Svet pogovorov
http://www.gape.org/cgi-bin/yabb/YaBB.pl General >> Osebna,  psihološka in sociološka razmišljanja >> zemlja ... dom http://www.gape.org/cgi-bin/yabb/YaBB.pl?num=1149579607 Message started by m on 06.06.2006 at 09:40:07

Title: zemlja ... dom Post by m on 06.06.2006 at 09:40:07 Pogosto ko se pogovarjam s prijatelji in na splošno ljudmi, pride na dan dejstvo, da si večina ljudi želi / prizadeva imeti svoj košček zemlje in hiško, svoj dom na njem. Nekje globoko v nas je to hrepenenje ... potreba? A je v vas tudi? In če, od kod prihaja, kaj nam 'lastni kotiček' predstavlja?  :)

Title: Re: zemlja ... dom Post by en_bk on 06.06.2006 at 12:24:10 m wrote on 06.06.2006 at 09:40:07: Pogosto ko se pogovarjam s prijatelji in na splošno ljudmi, pride na dan dejstvo, da si večina ljudi želi / prizadeva imeti svoj košček zemlje in hiško, svoj dom na njem. Nekje globoko v nas je to hrepenenje ... potreba? A je v vas tudi? In če, od kod prihaja, kaj nam 'lastni kotiček' predstavlja?  :) Aha, definitivno A si predstavljaš občutek, ko od nekod prideš domov ves zapet, z zategnjeno kravato, v modnih, a neudobnih špičakih, preznojen od naporov pogajanj, dogajanj in čisto pretoplega dne, zmečeš s sebe vse cunje, se plozneš pod tuš, navlečeš nase udobno majico in kratke hlače /če je poletje, sicer pa razvlečeno trenirko, uno plavo, na fršlus, ki se ti kljub starosti prilega kot koža/, si naliješ en chivas regal, skuhaš kavico, prižgeš cigareto /al pa ne no, lahko samo sok al pa pivo al pa.../ in se plozneš v naslanjač. No, približno take občutke doživljam, le intenzivneje, ko se premaknem iz stanovanja na teraso k ribničku, med vrtnice, pod bezeg, na travo, pod gaber, ali pa na vrt v Tržiču. Sprostitev uma in telesa. Od kod prihaja ta potreba? Hehe. Zgleda, da imam prijetne podzavestne spomine na bivanje v maternici...in, ja, eee, očitno sta mati in njena maternica tale narava okoli mene in očitno sta kar dobro skrbela zame. [smiley=1grin1.gif] en bk

Title: Re: zemlja ... dom Post by titud on 06.06.2006 at 13:44:05 en_bk wrote on 06.06.2006 at 12:24:10: m wrote on 06.06.2006 at 09:40:07: Pogosto ko se pogovarjam s prijatelji in na splošno ljudmi, pride na dan dejstvo, da si večina ljudi želi / prizadeva imeti svoj košček zemlje in hiško, svoj dom na njem. Nekje globoko v nas je to hrepenenje ... potreba? A je v vas tudi? In če, od kod prihaja, kaj nam 'lastni kotiček' predstavlja?  :) Aha, definitivno A si predstavljaš občutek, ko od nekod prideš domov ves zapet, z zategnjeno kravato, v modnih, a neudobnih špičakih, preznojen od naporov pogajanj, dogajanj in čisto pretoplega dne, zmečeš s sebe vse cunje, se plozneš pod tuš, navlečeš nase udobno majico in kratke hlače /če je poletje, sicer pa razvlečeno trenirko, uno plavo, na fršlus, ki se ti kljub starosti prilega kot koža/, si naliješ en chivas regal, skuhaš kavico, prižgeš cigareto /al pa ne no, lahko samo sok al pa pivo al pa.../ in se plozneš v naslanjač. No, približno take občutke doživljam, le intenzivneje, ko se premaknem iz stanovanja na teraso k ribničku, med vrtnice, pod bezeg, na travo, pod gaber, ali pa na vrt v Tržiču. Sprostitev uma in telesa. Od kod prihaja ta potreba? Hehe. Zgleda, da imam prijetne podzavestne spomine na bivanje v maternici...in, ja, eee, očitno sta mati in njena maternica tale narava okoli mene in očitno sta kar dobro skrbela zame. [smiley=1grin1.gif] en bk Jest