| Svet pogovorov | |
|
http://www.gape.org/cgi-bin/yabb/YaBB.pl
General >> Osebna, psihološka in sociološka razmišljanja >> Vesna Godina http://www.gape.org/cgi-bin/yabb/YaBB.pl?num=1114789244 Message started by Lilith on 29.04.2005 at 17:40:44 |
|
|
Title: Vesna Godina Post by Lilith on 29.04.2005 at 17:40:44 V oči mi je padla, ko je objavljala svoje prispevke v sobotnih prilogah Večera. Tak luciden, kritičen pogled...pa tisti neponovljivi slog pisanja... Sem pred kratkim prebrala še Havaje na papirju - tule je njen slog prav zares prišel do izraza. Tako naraven je - v smislu dejanskega poteka misli. Misel po misel - stavek, še krajši stavek, ponovitev besede... Edina, ob kateri sem dejansko začutila pristnost njenih misli, saj jih ne ponuja zgolj vsebinske pač pa tudi skozi proces nastajanja. Slog, ki s svojo pristnostjo prevzame. In seveda nič kaj naraven, če za kriterij vzamemo siceršnjo sodobno in malo manj sodobno literaturo. Ok, slavospev je izpet, zdaj pa prošnja...dajte napisati, če karkoli veste o njej - je bila vaša profesorica na faxu, kakšna je kot predavateljica, kakšna kot izpraševalka. (Se mi zdi, da bi jaz osebno nepopisno uživala ob profesorici njenega kova.) Jo morda poznate drugače, ste jo kje v živo doživeli? Pa kakšna se vam zdijo njena stališča, njen način... Karkoli...bo dobrodošlo. :) |
|
Title: Re: Vesna Godina Post by siaj on 30.04.2005 at 11:07:21 ni bila moja profesorica, pa bi rekla kar hvala temu... ker je neprijetna kot profesorica -- mislim, da je še sedaj precej nepriljubljena med študenti, to pa zato, ker je zahtevna, pa dlakocepska, pa ful jih pade na izpitih ... ::) mogoče se je kaj poboljšala kot profesorica, od kar so jo hotli iz faksa spravit ... ne vem drugače pa ja , tako kot piše, se meni zdi uredu predvsem mi je všeč, ker je močna ženska, to pa zagotovo da je ;) ;) z vsem spoštovanjem do Vesne Godina :) |
|
Title: Re: Vesna Godina Post by Lilith on 30.04.2005 at 11:18:13 siaj wrote on 30.04.2005 at 11:07:21:
A slučajno kaj veš, kaj imajo to za ene mučke na faxu? |
|
Title: Re: Vesna Godina Post by gape on 30.04.2005 at 12:56:24 neki malga http://www.gape.org/gapes/prispevki/vesnavgodina.htm gape wrote on 20.09.2001 at 20:49:09:
wrote on 23.12.2004 at 15:54:07:
wrote on 24.07.2002 at 10:48:17:
|
|
Title: Re: Vesna Godina Post by Lilith on 30.04.2005 at 14:08:03 ooo, gape, tnx :) |
|
Title: Re: Vesna Godina Post by picola on 30.04.2005 at 15:14:08 Ne poznam je kot predavateljice,niti kako drugače v živo,samo preko njenega pisanja. Strinjam se z napisanim.Večinoma. Pristnost,ok. Nikoli pa mi ni bilo všeč,ne pri njej,ne pri kom drugem,izrazita kritičnost. In sicer v tem smislu,da ne piše ničesar drugega kot pa kritik.Ne zna o nikomer povedat kej dost dobrega.Mogoče je to načrtno,želi provocirat,niti ne vem,če je takšna v privat življenju al samo poklicno. Vem pa,da meni izrazit kriticizem ni bil nikoli všeč.Ker v človeku vzbudi odpor.Do sprememb. Lahko pa da je stvar drugačna pa da sem samo jaz naletela glih na same članke,kjer samo kritizira...to je pa spet druga stvar. Tolk o tem,lepo se imejte! :-* |
|
Title: Re: Vesna Godina Post by Lilith on 30.04.2005 at 18:19:47 http://www.mojuspeh.com/geeklog/article.php?story=2005011710273595 |
|
Title: Re: Vesna Godina Post by picola on 30.04.2005 at 19:18:59 Zelo lep članek o njenem življenju. Sicer se mi zdi,da malce pretirava z besedo ozaveščanje in duhovno ozaveščen...Jst bi tut lahko rekla za miljon besed,da so obrabljene,zlorabljene,itd.Npr ljubezen pa rad te imam pa vse sorte...Mislim, da če čutiš tisto kar rečeš,sploh ni pomembna beseda,lahko je to tut 'duhovna ozaveščenost'(aja,kaj pa besedna zveza 'duhovna inteligenca'?),glavno,da si s srcem pri stvari... Drugače pa zelo lepo povedano vse ostalo. A imaš še kakšen njen članek,po možnosti kakšen med manj kritičnimi,da lahko bolj realno ocenim njeno delo? Tnx. :) Ali pa mogoče celo kakšnega pred njeno boleznijo in potem.Ker po vsej verjetnosti je nekoliko spremenila tudi slog pisanja.Al ne? Lepo se imej! ;) |
|
Title: Re: Vesna Godina Post by Lilith on 30.04.2005 at 19:40:02 Zaenkrat sem to našla na internetu. Tudi mene zanima vse o njej. Sem pa nanjo - kot sem že rekla - postala pozorna šele lani oz. letos, ko je objavljala kolumno v Večeru. Tako da ne vem, kakšna je bila v preteklosti. Meni je totalna asica - pa ravno zaradi kritičnosti. Ker tako zna zadeti žebljiček na glavico. ( Na internetu sem zasledila razmišljanje nekoga, ki gre nekako v tem stilu - "tale trojica Rugelj, Makarovič in Godina naj se izselijo iz Slovenije, če tako zelo pljuvajo po Slovencih"). In potem - ko sem malce premislila, sem ugotovila, da jim je to res skupno. Čeravno Rugelj - za razliko od omenjenih dveh dam - zame vse preveč neumnosti govori.) |
|
Title: Re: Vesna Godina Post by picola on 30.04.2005 at 20:08:25 Se strinjam s tabo,da zadane glavico na žebljico...Ampak glavico na žebljico se da zadet tut v pozitivo...To meni pri njej manjka...Ni mi všeč,če ljudje o nekom govorijo samo negativno... |
|
Title: Re: Vesna Godina Post by Lilith on 30.04.2005 at 20:23:05 Torej - če te prav razumem, si želiš, da bi se več pisalo o pozitivnih stvareh, o tem, kar teče dobro in gladko...Je tako? Ampak kaj bi nam to prineslo - pisanje o stvareh, ki so itak ok? Pisanje o stvareh, ki niso ok, pa ozavešča in morda pripomore k temu, da se nekaj tudi naredi v pozitivo, mar ne? Kaže na področja, kamor bi bilo potrebno usmeriti energijo in kaj izboljšati. Po moje imamo lahko od tega vsi skupaj korist. |
|
