Svet pogovorov - Print Page

Svet pogovorov
http://www.gape.org/cgi-bin/yabb/YaBB.pl General >> Osebna, psihološka in sociološka razmišljanja >> Ko začneš....gledati. http://www.gape.org/cgi-bin/yabb/YaBB.pl?num=1090490782 Message started by Kr_eden on 22.07.2004 at 12:06:22

Title: Ko začneš....gledati.
Post by Kr_eden on 22.07.2004 at 12:06:22

Pravljica, ki jo piše življenje. Ki je spisana najbrž skozi žalostne in solzne oči pisca, ki mu tudi najbrž ni bilo lahko v življenju.

Kot mulac, tisti, pravi mali klinac, navihanec in nemiren otrok, sem ustvarjal pravi nemir v življenju marsikoga.
Hudiček ni dal miru, bil sem prepoln energije, strahu, trpljenja in bolečin.
Boleči pogledi ob očetu, ki je zelo rad pil so bili hudi, ni toliko bolela fizična bolečina, nekaj, nekaj notranjega je bolelo bolj, ob vseh teh dejanjih, ki jih je oče izvajal v vinjenem stanju.
Maltretiranje in pretepanje, gledanje le tega, to je bilo resnično hudo.
Enkrat se spomnem, ko je oče prišel domov, seveda vinjen in je robantil, jaz v kotu, čisto tiho, sestra v drugem kotu, čisto tiho, oče pa na sredini sobe, rjove, kritizira in pljuva na vse strani in me tako pokliče k sebi, seveda od vsega strahu nisem upal, da nebi šel in šel sem do njega, v strahu, sklonjen in pripravljen na kakšen udarec presenečenja.
Pa ga ni bilo, kak sem si oddahnil.
Ukaže mi, tako s strogim glasom, naj mu nemudoma prinesem kitaro in seveda sem ubogal, prinesel sem kitaro in mu jo izročil, pa je rekel, na, zaigraj mi nekaj ?
Pa sploh nisem znal igrati na kitaro, seveda sem od straha takoj začel brenkat po kitari, nakar se je močno razjezil, mi jo vzel iz rok in mi jo prav lepo zlomil na hrbtu.
To pa je bolelo, še dober, da je takoj ob prvem udarcu se zlomila, drugega udarca ne vem, če bi preživel.
Najbrž mu ni bila moja melodija všeč ?
Dogajalo se je pa ravno nasprotno pri meni, ker sem bil poln strahu, pred trpljenjem tega fizičnega telesa, se doma nisem upal ničesar narediti, vendar energija je kar vrela v mojem mladostniškem telesu in je seveda izbruhnila na plan, ko nisem bil doma, takrat se je pokazala v vsej svoji divji obliki.
Problemček za problemočkom, kar rastli so, kot gobe po dežju.
Bila je nasičena na sovraštvu, ker kot otrok, nisem mogel razumeti, kako lahko nekdo uživa ob svojem očetu, se smeje, se igra, se ima fino ?
Marsikdo mi je naredil marsikaj hudega v življenju, ampak, vse to, vsa ta fizična bolečina se da nekot oprostiti, pozabiti, sej ne boli večno, boli pač tisti trenutek, ko te pretepajo, pa še kak dan potem, pa mine, je ni več, odide, kot je prišla.
Ne more pa se oprostiti bolečina, ki ti je prizadejana na nek čuden, tebi nerazumen način, s strani osebe, ki je praktično skorajda ne poznaš, veš, da živi v tvojem bloku, vidiš ga, gledaš ga, sovražiš ga, najraje bi ga pokončal na najbolj kruti način, pa si preslaboten, sanjaš o tem kako ga ubijaš, kako mu režeš....marsikaj režeš.
In ta oseba se ti smeje, ker ve, da mu ne moreš nič in te poskuša še bolj razvrednotiti, ti še bolj škodovati, kot ti je pa že škodovala.
Le kaj mu je naredil ta mali, drobčken fantič, d as eje tako grobo znesel nad njim ?
Ko pa zrasteš, ko bi ga lahko kaznoval, tako kot si želim, pa ga ni več, to me resnično jezi.
Ta energija, ta bolečina se je v meni izražala tako hudo, da sem bil čisto podivjan.
No, zaradi vse te nemirnosti in prepolnosti te energije sem padal v same težavne situacije, največkrat pa prav po svoji krivdi, saj se nisem mogel brzdati in krotiti, preveč je bila nasičena ta energija na enem mestu.