nimam hiše  ne vrta in živim v okolju, kjer so hiše z vrtovi prevladojuč način bivanja. Ne rečem, da bi si ne želel točno tega tvojga filinga, toda ne vidim nikol nikogar uživat na način, kot ga opisuješ. Pa dost hodim okrog, ker so ulice, poti  in druge javne površine edini prostori, kjer jest lahko dnevno preživljam prosti čas v naravi. Sem začel resno razmišljat o dveh staverh: a tisti z bajatami enostavno nimajo cajta bit zunaj tako kot sem jaz (in majo zato bajte, jaz pa ne?!) al pa se skrivajo v bajtah pred nami, ki nimamo bajt,  da bi bli boljši kot mi  zabušanti, ki se potikamo brezdelno naokrog in zato pač nimamo bajt. Počas sem prišel do zaključka, da bajta in uživancija na vrtu pred bajto preprosto nista združljiva, še posebej zato, ker se  tudi tisti, ki jih uspem opazit na najihovih vrtovih, tam nekaj mučijo praktično z vsem, kar počenjo (ker počnjeo za dokazovanje pred  sosedi in brezdelnimi  pohajalci mojega tipa...?!) En bk, daj mi iskreno   povej, kolk je to zlekanje pod gaber na vrt v tržiču tvoja vsakadnja  praksa in kolk bolj kot ne vsakdanja fanatazija...

Title: Re: zemlja ... dom Post by en_bk on 06.06.2006 at 14:05:55 titud wrote on 06.06.2006 at 13:44:05: en_bk wrote on 06.06.2006 at 12:24:10: m wrote on 06.06.2006 at 09:40:07: Pogosto ko se pogovarjam s prijatelji in na splošno ljudmi, pride na dan dejstvo, da si večina ljudi želi / prizadeva imeti svoj košček zemlje in hiško, svoj dom na njem. Nekje globoko v nas je to hrepenenje ... potreba? A je v vas tudi? In če, od kod prihaja, kaj nam 'lastni kotiček' predstavlja?  :) Aha, definitivno A si predstavljaš občutek, ko od nekod prideš domov ves zapet, z zategnjeno kravato, v modnih, a neudobnih špičakih, preznojen od naporov pogajanj, dogajanj in čisto pretoplega dne, zmečeš s sebe vse cunje, se plozneš pod tuš, navlečeš nase udobno majico in kratke hlače /če je poletje, sicer pa razvlečeno trenirko, uno plavo, na fršlus, ki se ti kljub starosti prilega kot koža/, si naliješ en chivas regal, skuhaš kavico, prižgeš cigareto /al pa ne no, lahko samo sok al pa pivo al pa.../ in se plozneš v naslanjač. No, približno take občutke doživljam, le intenzivneje, ko se premaknem iz stanovanja na teraso k ribničku, med vrtnice, pod bezeg, na travo, pod gaber, ali pa na vrt v Tržiču. Sprostitev uma in telesa. Od kod prihaja ta potreba? Hehe. Zgleda, da imam prijetne podzavestne spomine na bivanje v maternici...in, ja, eee, očitno sta mati in njena maternica tale narava okoli mene in očitno sta kar dobro skrbela zame. [smiley=1grin1.gif] en bk Jest nimam hiše  ne vrta in živim v okolju, kjer so hiše z vrtovi prevladojuč način bivanja. Ne rečem, da bi si ne želel točno tega tvojga filinga, toda ne vidim nikol nikogar uživat na način, kot ga opisuješ. Pa dost hodim okrog, ker so ulice, poti  in druge javne površine edini prostori, kjer jest lahko dnevno preživljam prosti čas v naravi. Sem začel resno razmišljat o dveh staverh: a tisti z bajatami enostavno nimajo cajta bit zunaj tako kot sem jaz (in majo zato bajte, jaz pa ne?!) al pa se skrivajo v bajtah pred nami, ki nimamo bajt,  da bi bli boljši kot mi  zabušanti, ki se potikamo brezdelno naokrog in zato pač nimamo bajt. Počas sem prišel do zaključka, da bajta in uživancija na vrtu pred bajto preprosto nista združljiva, še posebej zato, ker se  tudi tisti, ki jih uspem opazit na najihovih vrtovih, tam nekaj mučijo praktično z vsem, kar počenjo (ker počnjeo za dokazovanje pred  sosedi in brezdelnimi  pohajalci mojega tipa...?!) En bk, daj mi iskreno   povej, kolk je to zlekanje pod gaber na vrt v tržiču tvoja vsakadnja  praksa in kolk bolj kot ne vsakdanja fanatazija...   