Title: Re: Vesna Godina Post by picola on 03.05.2005 at 07:22:59 Ja,prav me razumeš! :D Kaj bi nam prineslo pisanje o pozitivnih stvareh...? Meni osebno videnje tudi druge strani. Ker pisati samo o negativnih aspektih je popolnoma nerealno in meni osebno ne ponuja celotne slike. Moram rečt,da imam že rahlo dovolj negativnosti v novicah in povsod,kamor se obrnem...in to nam vsem omogoča,da vidimo smo negativno in o svetu si ustvarimo sliko,da je krut,nevaren,negativen,da se je treba ljudi bat,da so grozni,slabi,itd... Še posebej za otroke se mi zdi to zelo slabo. Sicer pa si po moje nihče ne želi od soljudi slišat samo graje in kritiziranja,ali pač? In jaz osebno se raje izogibam ljudi,ki so negativno nastrojeni...imam namreč to šibkost,da se kar hitro navzamem tako negativnosti kot pozitivnosti... |
|
Title: Re: Vesna Godina Post by exodus on 03.05.2005 at 11:20:58 Tale Vesna Godina je res pravi "strup" in jo spoštujem. Njen slog pisanja je sicer nekoliko bolj kritičen, ampak bi rekel zelo realističen, luciden in pronicljiv - resnico pove brez dlake na jeziku in ne ovinkari. Na splošno mi je všeč kot sociologinja, ampak se mi zdi, da je izven svoje stroke vseeno malce "težka", da bi njenemu partnerju bolj trda predla in bi si ga hitro podredila, da bi po njenem plesal in bi jo moral ubogati. ;) |
|
Title: Re: Vesna Godina Post by gape on 03.05.2005 at 15:16:55 Lilith wrote on 30.04.2005 at 20:23:05:
natanko na tem konceptu gradimo pozitivke, da povemo javnosti da obstajajo tudi reči ki tečejo dobro, gladko in tako. dejstvo je tudi da s pozitivkami dodatno prebujamo aktivnosti ki naj stečejo sploh, ki naj spleljejo sploh, ki jih pri nas sploh še ni, pa zihr obstajajo interesenti. je pa pri vsej tej poplavi egoizma, bi lahko reku človk, res težko brez kritike skoz pridet. čeprov, kar se mene tiče, če se neki pokritizira, skozi primer da to obstaja, kot slaba rešitev, med tem ko govoriš o boljši, bi to ne smeli dojemat kot kritiko, ampak preprosto, eno od vidednj kako bi bilo mogoče bolje (za neko skupino ljudi - ponavadi ... da best je če je reč taka da dela za vse - na gut). več kot očino je, da mamo preveč različne namere, da bi karkoli bistvenega lahko blo gut za vse, zato se mor odločt, kaj od obeh bistvenih pristopov boš zagovarju in kaj boš kritiziru in kje boš njablj isku boljše rešitve. vesna je naštudirala neke reči in je pršla do enih zaključkov, ti so taki, da je treba spremenit ... kaj ... to ne vem točno do kam je pršla, gledede na intervju ... grem prebrat sploh ... ja ... vidm modrost prav ona uporaba znanja v praxi in seveda družba ampak ... the hard wey ... tehnike so basa ... duhovnost je trg ... |
|
Title: Re: Vesna Godina Post by Lilith on 03.05.2005 at 21:20:42 exodus wrote on 03.05.2005 at 11:20:58:
Hja, exo, tale tvoja neverjetna pronicljivost podajanja sodb o privatnih življenjih ljudi me že zelo dolgo fascinira... ;) picola wrote on 03.05.2005 at 07:22:59:
Zelo konkretno vprašanje zate: kaj narediš, ko vidiš, da se dogaja nekaj, kar se ne bi smelo, kar je v škodo družbi ali posamezniku? Se pretvarjaš, da tega ni? Poskušaš ignorirati? Kaj drugega? In še - zakaj tako ravnaš? |
|
Title: Re: Vesna Godina Post by titud on 04.05.2005 at 08:04:31 Godinova je kot antropologinja na fspn zihr vnesla obrat, ki je studente fasciniral, saj jih je spodbujala, da vsak o doganjaih okrog sebe razmislja z lastne avtonomne pozicije v druzbi. Hkrat jih je pa zamorila, ker ta pozicija ni dosegla visokega akademskega nivoja, ki jim ga je sama postavla in je s studentom na tak nacin v bistvu vsiljevala svoj lasten pogled na njihovo pozicijo v druzbi oz. fdv-ju. Skratka, ni bla do konca dosledna v svojih principih, studentje pa so jo na to lastno nedoslednost lepo opozorili. Skratka, ga ni cloveka na javni sceni, ki bi ga jest poznal in ki bi moral prekrsit tolk lastnih principov kot jih je morala godinova, da je sploh lahko ostala dosledna sama sebi. |
|
Title: Re: Vesna Godina Post by siaj on 04.05.2005 at 09:57:38 Lilith wrote on 30.04.2005 at 11:18:13:
Lilith, jaz nimam prav ažuriranih informacij kar se tiče faxa scene na fdv-ju, nekaj vem iz preteklosti pač ona je bila učenka Južniča, ki je bil definitivno strah in trepet fspn-ja -- ampak ona kot njegova učenka, asistentka še bolj strah in trepet potem se je sistem zamenjal in je on izgubil tisto svojo moč, mislim pa da je tudi njej začelo počas v tem prehodu škripat in nekako so se po moje na tem faksu začele programsko urejat zadeve, tko da vsa čast študentom, da so se začel tam upirat, ker so tudi dejansko veliko dosegli včasih je blo pa tko: jaz sem brala skripte in publikacije Južniča enkrat, tako da približno vem, kaj sta pred leti dajala za eno literaturo za na izpit ... in moram rečt, o groza eni povzetki, vse nametano, nič problemsko ... izpiti pa tako zahtevni, da je blo treba kar besede vstavljat -- :o mislim, realno, študentje so se trudili učili in tam ene 6 --- kaj vem slabe ocene, no -- ej če se pa kdo sedaj javi, pa mi dokaže, da je 10 dobil pri njej ali pri njemu pa častim drink ;) zdej ne vem, če je še to ... pač mislim, verjamem, upam, da se je spremenilo marsikaj glede ostale teme -- kritičnost, pa to ... jaz gledam na kritičnost pozitivno kako že gre una: percepija ... pogled ... zorni kot :P |
|