Ker sem bil kot otrok preslaboten, da bi lahko komu fizično škodoval, sem delal vse mogoče vragolije, tudi boleče in škodljive, predvsem zase.
S tem posredno se je tudi na meni poznalo kdaj sem kaj ušpičil, bolelo je, ampak ob vsej tej prepolni energiji in sovraštvu me več ni toliko bolelo na fizičnem nivoju, bolelo je nekje na notranjem nivoji, katerega pa nisem in nisem razumel, zakaj za vraga boli tam ?
Že iz mladosti ven sem bil navajen, da nisem imel nobene ljubezni, da se ni nikol nihče zame postavil, me branil, kaj šele cartljal ali mi vsaj pokazal, da me ima vsaj malo rad.
Največkrat sem dobil pokazano ljubezen v obliki udarcev.
Bil je en vrstnik, ki pa me je nekot razumel in ne bom mu pozabil, nikoli, naj mu bo lahka zemlja, saj je že pokojni, ne bom mu pozabil vseh tistih lepih stvari, ki jih je naredil zame.
Prvič v življenju sem jedel sadno kupo, on me je peljal, kako sem bil vesel, sej nisem niti vedel, kaj je to sadna kupa, kako dobra je bila, sedel sem tam, v restavraciji in pred seboj imel sadno kupo, prav žal mi jo je bilo pojesti, tako čudovita je bila, pa kako dobra, ko sem jo jedel, neverjetno, kako mi je takrat bilo fino, kot, da sem se na novo rodil.
Pa prvič me je peljal na motorju, kakšni občutki, veter, hitrost....noro.
In naučil me je voziti motor, nakar mi je še zaupal, da sem se sam vozil okoli, noro, prav noro je bili, bil sem pravi đek.
Sosedi so prav tekmovali kdo me bo bolj strokovno obdelal.
To so bili boleči časi, saj sem ob učenju in discipliniranju te uboge navihane živalce pristajal v bolnišnici.
Bolj kot sem rasel, se razvijal, bolj sem bil divji in več sem si zupal.
Ni bilo ovir, za vsako bedarijo sem bil takoj za, pripravljen, da jo uresničim, vendar za večino bedarij, ki sem jih uresničil, sem bil tudi primerno kaznovan, če so me dobili ;)
Sevda sem ob vsem tem pogrešal ljubezen, iskal sem jo, ampak, na napačnem kraju, iskal sem jo tako kot sem znal, skozi nasilje.
In bolj kot sem jo tako iskal, bolj sem se izgubljal v vsej tej zmedi.
Tako sem živel v upanju, da bom skozi svojo bolečo izkušnjo le enkrat našel neko osebo, ki mi bo pokazala, da ji je vsaj malo stalo do mene.
In leta so tekla, čas je tekel kot nor in tistega kar sem iskal ni in ni bilo.
Vem, da sem iskal napačno in na nepravi način, ampak, življenska usoda mi je dodelila tako življenje in hudič ga je spremeniti kar tako, čez noč.
Preživel sem marsikaj hudega, bolečega in zelo malo dobrega, človeškega.
Oseba, ki bi pokazala, da ji je mar zame, se na žalost še ni našla, ampak, upanje umre zadnje, upamo, do zadnjega izdiha in verjamem, da se bo našla, da bo nekoč prišla, da ji bo vsaj malo mar zame, da se bom počutil, človeka.
In še vedno sem pripravljen na najbolj Z.N.U ( ni za javno rabo ) nekoga.........bog daj, da ga srečam......
In še vedno upam, da bom nekoč odšel na morje s svojo punco, z osebo, ki ji bom nekaj pomenil, ki me bo imela rada, ki me bo sprejela takšnega kot sem.
Ja, kaj je ?? sem pač eden redkih, ki še ni bil na morju s svojo punco. In kaj zdaj ??
In tako se končuje eni del enega bednega življenja.
Ja, ja, saj vem.........
Zdaj grem pa na pizzo.

Title: Re: Ko začneš....gledati.
Post by lola on 22.07.2004 at 12:18:11

Title: Re: Ko začneš....gledati.
Post by soncnica on 22.07.2004 at 12:24:06

Ko slišim take zgodbe sem res žalostna. Tudi sama nisem imela ravno srečnega otroštva, zato vem, kakšne rane pusti nasilje (tako psihično kot fizično).

Drži se!
Želim ti, da bi našel svojo srečo.