Hehe, hojla titud A ni lep dan? Najlepši dons. Zdej, za une v bajtah ti lahko rečem samo po spominu, ker živim v pritličnem stanovanju z veliko teraso /mislm...eee...ene 40 do 50m v kvadrat/ v bloku. Otroštvo sem pa preživel v hiši, ja, na obrobju vasi, tko da sem imel za soseda travnik, velik ene par sto hektarov, na drugi strani pa malo manjši gozdič in dost blizu Savo. To je bilo moje delovno okolje večino časa /in mojih sovaščanov-otrok/ in sem se mel skrajno dobro. Tu na terasi imam gabr in skoraj ni dneva, da ga ne bi mal pobožal, ne le gaber, tud bezeg, travo, rože, kamenje.... To je v Kranju. V Tržiču imam pa vrt, pa en kočur mejhen. In tam sem seveda redkeje, enkrat na teden, včasih pogosteje, včasih redkeje. In seveda da delam na vrtu in na terasi, pa ne za sosede, no ja mal pa, kajtinamreč v Tržiču so moji najbližji sosedje srne in za njih kar delam, mislm, sadim jim solato, pa fižol, pa lilije, pa tko. In ker so prijazni sosedje, ponavadi tud pospravijo tisto, kar je posajeno. Jaz osebno uživam v takem delu, saj ni da bi se pretegnil, je blj prčkanje...za dušo. [smiley=1grin1.gif]

Title: Re: zemlja ... dom Post by picola on 06.06.2006 at 14:32:40 Jst sem tut odraščala na vasi v hiši. Zdej sem v bloku. Ampak vem, da bom enkrat spet v hiši. V roku parih let (če ne pride vmes kaj nepričakovanega) sigurno. Ker mi daje hiša občutek večje svobode. Ni vrtanja navsezgodej zjutrej (ko se jst glih trudim zaspat iz nočne), ni nekega čudnega premikanja pohištva cele dneve nad mano, ni fešte v soboto ob polnoči, ko jst zmatrana pridem domov iz službe...In ni samo kvadrat balkona, ampak je vrt, prostor, širina...lahko zadiham s polnimi pljuči (dokaj svež zrak). Je tut res, da v stanovanju ni tolk dela pa non stop enga stroška, sam jst sem se pripravljena odpovedat kakšni stvari na račun tega... Ampak je pa tut res, da lahko naredim eno stvar brez, da rabim soglasje od sosedov pa ne rabim se ozirat na to, kolk sem glasna. Jst osebno vidim en kup prednosti pri hiši...še bolj pa jih čutim. In se veselim tega dneva, ko bom (bova, bomo) v eni vasi enih 5-15 km iz mesta imela svojo hiško... Svojo svobodo...Juhuuuu... :D :D :D :D (in potem me prizemljijo davki... ;D ;D ;D)

Title: Re: zemlja ... dom Post by titud on 06.06.2006 at 15:04:35 en_bk wrote on 06.06.2006 at 14:05:55: titud wrote on 06.06.2006 at 13:44:05: en_bk wrote on 06.06.2006 at 12:24:10: m wrote on 06.06.2006 at 09:40:07: Pogosto ko se pogovarjam s prijatelji in na splošno ljudmi, pride na dan dejstvo, da si večina ljudi želi / prizadeva imeti svoj košček zemlje in hiško, svoj dom na njem. Nekje globoko v nas je to hrepenenje ... potreba? A je v vas tudi? In če, od kod prihaja, kaj nam 'lastni kotiček' predstavlja?  :) Aha, definitivno A si predstavljaš občutek, ko od nekod prideš domov ves zapet, z zategnjeno kravato, v modnih, a neudobnih špičakih, preznojen od naporov pogajanj, dogajanj in čisto pretoplega dne, zmečeš s sebe vse cunje, se plozneš pod tuš, navlečeš nase udobno majico in kratke hlače /če je poletje, sicer pa razvlečeno trenirko, uno plavo, na fršlus, ki se ti kljub starosti prilega kot koža/, si naliješ en chivas regal, skuhaš kavico, prižgeš cigareto /al pa ne no, lahko samo sok al pa pivo al pa.../ in se plozneš v naslanjač. No, približno take občutke doživljam, le intenzivneje, ko se premaknem iz stanovanja na teraso k ribničku, med vrtnice, pod bezeg, na travo, pod gaber, ali pa na vrt v Tržiču. Sprostitev uma in telesa. Od kod prihaja ta potreba? Hehe. Zgleda, da imam prijetne podzavestne spomine na bivanje v maternici...in, ja, eee, očitno sta mati in njena maternica tale narava okoli mene in očitno sta kar dobro skrbela zame. [smiley=1grin1.gif] en bk Jest nimam hiše  ne vrta in živim v okolju, kjer so hiše z vrtovi prevladojuč način bivanja. Ne rečem, da bi si ne želel točno tega tvojga filinga, toda ne vidim nikol nikogar uživat na način, kot ga opisuješ. Pa dost hodim okrog, ker so ulice, poti  in druge javne površine edini prostori, kjer jest lahko dnevno preživljam prosti čas v naravi. Sem začel resno razmišljat o dveh staverh: a tisti z bajatami enostavno nimajo cajta bit zunaj tako kot sem jaz (in majo zato bajte, jaz pa ne?!) al pa se skrivajo v bajtah pred nami, ki nimamo bajt,  da bi bli boljši kot mi  zabušanti, ki se potikamo brezdelno naokrog in zato pač nimamo bajt. Počas sem prišel do zaključka, da bajta in uživancija na vrtu pred bajto preprosto nista združljiva, še posebej zato, ker se  tudi tisti, ki jih uspem opazit na najihovih vrtovih, tam nekaj mučijo praktično z vsem, kar počenjo (ker počnjeo za dokazovanje pred  sosedi in brezdelnimi  pohajalci mojega tipa...?!) En bk, daj mi iskreno   povej, kolk je to zlekanje pod gaber na vrt v tržiču tvoja vsakadnja  praksa in kolk bolj kot ne vsakdanja fanatazija...   Hehe, hojla titud A ni lep dan? Najlepši dons. Zdej, za une v bajtah ti lahko rečem samo po spominu, ker živim v pritličnem stanovanju z veliko teraso /mislm...eee...ene 40 do 50m v kvadrat/ v bloku. Otroštvo sem pa preživel v hiši, ja, na obrobju vasi, tko da sem imel za soseda travnik, velik ene par sto hektarov, na drugi strani pa malo manjši gozdič in dost blizu Savo. To je bilo moje delovno okolje večino časa /in mojih sovaščanov-otrok/ in sem se mel skrajno dobro. Tu na terasi imam gabr in skoraj ni dneva, da ga ne bi mal pobožal, ne le gaber, tud bezeg, travo, rože, kamenje.... To je v Kranju. V Tržiču imam pa vrt, pa en kočur mejhen. In tam sem seveda redkeje, enkrat na teden, včasih pogosteje, včasih redkeje. In seveda da delam na vrtu in na terasi, pa ne za sosede, no ja mal pa, kajtinamreč v Tržiču so moji najbližji sosedje srne in za njih kar delam, mislm, sadim jim solato, pa fižol, pa lilije, pa tko. In ker so prijazni sosedje, ponavadi tud pospravijo tisto, kar je posajeno. Jaz osebno uživam v takem delu, saj ni da bi se pretegnil, je blj prčkanje...za dušo. [smiley=1grin1.gif] Se mi je zdelo. da ne živiš v  taki klasični nogogradnji  v dva/tri  štuke z vrtom, ker bi bil pol edini ki bi ga poznal, ki bi znal tako doživeto opisat svojo uživancijo pred to bajto. Ta filing, ki ga  ti opisuješ je kljub temu, da ga občasno doživljaš, bolj herepenenje/potreba o kateri govori m kot realno dejstvo. To hrepenje ki se je občasno pretvarjalo v dejstvo poznam iz dolgoletnega 'pavšala' prikolice pod hrastom in borom  na hrvaški obali in ki ga bo letos konc :P >:( :'(.   V bistvu mi potrjuješ tezo, da te potrebe po 'lastnem kotičku' ni možno trajno  realizirat  in da mora ostajat  kot hrepenenje, da je lahko  prav občutena.