Title: Re: Vesna Godina Post by picola on 05.05.2005 at 15:23:54 [quote author=Lilith link=board=prijateljstvo;num=1114789244;start=0#14 date=05/03/05 at 21:20:42 Zelo konkretno vprašanje zate: kaj narediš, ko vidiš, da se dogaja nekaj, kar se ne bi smelo, kar je v škodo družbi ali posamezniku? Se pretvarjaš, da tega ni? Poskušaš ignorirati? Kaj drugega? In še - zakaj tako ravnaš?[/quote] Po vsej verjetnosti nisem dovolj jasno izrazila svojega stališča, po vsej verjetnosti pa si tut ti malo preveč površno prebrala al pa vsaj prebrala samo tisto,kar si hotela... ;) ;) Nikjer ne trdim namreč,da je kritiziranje kot takšno negativno,negativno se mi zdi v primeru,ko oseba SAMO kritizira.Ne vidi dobrih stvari.Ne vidi realne slike,ki jo vidi nekdo,ki vidi tudi pozitivno stran zadeve.Tak vtis sem dobila pri Vesni.Ampak to je res samo vtis na podlagi njenih člankov,ki jih pa tut nisem prebrala 20, ampak mogoče 4,5... Pozabla sem povdarit(mea culpa),da je kritika nujno potrebna,da se lahko karkoli spremeni na bolje.In tuki se definitivno strinjam s tabo. :D Odgovor na tvoje vprašanje...Ne,ne ignoriram,niti se ne pretvarjam,da tega ni...Večinoma,no. Ker nisem 100%,ane. Tut je po moje pomembno katere osebe so vpletene v zadevo...Zavzet se za vsakogar,vsepovsod...je praktično nemogoče...Se mi zmeša... ;D Ko pa kaj naredim pa ponavadi npr. povem,da to ni ok,kar ta oseba počne,policije sicer še nisem klicala(ker ni blo take situacije),mogoče zaščitim nekoga,ki se ne more sam...Lej,ne vem čist točno,ker je ful odvisno od situacije...Razlika je,če je v situaciji otok ali odrasli,ženska ali moški,frend ali tujec...Včasih si pa tut mislim,da to ni moj problem(men že ne bi blo ok,da bi se kar vsi povprek vtikal v moje življenje in v moje probleme...) Ne vem,vpraš kej bolj konkretnega... Lepo se imej! |
|
Title: Re: Vesna Godina Post by Lilith on 05.05.2005 at 19:50:23 V bistvu nimam več vprašanj. :) |
|
Title: Re: Vesna Godina Post by picola on 05.05.2005 at 20:11:14 Lilith wrote on 05.05.2005 at 19:50:23:
Ok. :) Bi bla pa zelo vesela, če bi še ti povedala svoje mnenje o tej zadevi,me zanima,kako ti razmišljaš o tem... Mogoče se pa še kej naučim... ;) Kdaj ti posreduješ? Katere zadeve tebe vržejo iz tira? Ali misliš,da moraš vedno pomagati ali lahko greš kdaj tut mimo? Lepo se imej! :) |
|
Title: Re: Vesna Godina Post by picola on 27.06.2005 at 22:27:34 Čao. Ne bom odpirala novega topica,ker se problem nanaša glih na tega... Danes me je en kolega prosil,če bi lahko eni njegovi frendici (ki jo jst ne poznam) pomagala preselit stvari,ker je šla od doma.Fotr jo baje že dolgo časa ful pretepa pa to. Ena druga kolegica jo je zadnji hip pustila na cedilu in ker mam jst avto in sem mela glih čas,sem ji naredila uslugo. Ok,do tukej vse kul. Ženska je nardila korak in šla.Super. Pomagala sem ji tut selit(šla v stanovanje po stvari in to) in v njenem stanovanju sem vidla še njeno mlajšo sestrico,po moje staro okrog 10 let. Vsa zadeva me je tolk prizadela,da sem začela jokat(po moje sem podzavestno podoživela trenutke,ko je naš sosed pretepal svojega sina in sem že kot otrok jokala zarad tega).No,kasneje,ko sem jo vprašala,zakaj ga nihče ne prijavi,mi je rekla,da je pač to vseeno njen oče in bla,bla...v glavnem še vedno ga je ščitila.In sem čutla,kako postajam jezna(ne sicer tolk,kolkr znam bit),ampak sem se nekako obvladala,da ji nisem kej rekla.Mnenja sem namreč,da tut nimam te pravice. In zdej me muči ta zadeva.A sem prav odreagirala? A ji imam pravico kaj rečt? A ima kdo pravico prijavit tega njenga fotra(razen njih-družinskih članov)? Kaj bi vi naredili v tem primeru? Jebi ga...nimam razčiščenih teh stvari...pa bi jih rada imela. Zanima me tut,kako bi odreagirali,če vaš sosed tepe svojo ženo? Al pa otroke. Kdaj je vmešavanje adekvatno in kdaj ne? Ful vam bom hvaležna za odgovore,ker me tole kar muči. |
|
Title: Re: Vesna Godina Post by Iga on 28.06.2005 at 00:24:01 Je kar dvorezna zadeva to. Ti se res vmešaš, pa čeprav skušaš samo pomagat. In potem se oni pobotajo in ponavadi tebe obsodijo in te napadajo, češ zakaj se sploh vmešavaš. Saj smo o tem že ful govoril tle gor, ampak se ne spomnem, kje je že to bilo. |
|
Title: Re: Vesna Godina Post by lola on 28.06.2005 at 07:23:24 wrote on 28.06.2005 at 00:24:01:
To je res, ko gre za odrasle. Tako kot ženska iz zgornjega primera stvari ne ozavestijo in niso pripravljeni na spremembe, imajo polno izgovorov in opravičil, radi pa občasno (ali pogosto) jamrajo. Problematično se mi zdi nasilje, ko gre za otroke, ki se sami ne morejo zaščititi. Takrat se mi zdi umestno obvestiti pristojne službe, ki so dolžne reagirati. Te naj z vso obzirnostjo, ki jo zahteva vpletanje v družinsko intimo, preverijo, ponudijo pomoč, ukrepajo. |
|
Title: Re: Vesna Godina Post by gape on 28.06.2005 at 10:10:22 če so otroci res maltretirani, je res najboljš prjavt tazga človeka pristojnim službam namreč to se ne sme, je prepovedano z zakonom, podobno kot je zapovedano, da moraš otroka živet doker se ne odšola ... maltretiranje al pa celo nasilje nad otroci, ke se ne morejo branit, je pač skorajda nemogoče sankcionirat, ker je skorajda nemogoče to odkrit, ker žrtve nimajo moči to same narest, ostali (ki to vidijo/opazijo) pa nekako tud ne zmorejo tega ... tud če bi ne blo z zakonom prepovedano bi se to ne smelo počet, ne bi pa imel človk kam prjavt, ker je prepovedano obstaja institucija tud kamr se da prjavt take ljudi ... |
|
Title: Re: Vesna Godina Post by gape on 28.06.2005 at 10:32:28 Lilith wrote on 30.04.2005 at 18:19:47:
Obe izkušnji sta bili prelomni zato, ker sta vsaka po svoje, a vendarle obe na nek skupen način, od mene zahtevali, da sem prekinila z življenjem, ki sem ga živela pred tem. Živela avtomatično in samo po sebi umevno. Da sem dvakrat prekinila z življenjem, ki me v marsičem ni zadovoljevalo, kaj šele osrečevalo. In da sem začela živeti drugače. Bolj skladno s tem, kar sem. Kar hočem. Kar čutim in vem, da je pomembno. Važno. In kar me osrečuje. To pa zato, ker me je izkušnja z rakom prisilila, da sem se naučila, česar prej nikoli nisem znala: postaviti na prvo mesto tudi sebe. To, kar jaz potrebujem. To, kar je zame dobro. Tretja ključna stvar, ki sem se je naučila, je življenje v sedanjosti. To lekcijo sem sicer začela jemati že ob svoji hčeri, a sem se v njej še bolj izurila prav ob raku. Popolna koncentracija na sedanjost. In ne porabljati energije za to, da se trapiš z vsem mogočim in nemogočim, kar se lahko zgodi jutri. In kar se, zelo verjetno, sploh niti ne bo zgodilo. Mislim, da so velike težave skorajda nujni pogoj, da se človek začne drugače in bolj zavedati lastnega