10 Poznam veliko ljudi... Vsi smo si različni...Pa vendar... Zelo težko si zaupamo, zaupamo probleme, ki se nam zdijo nerešljivi in potetakem, se odmaknemo v svoj svet in razmišljamo naprej, ker se man v glavi poraja samo eno, da nam tudi ONI ne morajo pomagati...zakaj? Mar ni najboljša rešitev, da ZAUPAMO in s tem razbremenimo svoje SRCE IN DUŠO... Zna se pri tem tudi zgodit, da SE TEŽAVE REŠUJEJO, kar same od sebe, ko najmanj pričakujemo... Torej moje eno in edino vprašanje je, ZAKAJ JE DANES TAKO TEŽKO ZAUPATI? |
|
Title: Re: Ah, To zaupanje... Post by Katarina on 18.10.2002 at 22:11:19 Zaradi izkušenj in straha,ki pride z njimi. Res je,probleme je potrebno reševati.Včasih uspe,spet drugič mislimo,da nam je. Predvsem pa zaradi bolečine,ki pride z kakršnokoli izdajo.Bojimo se je... Katarina |
|
Title: Re: Ah, to zaupanje... Post by ARS on 18.10.2002 at 22:11:29 Ma, jest pa zaupam. In mi ni težko zaupat. In mi ni težko o seb govort oz. o svojih izzivih. Nasprotno. A se pogosto odmaknem, prav zato, da lohk najprej pr seb premelem. Da potem še bolj zaupam. Veš kaj, drugim zaupam toliko, kolikor zaupam seb - močno; pa včasih še vseen premal. |
|
Title: Re: Ah, To zaupanje... Post by Star12 on 19.10.2002 at 17:53:50 Katarina wrote on 18.10.2002 at 22:11:19:
Seveda je vedno v nas nekaj kar nas vodi, da moramo neko določeno stvar NAREDITI, POVEDATI in ne ČAKATI, da se bo sama rešila… Je pa res, kot praviš, Katarina, ampak zakaj je vedno STARH tisti, ki nam USTAVLJA POT, da ne moremo iz SEBE nekaj dati, kar bi morali? Vsi se učimo iz izkušenj, pa vendar so si potem ljudje različni… Nekaterim se je zelo lahko zaupati, spet drugim, NE. Čustva se v nas nabirajo in s časoma zaradi tega ne vidimo IZHODA… In potem omenjaš bolečino… Vsako zaupanje temelji iz notranjosti, prej ko se zaupamo, bolje je, kajne…pa vendar, včasih se potem sprašujemo, če smo naredili prav,če smo se zaupali pravi osebi, kaj si je ta oseba mislila in podobno… Če je oseba potem bolj tiha in ničesar ne odgovori, se nam dozdeva, da nas ne sprejema več, ali celo, da se ji naše zaupanje zdi brezpomena. Torej vedno pomislimo na to, kako bo ta oseba to sprejela predno naredimo korak, mar ne? Pa danes sva se s prijateljico pogovarjali o njeni ljubezni o tem, kako ona gleda na to, koliko zaupanja si delita ONA in NJEN fant. Bila sem presenečena, ko mi je povedala, da JI fant skoraj nič ne ZAUPA, ona pa si to želi… Težko se mu je odpreti in povedati, kaj čuti v notranjosti. Potem sem jo vprašala, kaj pa TI, koliko zaupanja deliš ti z njim? Z majhnim zamikom mi je prikimala, da se tudi ona upira določenim STVAREM, ki bi mu jih želela povedati…Torej, ODPRETI SE BO TREBA, sem ji rekla… Je, pa res lahko govoriti-težje je to narediti… Je možno, da nas pred tem brani naše srce, mogoče duša…ali je to vse v naši podzavesti, da potem ne bo nič bolje? Da se ne bo nič spremenilo… Iz izkušenj lahko povem, da ZAUPANJE, pomeni veliko razbremenitev…kot, da bi se ti nekaj odvalilo s ..česarkoli že… |
|
Title: Re: Ah, To zaupanje... Post by Harry on 20.10.2002 at 20:47:35 Quote:
Arska, a hočeš tole malo bolj pojasnit. Zaupaš drugim. Lepo. A vsem drugim? Ali so ti drugi peščica najožjih, ali kar vsem? Jaz trenutno lahko zaupam vse, tudi tisto kar prihaja iz najbolj skrivnih kotičkov duše, le eni osebi. Potem pa pride tisto, ki pa ni zakopano tako globoko, to pa zaupam peščici ljudi. Quote:
To je definitivno najboljša rešitev. Ko me nekaj duši, je potem veliko lažje, kar lažje zadiham. LP Harry |
|
Title: Re: Ah, To zaupanje... Post by Katarina on 20.10.2002 at 21:24:12 Ja,Star12,strinjam se z večino napisanega. Verjetno je moj odgovor na Tvoje vprašanje bil preveč splošen,ne vem.A izpostavljeno se mi zdi najbolj pogosto... Ja...izkušnje naj bi učile.In če verjameš ali ne zvezdica,globoko v sebi res verjamem,da sem iz vsake še tako težke,nekaj izvlekla,nekaj pozitivnega.Žal v paketu vzamem tudi strah.Zavestno ali ne,kaj pa vem. Vem samo,da je strah nekakšen (bom rekla zmoten) obrambni mehanizem,ki v večji meri res naredi veliko škode kot koristi... Vem,da ni pošteno zahtevati od nekoga ,da prestaja vse teste,ki mu jih namenjamo,da bi se prepričali,da je vreden našega zaupanja.Sploh,če gre za osebo,ki ni povezana z kakšno težko preizkušnjo v preteklosti.Verjamem,da se slednji slej kot prej naveliča nekega dokazovanja. Torej...moje mnenje,zvezdica.Poleg vsega opisanega,naštetega izpostavljam še naša pričakovanja. Vse se vrti okrog njih,tudi strah... Zdaj...kaj je realno pričakovat in kaj ne,bi lahko premelevale v tisoč in enem oglašanju,pa bi še vedno ostajal problem,ko bi bilo treba idealizirat,kajne? Ravno zaradi čustev. Pa sva spet pri vzorcih,ki jih zavestno ali ne vlečemo naprej.Kljub temu,da večina ve da ne dela prav... In kako si pomagat,da se ne pridruži še strah kakšne nove izkušnje? Podpiram pogovor! Pa saj ni treba v eni sapi povedat ves svoj življenjepis,vse svoje želje,strahove.S tem se da postopno.Pomembno je le,da znaš povedat,ja...nekako vsaj delno "opravičit" nezaupljivost,prosit dotičnega za pomoč...Vem,da veš,da človek marsikaj razume. Toliko od mene, Katarina |
|
Svet pogovorov » Powered by YaBB 2.3! YaBB © 2000-2008. All Rights Reserved. |