Title: Re: zemlja ... dom Post by en_bk on 06.06.2006 at 15:40:57 titud wrote on 06.06.2006 at 15:04:35: en_bk wrote on 06.06.2006 at 14:05:55: titud wrote on 06.06.2006 at 13:44:05: en_bk wrote on 06.06.2006 at 12:24:10: m wrote on 06.06.2006 at 09:40:07: Pogosto ko se pogovarjam s prijatelji in na splošno ljudmi, pride na dan dejstvo, da si večina ljudi želi / prizadeva imeti svoj košček zemlje in hiško, svoj dom na njem. Nekje globoko v nas je to hrepenenje ... potreba? A je v vas tudi? In če, od kod prihaja, kaj nam 'lastni kotiček' predstavlja?  :) Aha, definitivno A si predstavljaš občutek, ko od nekod prideš domov ves zapet, z zategnjeno kravato, v modnih, a neudobnih špičakih, preznojen od naporov pogajanj, dogajanj in čisto pretoplega dne, zmečeš s sebe vse cunje, se plozneš pod tuš, navlečeš nase udobno majico in kratke hlače /če je poletje, sicer pa razvlečeno trenirko, uno plavo, na fršlus, ki se ti kljub starosti prilega kot koža/, si naliješ en chivas regal, skuhaš kavico, prižgeš cigareto /al pa ne no, lahko samo sok al pa pivo al pa.../ in se plozneš v naslanjač. No, približno take občutke doživljam, le intenzivneje, ko se premaknem iz stanovanja na teraso k ribničku, med vrtnice, pod bezeg, na travo, pod gaber, ali pa na vrt v Tržiču. Sprostitev uma in telesa. Od kod prihaja ta potreba? Hehe. Zgleda, da imam prijetne podzavestne spomine na bivanje v maternici...in, ja, eee, očitno sta mati in njena maternica tale narava okoli mene in očitno sta kar dobro skrbela zame. [smiley=1grin1.gif] en bk Jest nimam hiše  ne vrta in živim v okolju, kjer so hiše z vrtovi prevladojuč način bivanja. Ne rečem, da bi si ne želel točno tega tvojga filinga, toda ne vidim nikol nikogar uživat na način, kot ga opisuješ. Pa dost hodim okrog, ker so ulice, poti  in druge javne površine edini prostori, kjer jest lahko dnevno preživljam prosti čas v naravi. Sem začel resno razmišljat o dveh staverh: a tisti z bajatami enostavno nimajo cajta bit zunaj tako kot sem jaz (in majo zato bajte, jaz pa ne?!) al pa se skrivajo v bajtah pred nami, ki nimamo bajt,  da bi bli boljši kot mi  zabušanti, ki se potikamo brezdelno naokrog in zato pač nimamo bajt. Počas sem prišel do zaključka, da bajta in uživancija na vrtu pred bajto preprosto nista združljiva, še posebej zato, ker se  tudi tisti, ki jih uspem opazit na najihovih vrtovih, tam nekaj mučijo praktično z vsem, kar počenjo (ker počnjeo za dokazovanje pred  sosedi in brezdelnimi  pohajalci mojega tipa...?!) En bk, daj mi iskreno   povej, kolk je to zlekanje pod gaber na vrt v tržiču tvoja vsakadnja  praksa in kolk bolj kot ne vsakdanja fanatazija...   Hehe, hojla titud A ni lep dan? Najlepši dons. Zdej, za une v bajtah ti lahko rečem samo po spominu, ker živim v pritličnem stanovanju z veliko teraso /mislm...eee...ene 40 do 50m v kvadrat/ v bloku. Otroštvo sem pa preživel v hiši, ja, na obrobju vasi, tko da sem imel za soseda travnik, velik ene par sto hektarov, na drugi strani pa malo manjši gozdič in dost blizu Savo. To je bilo moje delovno okolje večino časa /in mojih sovaščanov-otrok/ in sem se mel skrajno dobro. Tu na terasi imam gabr in skoraj ni