bivanja. Njegovih dimenzij. Kdo pa bo šel skozi boleče spreminjanje svojega življenja in samega sebe, če mu to ni treba? Kajti zavedati se je treba, da je spreminjanje avtomatizmov življenja vedno boleče. In da se tem spremembam upira vrsta mehanizmov v človeku, za katere se človek sploh ne zaveda, da jih ima, dokler se mu, ko skuša spremeniti sebe in svoje življenje, ne postavijo po robu. Ja, mislim, da so težave skorajda nujne. V tem smislu ne verjamem nekakšnim mehkim potem, ki jih tako zelo propagirajo na trgu duhovnosti in ki jih duhovno menda razviti posamezniki tako navdušeno trošijo. Saj hudih težav sploh ne morete rešiti, če se za nekaj časa ne osamite. Jaz sem za rešitev svojih težav, za izstop iz avtomatizma prejšnjega življenja, potrebovala ure in ure samotnih sprehodov. Kjer sem hodila povsem in dobesedno sama. Brez vsake družbe. Kjer mi je družba šla na živce. In me je motila. In še ure in ure meditacije. Brez samote ne prideš nikamor, vsaj tako se mi zdi. Zato se mi tudi vse najrazličnejše kolektivne dejavnosti najrazličnejših skupin, ki prakticirajo duhovnost, zdijo le in samo blef. Blef. Egotrip. In način bega pred samim sabo. Kar pa bolj težko kaj prispeva k temu, da se človek bolj zaveda samega sebe. Vedno je bil eden od mojih najljubših rekov tisti, ki pravi: »Problemi so na svetu zato, da se rešujejo. In da se iz njih nekaj naučim.« Ravno pred nekaj dnevi sem ta svoj rek nekoliko popravila. Dodelala. In se zdaj glasi: »Problemi so na svetu zato, da se rešujejo z ljubeznijo.« To res mislim. In to se je meni zelo obneslo. Ljudje s poslanstvom, ljudje, ki so svoje poslanstvo prepoznali, so človeštvu v celoti in konkretnim ljudem še posebej naredili ogromno škode. ... Torej je občutek poslanstva združen, vsaj jaz to tako vidim, s pomanjkanjem občutka za druge ljudi. Za dobro drugih ljudi. ... Zato se meni osebno zdi, da je v življenju bolj kot poslanstvo treba odkriti nek osnovni občutek spoštovanja. Življenja kot takega. In ljudi. Vseh. In vsakega posebej. Tudi samega sebe. Kar je združeno prej s ponižnostjo, a ne s klečeplazenjem (tega ne gre zamenjevati), kot pa z najrazličnejšimi poslanstvi. A če se smem tukaj spet vrniti na tisto, kar je zame rezultat tega, da se iz težkih življenjskih situacij nekaj naučiš, in kar bi raje kot »ozaveščenost« poimenovala s starinskim izrazom modrost, je to, vsaj po mojih izkušnjah, mogoče prepoznati po tem, da se takšni ljudje praviloma ne širokoustijo s kakšno svojo »ozaveščenostjo«, da s svojo »ozaveščenostjo« ne posiljujejo drugih ljudi, da jim o kakšni »ozaveščenosti« in poteh do nje ne solijo pamet. O svojem poznavanju življenja, o svoji modrosti govorijo le, če jih o tem vprašate - pa še takrat skromno. Nič prenapihnjeno. Mislite, kateri dejavnik v naši družbi nam najbolj omejuje temeljitejše zavedanje o sebi in o svojem bivanju? Po mojem vsekakor to, da živimo v družbah, ki so usmerjene v zunanje učinke, zunanji uspeh, denar, profit, dobiček. Torej to, če povem po Marxovo, da živimo v kapitalističnih družbah. Za te družbe je značilno tolikšna in takšna odtujenost ljudi od samih sebe ter od drugih ljudi, kot jo druge družbe praviloma ne poznajo. To je velika ovira pri zavedanju o samem sebi. In o lastnem bivanju. da se vrenem mal na temo nazaj men je ona zlo kul ... ampak samo do enga nivoja ... in sicer ... dokler govori o rečeh katere pozna, katere je preživela, se iz njih neki naučila in te zdej tud uporablja v praxi. modrost ozaveščenost - sprejemanje (drugačnih) - vedenje o stvareh o katerih ni informacij na tem nivoju zavesti in tako dalje, probavanje novih stvari, iskanje novih izkušenj ... preden napade rak ... to ji ne gre tolk od rok ... nima ozaveščeno, da to obstaja na tak način kot obstaja ... nova doba ... noben se ji ne bo zmaknu ... niti ona ... |
|
Title: Re: Vesna Godina Post by b on 09.04.2007 at 16:38:32 Zdravo. Ob iskanju definicije patološkega narcisa, sm naletela na ta forum in to temo in ne morem si pomagati, da nebi oddala svojega mnenja o Vesni Godini. Torej, bila sem na njenem predavanju, četudi študiram ekonomijo. Vedno me je zanimalo kako izgleda in kakšna je legenda fdv-ja. Njena predavanja zgledajo nekako takole: predava predava predava, odpre okno, prideta mimo dva kolesarja, vidita kdo predava pri odprtem oknu, se ustavita in jo zunaj, na mrazu poslušata celo uro.. Godina ima daleč najzanimivejša predavanja kar sem jih kdaj slišala. Predava s srcem, povezano, kritično, zanimivo. Njena najljubša tema je patološki narcis, ojdipov kompleks, itd.. Stvari, ki jih predava, obvlada do potankosti. Njeni izpiti so zaje****, vendar ko se zares pripraviš, narediš. Od študentov zahteva ogromno, jim pa tudi omogoča izredne pogoje, da uresničijo njeno željo po znanju. Je zelo človeška predavateljica in definitivno oseba, ki bi morala biti v zgled vsem.. lp vsem. |
|
Title: Re: Vesna Godina Post by Donna on 10.04.2007 at 09:13:22 Rada sem jo brala. Nekoč. Njene kolune so bile po drugi strani tudi na moč duhovite. Kljub črnemu humorju je njena miselnost o moškem svetu bila tako odkrita. Pisala je o Slovenčkih, ki ne upajo, ker ne znajo...ker si ne drznejo. Ne vem kakšen izkušnje ima z moškim svetom, baje je ločena in očitno zna moške spregledati po dejanjih in pameti, prekaša jih v razmišljanjih in pisarijah. Zdi se mi revolucionarka. Odlično piše, kljub kritičnemu odnosu do vsega in vseh, sem smisel njinih pisarij zasledila v nenehnem boju s svetom, politiko, sociologijo in ženski emancipaciji. Škoda, da njenih pisarij ne zasledim več v medijih. |
|
Title: Re: Vesna Godina Post by gape on 10.04.2007 at 10:11:04 jo je blo treba reznt verjetn kot še marsikoga druzga če naj nova paradigma fura dalje svoje delo na svoj način ... |
|
Title: Re: Vesna Godina Post by ARS on 11.04.2007 at 23:43:01 Vesna Godina o zavedanju http://www.mojuspeh.com/geeklog/article.php?story=2005011710273595 dr. Vesna Vuk Godina: Ljubezen http://www.najblog.com/katka/item/3580 |
|
Title: Re: Vesna Godina Post by ARS on 12.04.2007 at 00:04:39 Vesna Vuk Godina: Havaji na papirju (2004) http://zamisel.kibla.org/index.php?stran=searchknjiga&knjigaid=3329&start=1&tematikaid=4&sort=naslov Havaje na papirju je v času svojega študijskega bivanja na Havajih napisala antropologinja in publicistka Vesna V. Godina. "Dnevnik je sočno ter tu in tam zelo intimno pisanje, ki dokumentira eno najlepših in plodovitih let avtoričinega življenja, ki pa je bilo tudi leto največjih sprememb v njenem življenju, leto njene do zdaj najtemeljitejše življenjske inventure in leto intenzivnega trpljenja," so dnevnik predstavili pri založbi Subkulturni azil. |
|
Title: Re: Vesna Godina Post by ARS on 12.04.2007 at 00:14:41 Če bi čustvom dala prosto pot, ne bi pristala na onkologiji Intervju z Vesno Godina, Delo, 19.07.2005 - Sprašuje: Branka Grujičić Vesna V. Godina je antropologinja. Predavateljica na Univerzah v Mariboru in Ljubljani. Kolumnistka. Neusmiljena kritičarka Slovencev. Ženska z izjemno ostrim umom in še ostrejšim in bolj neusmiljenim jezikom. Bitje, ki ga nekateri obožujejo, drugi pa ga ne prenesejo niti sekundo. Človek, ki te ne pusti hladnega. Vesna V. Godina je tudi bolnica, ki je doživela in preživela raka. Pacientka, ki svoje srečanje z boleznijo in načine, kako se je spopadla z njo, na srečanjih deli s tistimi, ki še ne vedo, da tudi oni premorejo toliko moči in poguma, da se ne smejo vdati. Zasebno pa je Vesna V. Godina predvsem mama Maše, ki se je rodila s cerebralno paralizo. Kronično stanje, s katerim se mati in hči spopadata že 18 let, je korenito spremenilo njen pogled na svet. In jo skorajda vsak dan znova boleče naučilo, kako zelo težko je živeti z drugačnostjo, pa čeprav se nam zdi geslo vsi drugačni, vsi enakopravni tako zelo znano in uresničeno. Z drugačnostjo imate veliko izkušenj. Se vam kljub temu kdaj zgodi, da je nekdo tako zelo drugačen, da morate pogledati stran? Seveda imam tudi jaz ta refleks. V naši kulturi je pač normalno, da se ti ob pogledu na nekaj drugačnega sproži obrambni mehanizem, lahko bi celo rekla odpor. Vendar se ljudje razlikujemo po tem, kaj naredimo s prvim vtisom. Mene ne prepriča, v nasprotju z večino. Ko ste rekli, da je odpor značilen za našo kulturo, katero ste mislili? Na zahodno, bolje, na zahodne kulture. V njih vse ljudi, ki so kakor koli drugačni, izločimo, odrinemo na rob. Zanje imamo posebne lokacije, institucije, posebne socialne izolate. V številnih neevropskih kulturah praviloma drugačnih ne izločijo iz vsakodnevnega življenja normalnih članov družbe. Poznajo drugačne rešitve. Vi se niste nikoli pustili odstraniti na rob, niste se včlanili v društvo, v katerem se zbirajo starši otrok s cerebralno paralizo. Niste čutili potrebe, da bi izmenjavali izkušnje z ljudmi, ki imajo podobno usodo? Nisem. Še preden sem dobila Mašo, sem strokovno menila, da so taki socialni izolati napačni in da niso namenjeni tistim, ki so v njih, ampak drugim, ki si rečejo normalni, da se ne srečujejo s svojimi strahovi. Mene je Maša zelo prizadela, in če bi šla na počitnice v kolonijo s samimi cerebralci, bi verjetno nenehno jokala zaradi nje in drugih otrok. Socialnih izolatov ne potrebujem in tudi Maša jih ne. Dopuščate pa možnost, da nekateri starši jih. Dopuščam vse možnosti. Ko človek enkrat doživi takšno izkušnjo, se najbolj krvavo nauči, da se v takšnih okoliščinah vsakdo odzove popolnoma po svoje, po programu, napisanem že zdavnaj prej, preden se mu je to zgodilo. Sestavljen je iz zgodnjih otroških izkušenj, strahov, bolečin in ranjenosti. Ljudje smo zelo različni, zato nikogar ne obsojam zaradi njegovega odziva. Vsakdo pač reagira najbolje po svojih močeh. Ne glede na različne odzive pa vendarle obstaja splošni vzorec, kako starši sprejemajo svojega drugačnega otroka. Kako bi ga vi opisali? Tisto, kar je univerzalno, je šok. Sledijo velika bolečina, jeza in vprašanje, zakaj se je pri vseh majhnih promilih to zgodilo prav tebi. Tukaj pa se podobnosti nehajo, vsaj po mojem mnenju. Nekateri starši zelo hitro dajo otroka v dom, drugi ga obdržijo. Razlika je tudi v tem, ali diagnozo sprejmete ali pa se delate, da ni z njim nič narobe. Tudi tisti, ki jo sprejmejo, se razlikujejo po tem, ali so se pripravljeni bojevati in narediti vse, kar bi mu lahko koristilo. Pri tem človek trči ob meje lastnega udobja. Nekateri so trmasti in vztrajni, imajo čas in voljo, drugi pa ne. Tu ne gre za to, ali imate otroka radi ali ne, gre preprosto za to, ali imate vse naštete lastnosti. Tisti, ki ga obdrži in se odloči, da ga bo pripeljal kolikor se da daleč, mora vedeti, da se bo na poti srečeval z velikimi upi, resnim delom, radikalnimi stagnacijami in obupom, ki mu bodo sledila pobiranja in novo delo ter nove stagnacije. Potem bodo prišli tisti čudoviti trenutki, ko bo otrok vendarle zmogel nekaj, česar prej dolgo ni mogel narediti. Nato ga bodo strokovnjaki praviloma povozili. To se ciklično ponavlja. Strokovnjaki naj bi bili zato, da bi staršem pomagali, ne pa da jim grenijo življenje. O njih imam najslabše mnenje, vsaj o večini. Razlogov je več. Prvič: velika večina t. i. strokovnjakov je izrazito premalo izobražena. Ko sem ugotovila, kako malo vedo, me je skoraj kap. Drugič: njihov človeški odnos je zelo neetičen. Razumem, da si morajo ljudje, ki imajo vsak dan opraviti z otroki s posebnimi potrebami, zgraditi obrambni mehanizem in da ne smejo vsakega jemati osebno, saj bi se jim verjetno zmešalo. A prav tako ne bi smeli gledati nanje kot na primere. Vsaj po mojem mnenju. Tretjič: zelo redki strokovnjaki znajo pomagati. Jaz sem imela srečo, da sem po spletu srečnih naključij spoznala ljudi, ki so res znali strokovno