dneva, da ga ne bi mal pobožal, ne le gaber, tud bezeg, travo, rože, kamenje.... To je v Kranju. V Tržiču imam pa vrt, pa en kočur mejhen. In tam sem seveda redkeje, enkrat na teden, včasih pogosteje, včasih redkeje. In seveda da delam na vrtu in na terasi, pa ne za sosede, no ja mal pa, kajtinamreč v Tržiču so moji najbližji sosedje srne in za njih kar delam, mislm, sadim jim solato, pa fižol, pa lilije, pa tko. In ker so prijazni sosedje, ponavadi tud pospravijo tisto, kar je posajeno. Jaz osebno uživam v takem delu, saj ni da bi se pretegnil, je blj prčkanje...za dušo. [smiley=1grin1.gif] Se mi je zdelo. da ne živiš v  taki klasični nogogradnji  v dva/tri  štuke z vrtom, ker bi bil pol edini ki bi ga poznal, ki bi znal tako doživeto opisat svojo uživancijo pred to bajto. Ta filing, ki ga  ti opisuješ je kljub temu, da ga občasno doživljaš, bolj herepenenje/potreba o kateri govori m kot realno dejstvo. To hrepenje ki se je občasno pretvarjalo v dejstvo poznam iz dolgoletnega 'pavšala' prikolice pod hrastom in borom  na hrvaški obali in ki ga bo letos konc :P >:( :'(.   V bistvu mi potrjuješ tezo, da te potrebe po 'lastnem kotičku' ni možno trajno  realizirat  in da mora ostajat  kot hrepenenje, da je lahko  prav občutena.   [smiley=1grin1.gif] Titud, kaj že to vidiš v meni? Mislm, v ogledalu? Se pa strinjam s teboj, da je verjetno veliko lastnikov hiš z vrtom, ki na svojem vrtu ne uživajo. Zakaj? Razlogov je zagotovo več, se mi zdi. Hiša kot statusni simbol, zgaranost, problemi v odnosih, bolezen... in zelo pomemben razlog, samoumevnost. Samoumevnost je zelo zajebana zadeva. Povsod. V odnosih vseh sort in enako v odnosu do narave. Mislm, prava bolezen. Zdravilo je pa zavedanje, pozornost, čuječnost...trenutka, sebe, tebe... V Martuljku imata stric in teta hišo s pogledom na Martuljkovo skupino. Za popizdit lepo. Jst to vidim vsakič in sem vsakič očaran. Onadva pa ne. Jima je samoumevno, vsakdanje. Pa ni, mislm, vsakdanje. Je čarobno. Pa bi bilo lahko tudi za njiju, a je pomembneje to, da lipa vsako jesen odvrže toliko listja, da sta silno slabe volje, ker ga je potrebno pograbiti in bi jo najraje posekala /tudi lipa je čarobno lepa/, in da se sosedov pes enkrat na teden, ko ni na povodcu, userje na njihovo travo nekje za hišo in da se sosed šopiri kot pav /tako pravita v jezi, ki meji že rahlo na sovraštvo/, odkar je v SDS-u. Mislm, zanimivo, a ne. [smiley=1grin1.gif]

Title: Re: zemlja ... dom Post by m on 06.06.2006 at 16:08:13 titud wrote on 06.06.2006 at 13:44:05: en_bk wrote on 06.06.2006 at 12:24:10: m wrote on 06.06.2006 at 09:40:07: Pogosto ko se pogovarjam s prijatelji in na splošno ljudmi, pride na dan dejstvo, da si večina ljudi želi / prizadeva imeti svoj košček zemlje in hiško, svoj dom na njem. Nekje globoko v nas je to hrepenenje ... potreba? A je v vas tudi? In če, od kod prihaja, kaj nam 'lastni kotiček' predstavlja?  :) Aha, definitivno A si predstavljaš občutek, ko od nekod prideš domov ves zapet, z zategnjeno kravato, v modnih, a neudobnih špičakih, preznojen od naporov pogajanj, dogajanj in čisto pretoplega dne, zmečeš s sebe vse cunje, se plozneš pod tuš, navlečeš nase udobno majico in kratke hlače /če je poletje, sicer pa razvlečeno trenirko, uno plavo, na fršlus, ki se ti kljub starosti prilega kot koža/, si naliješ en chivas regal, skuhaš kavico, prižgeš cigareto /al pa ne no, lahko samo sok al pa pivo al pa.../ in se plozneš v naslanjač. No, približno take občutke doživljam, le intenzivneje, ko se premaknem iz stanovanja na teraso k ribničku, med vrtnice, pod bezeg, na travo, pod gaber, ali pa na vrt v Tržiču. Sprostitev uma in telesa. Od kod prihaja ta potreba? Hehe. Zgleda, da imam prijetne podzavestne spomine na bivanje v maternici...in, ja, eee, očitno sta mati in njena maternica tale narava okoli mene in očitno sta kar dobro skrbela zame. [smiley=1grin1.gif] en bk Jest nimam hiše  ne vrta in živim v okolju, kjer so hiše z vrtovi prevladojuč način bivanja. Ne rečem, da bi si ne želel točno tega tvojga filinga, toda ne vidim nikol nikogar uživat na način, kot ga opisuješ. Pa dost hodim okrog, ker so ulice, poti  in druge javne površine edini prostori, kjer jest lahko dnevno preživljam prosti čas v naravi. Sem začel resno razmišljat o dveh staverh: a tisti z bajatami enostavno nimajo cajta bit zunaj tako kot sem jaz (in majo zato bajte, jaz pa ne?!) al pa se skrivajo v bajtah pred nami, ki nimamo bajt,  da bi bli boljši kot mi  zabušanti, ki se potikamo brezdelno naokrog in zato pač nimamo bajt. Počas sem prišel do zaključka, da bajta in uživancija na vrtu pred bajto preprosto nista združljiva, še posebej zato, ker se  tudi tisti, ki jih uspem opazit na najihovih vrtovih, tam nekaj mučijo praktično z vsem, kar počenjo (ker počnjeo za dokazovanje pred  sosedi in brezdelnimi  pohajalci mojega tipa...?!) En bk, daj mi iskreno   povej, kolk je to zlekanje pod gaber na vrt v tržiču tvoja vsakadnja  praksa in kolk bolj kot ne vsakdanja fanatazija...   aja titud, sicer sem pa jaz bolj mela v mislih tisto potrebo (?) da imamo nek svoj lasten kotiček, za ene je to tud samo stanovanje v bloku. (mal tečno tole quotanje cele debate, a ne?  [smiley=1grin1.gif])

Title: Re: zemlja ... dom Post by bp on 06.06.2006 at 16:52:10 m wrote on 06.06.2006 at 16:08:13: aja titud, sicer sem pa jaz bolj mela v mislih tisto potrebo (?) da imamo nek svoj lasten kotiček, za ene je to tud samo stanovanje v bloku. Kaj pa je to svoj kotiček, nekaj kar si uredila tako, da se ti tam dobro počutiš, ali nekaj kar je tako tvoje, da ti tega nihče ne more vzet (pa kakršnokoli že je)? Čisto praktično, ali bi bilo nekaj, za kar imaš recimo dolgoročno pogodbo o najemu, dovolj tvoj kotiček? bp

Title: Re: zemlja ... dom Post by t on 07.06.2006 at 10:06:33 m wrote on 06.06.2006 at 09:40:07: Pogosto ko se pogovarjam s prijatelji in na splošno ljudmi, pride na dan dejstvo, da si večina ljudi želi / prizadeva imeti svoj košček zemlje in hiško, svoj dom na njem. Nekje globoko v nas je to hrepenenje ... potreba? A je v vas tudi? In če, od kod prihaja, kaj nam 'lastni kotiček' predstavlja?  :) Po moje je to čisto osnovna življenjska potreba - imeti svoj prostor, svoje območje, kjer si absolutni gospodar. Težnjo po lastništvu nad določenim ozemljem pa lahko najdemo skoraj pri vseh živalskih vrstah. uživajte!