delati. Fizioterapevtka gospa Majda in pokojna profesorica Stanjkova sta me naučili delati z Mašo. Večina drugih strokovnjakov, mednje štejem tudi osnovnošolske psihologe in pedagoge, pa ima o otrocih z razvojnimi motnjami klišejske predstave, znotraj katerih potem delijo nasvete in predpisujejo, kako naj se z otrokom dela. Imela sem opraviti s psihologom tega tipa, ki je poleg tega, da je popolnoma napačno svetoval, kako naj bodo sestavljeni testi za mojo hčerko, Maši pri testu vzel kalkulator. Menil je, da ga ne sme uporabljati, ker sicer ne bi imela enakih možnosti kot drugi otroci. Če ga bo uporabljala, je rekel, ji ne more priznati pozitivno opravljenega testa, pa čeprav bi bilo to popolnoma korektno, ker ima Maša grafomotorične težave s številkami in ji je njena profesorica matematike dovolila. Vprašala sem ga, ali bi od nekoga, ki je brez nog, zahteval, da preteče sto metrov brez pomagal. Odgovoril je, da ne. Dal bi mu pomagalo, ampak njegovega rezultata ne bi priznal kot veljavnega, tudi če bi dosegel svetovni rekord. Povedano po pravici, se mi je zmračilo pred očmi. Silnega »menda strokovnjaka« bi lahko kar tam zadavila. A če pozabim na takratno jezo, je ta človeček prav lepo utelesil logiko, ki je na delu v večini šol, ko se ukvarjajo z otroki s posebnimi potrebami: ne gre za to, da se otroku z vsemi sredstvi omogoči, da se snovi nauči, ampak za to, da se ga kaznuje in izloči, če se ne more snovi naučiti z istimi sredstvi in enako kot zdravi otroci (tega pa seveda ne more). Nekoč ste rekli, da starši prizadetega otroka prej ali slej vedo o otrokovi bolezni več od zdravnikov in drugih strokovnjakov. Vsekakor. Osnovni problem strokovnjakov je, da vsak delovni dan vidijo veliko otrok s posebnimi potrebami, nikoli pa z enim ne preživijo 24 ur, zato nimajo pojma, kakšen je v resnici. V stresnih okoliščinah, na pregledih in testih, ne pokaže tistega, kar v resnici zna in zmore. Vi, ki z njim preživite 24 ur, pa ga vidite z vsemi njegovimi slabostmi in potenciali. V resnici imate vi realistično predstavo o tem, kaj zmore, in ne strokovnjak. Nobeni testi in noben merilni aparat tega ne more izmeriti. Za Mašo sem tako jaz tista, ki lahko napiše realističen seznam tega, kar zmore in česar ne. Jaz. In noben strokovnjak. Ampak brez strokovnjakov pri vzgoji otroka s posebnimi potrebami vseeno ne gre. Res je. Sicer lahko berete knjige o tem, kako mu pomagati, a na neki točki potrebujete strokovnjaka. Jaz sem imela srečo, da sem imela g. Majdo in prof. Stanjkovo. Naučili sta me vsega, kar sem potrebovala, in vsega, kar znam. Bili pa sta mi tudi v nepopisno človeško oporo. Za vse to se jima nikoli ne bom mogla dovolj zahvaliti. Brez njiju ne bi zmogla. Brez njiju ne bi vzdržala. Maši se je na primer zataknilo pri deljenju. Nisva in nisva se mogli naučiti deliti. Vadili sva na vse načine, in to veliko, pa ni šlo. Potem sem jo peljala k profesorici Stanjkovi; samo pogledala jo je in v petih minutah je vedela rešitev. Nekdo, ki se s tem ukvarja in pozna možgane, ki delujejo drugače, pozna vzorec in zato pozna tudi rešitev. Potem se je Maša čisto lepo naučila deliti. Starši pa morajo vseeno vedeti tudi to, da strokovnjak samo pokaže rešitev, vse drugo moraš narediti sam. Z otrokom je treba delati, vaditi, vaditi in še enkrat vaditi. Starši, ki se odločijo obdržati otroka s posebnimi potrebami, se morajo zavedati, da je večina vsega, kar bo nekoč znal, odvisna od njih. To pa je garaško delo. (1/3) |
|
Title: Re: Vesna Godina Post by ARS on 12.04.2007 at 00:17:50 (2/3) Kako pri vsem tem delu ne pozabiti nase? Seveda pozabiš nase. Jaz sem, zato sem končala na onkologiji. Moram povedati, da mi je zaradi različne filozofije, kaj storiti v takih okoliščinah, razpadel zakon. Sedemnajst let nisem imela zasebnega življenja, živela sem tako, da sem čez dan servisirala Mašo, se popoldne učila z njo in ponoči delala za službo. Seveda sem pozabila nase. Bi danes, ko imate za seboj izkušnjo z rakom, spet pozabili nase? Bi. Ja, še enkrat bi naredila enako. Zelo dobro vem, in to mi priznavajo tudi nekateri strokovnjaki, da Maša nikoli ne bi bila tam, kjer je, če ne bi z njo tako in toliko delala. Če pa bi bila malo pametnejša in bi malce bolj verjela signalom, ki so me opozarjali, da sem izčrpana, bi se malo prej ustavila. Otrok s posebnimi potrebami je zelo težka preizkušnja, hud napor. Zelo veliko zakonov razpade in mnogo staršev, ki se predano ukvarjajo s takim otrokom, resno zboli. Ni mi jasno, kako naj človek ne bi pozabil nase, ko pa je račun preprost: kolikor ur si vzameš zase, toliko manj ur delaš z otrokom. Ljudje so mi pogosto svetovali, naj Maši najdem inštruktorja. A to ni tako preprosto. Učenje namreč lahko poteka samo, če ima otrok osebo, s katero dela, rad. Druga težava pa je, da potrebuje nekoga, ki v detajle pozna delovanje njegovih možganov. To inštruktor ni. To mi je povedala že prof. Stanjkova. Če bi bilo šolanje otrok s posebnimi potrebami pri nas urejeno tako kot v nekaterih drugih državah, kjer ima otrok od prvega dne šolanja ob sebi specialnega pedagoga ali dodatnega učitelja, ki ga spremlja vse šolanje iz leta v leto, bi si lahko vzela malce več časa zase. Ker pa lahko pri nas o tem le sanjamo, je to, ali bo otrok napredoval ali ne, odvisno predvsem od staršev. Moram pa priznati, da sem po onkologiji malce izpregla, zaradi česar Maša nekatere stvari dela počasneje, kot jih je prej. Ampak nimam občutka krivde, ker zdaj vem, da ne moreva s takim tempom naprej, sicer mene kmalu ne bo več. Pametneje je, da sem nekaj let več na svetu in da Maša počasneje napreduje. Sta se z njo kdaj pogovarjali o tem, ali je srečna? Daleč ste jo pripeljali, toda ali je srečna tu, kjer je, takšna, kot je? Kolikor vem, sama s sabo nima težav, ker je navajena nase že od nekdaj. Otrok dobiva svojo samopodobo od