Title: Re: zemlja ... dom Post by m on 07.06.2006 at 11:27:51 wrote on 06.06.2006 at 16:52:10: m wrote on 06.06.2006 at 16:08:13: aja titud, sicer sem pa jaz bolj mela v mislih tisto potrebo (?) da imamo nek svoj lasten kotiček, za ene je to tud samo stanovanje v bloku. Kaj pa je to svoj kotiček, nekaj kar si uredila tako, da se ti tam dobro počutiš, ali nekaj kar je tako tvoje, da ti tega nihče ne more vzet (pa kakršnokoli že je)? Čisto praktično, ali bi bilo nekaj, za kar imaš recimo dolgoročno pogodbo o najemu, dovolj tvoj kotiček? bp Malo nejasno vprašanje ... trenutno je moj kotiček sobica cca 4x5 metrov, ki doživlja premikanje pohištva vsake par tednov, da se lahko dobro počutim - pogosto pa rabim tud kak dan ali več stran od tu, k sreči se priložnosti vedno najdejo.  [smiley=1grin1.gif] Tisto po čemer moja duša hrepeni, je pa definitivno hiška ... s koščkom zemlje obvezno.  8-)

Title: Re: zemlja ... dom Post by Devi on 07.06.2006 at 14:57:31 Anastazija pravi domu domovina in jo opiše kot prostor neke radosti, širine in miru sredi narave, kjer je generacija za generacijo tvojih prednikov prenašala vanj najboljše iz sebe, in katerih potomci prenašajo to dalje na naslednje rodove. To naj bi bil dom, verjetno. Prostor, kjer imaš korenine in veje in je okrog tebe okolje, kjer se počutiš kot nikjer drugje, ker te vse podpira, da zmoreš bit v njem najboljši Kar Si. Meni se je to zdela ena najboljših opisov prostora, ki naj bi bil dom. Ker je bil dom tud meni vedno pomemben. V astrologiji ima dom recimo celo celo svojo hišo, ki govori o tem, kako se posameznik sam v sebi (notranji dom), v družini in svetu počuti doma. Se mi pa drugače zdi, da je za dom potrebna dosti več kot samo hiša pa vrt. Se mi zdi da gre dosti tud za vlaganje in spomine in počutje in to, kolk življenja vneseš v neki prostor. Nekdo, ki se v sebi ne počuti dobro, ima lahko v življenju en kup hiš in vrtov, pa v sebi nikoli ne bo iz njih naredil doma. Jaz sem se recimo počutila doma zares doma edino kot še zelo mala, ko sta bila moja stara starša živa in sem imela okrog en kup dobrih sosedov. Tud se zalotim, da mi je dostikrat všeč živet s s taščo in tastom, čeprav zna bit to hudo težavno, enostavno zato, ker je tolko ljudi okrog mene, ki delajo okolje živo. In tud se mi zdi, da bi (čeprov bi bil cel cirkus in mnogo naporno za moje živce) znalo bit zabavno, če bi živele skupaj tri generacije. Mislim, v resnici sem oseba, ki ima najrajši tišino in mir in čas za sebe. Ampak doma se pa ponavadi najbolj počutim sredi najhujšega đumbusa, ko se izmenjavajo trenutki najboljše zabave in tistih, v katerih bi se najrajši obesla :P kak smo ljudje hecni a ne?

Svet pogovorov » Powered by YaBB 2.3! YaBB © 2000-2008. All Rights Reserved.