drugih in jaz sem zmeraj poudarjala dobre plati njene osebnosti. Tudi o njeni zunanjosti ji vselej govorim o tem, kar je lepo, kajti na njej je marsikaj lepo. Zato Maša o sebi ne misli niti da je grda niti da česa ne zmore niti da je hendikepirana. Če nekdo tako gleda nanjo, ga odkloni. Tega si ne jemlje k srcu. Še ne. Izjema je bila samo ena deklica, katere pripomba jo je hudo prizadela, saj sta bili prijateljici iz vrtca. Je zato, ker je drugačna, nesrečna? Ne, ker svojo drugačnost jemlje za nekaj normalnega. Nekoč ste ji to, zakaj je drugačna, pojasnili z zgodbo o klobukih. Ko je bila stara štiri ali pet let, sva hodili po mestu in vprašala me je, zakaj jo vsi tako gledajo. Odgovorila sem ji, da zato, ker drugače hodi. Povedala sem ji, da normalni ljudje gledajo tako vse, ki smo drugačni – tudi mene, ki nosim drugačen klobuk. Ljudje v Sloveniji z zijanjem in s pripombami pač opremijo vsakega, ki je viden. Od takrat ji je to jasno. Mislim, da je v resnici pomembneje, kako travmatično starši gledajo na otrokovo drugačnost. Ali se lahko postavijo na njegovo stran? Kajti če se ga sramujejo in ga skrivajo, če ne hodijo z njim ven, če se jim ne zdi lep in ljubezni vreden, če sami težko doživljajo njegovo drugačnost, jo bo verjetno težko doživljal tudi otrok. Če pa drugačnost sprejmejo, praviloma z njo ne bo imel težav. Saj drugačnosti nikoli ne sprejmeš čisto do konca, brez bolečin in brez strahov. A če jo po svoji najboljši moči in je ne dramatiziraš bolj, kot je stanje že samo po sebi težavno, otroku to ni nujno negativna izkušnja. Mislim, da je Maša iz svoje dobila ogromno pozitivnega. Predvsem pa sebe ne doživlja kot nevredno ljubezni niti kot nelepo, grdo ali nesposobno. Kolikokrat v 18 letih ste se zjokali? Ne vem. Zelo velikokrat. Dosti sem jokala zaradi Maše. Mnogokrat zaradi nekdanjega moža. Tudi zaradi svoje mame – čeprav mi je vedno stala ob strani, ni mogla razumeti, da je bilo z Mašo pač treba delati, pa čeprav je Maša ob tem jokala in sem jokala jaz in je bilo grozno. Ogromno sem prejokala zaradi strokovnjakov in ne vem kolikokrat zaradi šole. Ljudje se premalo zavedamo, kako pomemben je jok. To je narobe. Vedno pravim, da so vsa čustva legitimna. V zahodnih kulturah se učimo, da jih je treba skriti. Dostikrat si mislim, da ne bi pristala na onkologiji, če bi svojim čustvom dala prosto pot. Rekli ste, da je Maša zelo veliko odnesla iz svoje bolezni. Kaj pozitivnega bi vi lahko poiskali v njej? To je bila najbolj pozitivna izkušnja mojega življenja. Morala sem se odločiti, kaj ima prednost: jaz, moja kariera in moji osebni interesi ali moj otrok. Odločila sem za otroka. Pri polni zavesti sem se odrekla temu, da sem prva. Staršem zdravega otroka se o tem praviloma ni treba odločati, ker raste sam od sebe. Ta vaja v zavestni omejitvi lastnega egotripa in egocentrizma je zelo koristna. Potem pa je tu še tisoč drugih stvari. Naučila sem se, kako zelo pomembne so majhne stvari. Pa ponižnosti do življenja sem se naučila. Vztrajnosti, spoštovanja drugačnih. Ljudje rečejo, ja, saj toleriramo drugačne. Ampak eno je toleriranje, drugo, da jih sprejmeš, in tretje, da jih spoštuješ, ceniš in imaš za vrednoto. Da veš, da je tvoj otrok drugačen, da je cerebralni paralitik, da je hendikepiran, ampak ga še vedno vidiš kot lepega in vrednega ljubezni. In lahko verjameš, da ga bo nekoč tudi nekdo drug videl kot lepega in vrednega ljubezni. Res se naučiš videti človeka onkraj tistega, kar je njegova zunanjost. Naučiš se razumeti drugačnost. Če ne bi imela Maše, bi bila do drugačnih ljudi verjetno malo bolj strpna kot drugi Slovenci, vprašanje pa je, ali me ne bi motilo, da se nekdo drugačen usede zraven mene. To je pač del naše kulture. Maša mi je ogromno dala kot človek in tudi strokovno, saj sem se naučila veliko o možganih, ki delujejo drugače. Dobila sem izkušnjo o globoki medčloveški navezanosti, ki prenese vse, tudi grozne padce in grozne bolečine ter rane. Od nikogar nisem dobila toliko kot od Maše. Nekdo od zunaj to težko razume. Verjamem. Tudi mene ljudje velikokrat sprašujejo, kako lahko zdržim. Razlika med njimi in mano je v tem, da vidijo samo to, da otrok šepa in da je takšen in takšen, ne pa vsega drugega, kar ta otrok je. Če jaz vsega tega ne bi videla, tudi ne bi vzdržala. |
|
Title: Re: Vesna Godina Post by ARS on 12.04.2007 at 00:25:02 (3/3) Koliko vam je in vam še pomeni zunanja podoba človeka? Zunanji videz mi ni nikoli zelo veliko pomenil. Že v sedmem razredu sem morala zaradi hude skolioze izbirati med operacijo hrbtenice in steznikom. Odločila sem se za steznik in ga potem nosila do fakultete, štiriindvajset ur na dan. Takrat sem si zgradila obrambni mehanizem in se prepričala, da videz ni pomemben in da se s tistimi, ki me sodijo po zunanjosti, ne bom ukvarjala. Moram reči, da sem preživela puberteto brez travm. Najlepši kompliment sem dobila, ko me je nekoč sošolec, ki je sedel za mano in me je pri prepisovanju matematike vedno potegnil za steznik, nekega dne spet hotel potegniti zanj, a ga ni bilo več. »Pa saj nimaš več steznika,« je rekel. Odgovorila sem, da ga nimam že en teden. Nihče v razredu ni opazil in zame je bil to najlepši kompliment, ker sem videla, da sošolci vidijo mene in ne steznika. Takrat me je zunanjost nehala zanimati. Zelo zgodaj sem dobila zdravo lekcijo. Kako visok je zdaj vaš obrambni zid, glede na to, da ste ga začeli zidati v sedmem razredu? Visok, a še vedno nižji, kot je bil takrat. Kot otrok si misliš, da lahko nekatere stvari rešiš tako, da okoli sebe zgradiš zid in se z njimi ne ukvarjaš. Z leti ugotoviš, da so problemi v tebi in da jih moraš rešiti sam, da vsi obrambni zidovi sveta ne morejo prihraniti tega. Moji so danes dosti nižji, so pa zato razdalje večje, tiste, ki kažejo, kako daleč do sebe spustim ljudi. Če se ti zgodijo težke stvari, in meni se jih je kar nekaj, veš, da so v resnici silno redki ljudje, ki jih lahko spustiš zelo blizu. Večino je namreč bližine strah. In bližina iz ljudi velikokrat izvabi najslabše, kar je v njih. Si je Maša zgradila zid ali je njena skrbna mama to naredila namesto nje? Nihče vam ne sme preprečiti, da si zgradite svoje zidove, če jih potrebujete. Tisto, kar je Maša odnesla od mene, je to, kar naj bi vsaka mama dala svojemu otroku, in je tudi tisto, kar je moja mama dala nama s sestro: najprej občutek, da ste ljubljeni ne glede na vse, in nato pozitivna samopodoba, to, da se doživljate kot uspešni in vredni ljubezni. Vse druge strategije pa moraš zgraditi sam. Največ, kar lahko daš svojemu otroku, je občutek, da boš vedno tam, vseeno, kaj se bo zgodilo. Je otroka, kot je Maša, težko spustiti izpod peruti? Ji je težko pustiti svobodo, zdaj ko je že velika? Zelo težko. Otroka hočeš avtomatično zavarovati in mu prihraniti bolečino. Predvsem pa hočeš avtomatično ohraniti njegovo dostojanstvo. Starši, ki imajo zdrave otroke, tega ne razumejo. Če imate otroka s cerebralno paralizo, vidite, da večina ljudi avtomatično krši njegovo človeško dostojanstvo. Ali se delajo, da ne vidijo njegovega hendikepa. Ali ga lažno tolažijo. Ali pa mu svetujejo, naj gre v institucijo, kjer bo s sebi enakimi. Ljudje sicer mislijo dobro, ampak v resnici nenehno kršijo človeško dostojanstvo te osebe. Meni pa je to najpomembnejše. V šali dostikrat rečem – in ta šala ni daleč od resnice – da bi lahko tistega, ki bi zavestno kršil Mašino dostojanstvo, mirno lastnoročno zadavila, šla na policijo in odsedela dvajset let. Niti za trenutek mi ne bi bilo žal. Za to sem najbolj občutljiva in mislim, da bo tako do konca življenja. Maša je stara 18 let in lahko sama presoja, kdo krši njeno dostojanstvo. Saj v tem je problem, ker vem, da moram zdaj pogledati proč. Vem, da bo nastala velika težava, če bo kdaj imela partnerja, ki bo po mojem mnenju napačno ravnal z njo. Vem, da se bom takrat morala dislocirati v drugo ozvezdje. Tisti trenutek, ko sem se zavedela, da jo moram spustiti izpod peruti, sem se ponoči zjokala. Od malega sem vedela, da bo to nekoč težava in da se moram nadzirati, a je bilo vseeno težko. Če bi se Maša danes odločila in šla živet stran, me ne bi prizadelo, ker bi vedela, da je to morala narediti. Prizadelo pa bi me, če bi kdo grdo ravnal z njo. Se je kdaj uprla temu, da mora delati toliko več kot vrstniki? Ja, seveda, in prav, da se je. In se še upira. Na to morajo biti pripravljeni vsi starši. Položaj, v katerem se znajdejo ti otroci, svojim študentom opišem s primerom sove: če bi od človeka zahtevali, da ponoči vidi kot sova, z nobenim učenjem ne bi zmogel, ker za to nima fiziološkega ozadja. Zdaj si predstavljajte, da je to, da bi videli kot sova, pogoj, da bi naredili razred. Ne morete ga narediti. Z nobenim učenjem. Otroci s posebnimi potrebami so praviloma v podobnih okoliščinah. Od njih se zahteva nemogoče, nekaj, za kar nimajo fizioloških zmožnosti. Če mora Maša narisati daljico, dolgo 5,3 cm, ne zmore, ker ne vidi milimetrov. Nobena vaja ne pomaga. Podobno velja za vse otroke s posebnimi potrebami: od njih se zahtevajo reči, ki jih fiziološko ne zmorejo. Tako je zato, ker strokovne službe ne opravijo svojega dela korektno. To, da otrok poskuša doseči nekaj, česar fiziološko ne zmore, je zanj izjemna frustracija, za starše pa tudi. Vsi, ki se odločijo, da bodo z njim delali in iz njega naredili maksimalno, kar se da, morajo biti pripravljeni, da pridejo faze, ko otroku prekipi, ko se upre in noče več. Takrat naj, če so modri, odidejo iz sobe in vse pustijo pri miru. Včasih mora premor trajati tudi teden ali štirinajst dni. Dokler nisem vzela te lekcije, sem hotela naprej takoj, s silo, pa je to povzročilo katastrofo. Potem sem se naučila, da se je takrat, ko se pojavi nasičenost, pri Maši ali pri meni, treba ustaviti. Teden premora je dosti koristnejši od nasilnega dela, ki ne da nobenih rezultatov. Starši maksimalno obremenjujejo svoje »normalne« otroke, pa to nikogar ne skrbi. Če pa starši otroka s posebnimi potrebami dosti delajo z njim, slišijo očitek, da ga preveč ženejo in da so preveč ambiciozni. Od kod dvojna merila? Tako je zato, ker se stvari vedno ocenjujejo v skladu s tem, kaj je merilo normalnosti v družbi. Pri nas pravi, da zdrav otrok zmore vse, čeprav ne zmore, in da otroci z razvojnimi motnjami ne zmorejo tako rekoč ničesar. Če vi svojega zdravega otroka ne boste vpisali v glasbeno šolo, na tenis, jahanje in v jezikovne šole, ne boste ravnali prav. In če starši otroka s posebnimi potrebami samo zahtevajo, da z njim v šoli delajo dokaj normalno, ni prav. V resnici ne gre za to, kaj zmore, temveč za to, kakšna so kulturna pričakovanja do njega. Otrokom s posebnimi potrebami naša kultura pripisuje, da večine stvari ne zmorejo. Če se s tem sprijaznite in sprejmete, ste normalni. Ploskali vam bodo strokovnjaki in vsi drugi. Z otrokom seveda ne bo nič. Kar pa bo v redu, saj bo potrdilo izhodiščno kulturno definicijo. Potem ste vi »nenormalni« že 18 let. Ja, nenormalna sem že 18 let. Že prej sem bila, a vedno rečem, hvala bogu, da sem nenormalna. Ne vem, ali bi doživela to starost, če bi bila normalna oz. če bi bila to, kar je v slovenski kulturi definirano kot normalno. http://www.delo.si/index.php?sv_path=43,49&so=Ona&da=20050719&ed=&pa=9&ar=974fd7194ec1cc91b54c432212489c7204&fromsearch=1 |
|
Title: Re: Vesna Godina Post by ARS on 12.04.2007 at 00:41:17 Kar človeka ne uniči, ga le utrdi. (evergreen) Puško lahko še vedno jutri vržeš v koruzo. (Vesna V. Godina) (povzeto prosto po/iz: http://www.delo.si/index.php?sv_path=43,49&so=Ona&da=20031125&ed=&pa=21&ar=1676ecf1bbeec49509b690c1be821c0004&fromsearch=1) |
|
Svet pogovorov » Powered by YaBB 2.3! YaBB © 2000-2008. All Rights Reserved. |