Title: Re: Ko začneš....gledati.
Post by arelena on 22.07.2004 at 12:28:23

:-*Dragi Alex...
občutila sem bolečino , ki te spremlja in spoznala bogastvo , ki ga nosiš v srcu...
rada te imam takega , kot si ...tak si naboljši in vedno bom tvoja prijateljica , če si želiš...
in vedi , mogoče je včasih težko čakati in vendar , mogoče prihaja prava oseba , ki bo znala ceniti to , kar imaš in kar si...
nasmej se , jutri je še en dan in tudi zate bo posijalo sonce
with love :-* :-*
Arelena

Title: Re: Ko začneš....gledati.
Post by Toni_Zamene on 23.07.2004 at 07:11:18

"Everybody Hurts "

When your day is long
And the night
The night is yours alone
When yor' re sure you 've had enough of this life
Well hang on

Don' t let yourself go
Cause everybody cries
And everybody hurts
Sometimes

Sometimes everything is wrong
Now it' s time to sing along
( When your day is night alone)
Hold on, hold on
( If you feel like letting go )
Hold on
If you think you' ve had too much of this life
Well hang on

Cause everybody hurts
Take comfort in your friends
Everybody hurts

Don' t throw your hand
Oh, no
Don' t throw your hand
When you feel like you' re alone
No, no , no, you' re not alone

If you' re on your own
In this life
The days and nights are long
When you think you' ve had too much
Of this life
To hang on

Well, everybody hurts
Sometimes, everybody cries
And everybody hurts
Sometimes

And everybody hurts
Sometimes

So, hold on, hold on
Hold on, hold on
Hold on, hold on

Vse dobro Kr_eden. :)

Toni

Title: Re: Ko začneš....gledati.
Post by LittleStar on 23.07.2004 at 08:39:33

Kr_eden, a je tu mač, če te vprašam - kje pa je bla mama?

Title: Re: Ko začneš....gledati.
Post by Kr_eden on 23.07.2004 at 16:03:48

wrote on 23.07.2004 at 08:39:33:

Kr_eden, a je tu mač, če te vprašam - kje pa je bla mama?

Ni preveč, če vprašaš, mama je bila pri nas, vendar, oče je delal samo zjutraj, mama pa samo popoldan.
Tako da.....
No, ko si glih vprašala, pa ti bom še nekaj napisal, da ti bo tebi in tudi drugim enmalo bolj jasno ;)
Naprimer, ko sva s sestro hotela ven, naju ni pustil, no, to, da sva ga vprašala, če lahko greva ven je bilo redko kdaj.
Ko pa je dovolil, da lahko greva ven, se spomnem, enkrat, ura je bila sedem minut do sedmih zvečer in je oče rekel, lahko gresta ven, do sedmih zvečer.
Seveda, sva se oba navdušeno obula in odpeketala vzdolž stopnic, priletela kot nora pred blok in pozdravila ostale otroke, ki so bili spodaj, ter odpeketala nazaj domov.
Smešno, a ne ?
Pa poglej ga zlomka, zamudila sva minuto, khm, kako sem bil tepen raje ne bom povedal.
Samo to so malenkosti, drobtinice.
Ma, če sem vse to preživel in vse drugo, bom pa še teh ostalih 100 let, kolker mi je še ostalo ;D

Title: Re: Ko začneš....gledati.
Post by arelena on 23.07.2004 at 18:34:26

:-*ja...ko začneš gledati , se začne proces zdravljenja osebnosti, ki včasih dolgo traja.
in pride dan , ko tudi spregledaš in začenjaš razumevati... težko je razumeti hude reči , ki so se in se nam dogajajo, res je ...
a najbolj temno je , preden se zdani...
pride čas , ko se ločimo od bolečine in čas prepoznavanja...in odločitev za naprej.
preteklost je taka , kot je in je ne moremo spremeniti.
in če ne gledamo naprej , se nam lahko zgodi , da nas prikuje na mesto .
lahko pa spreminjamo sedanjost ...
verjamem , da nam je ne glede na težo življenske izkušnje , istočasno dana tudi moč , da jo premagamo ...
in se naučimo , da smo mi sami tisti , ki si bomo istočasno in dober oče in mati , kot najboljši prijatelj- sebi ; pride čas , ko se odločimo in si rečemo , dovolj!
zaslužim si vso Ljubezen in podporo Univerzuma in to je moja pravica ...in če takrat ni nikogar , ki bi nam odgovoril, se naučimo odgovoriti sami sebi , se imeti radi si podariti vso tisto nežnost in toplino, ki smo jo pogrešali ,in se spoštovati ter podpirati v vsem.
naučiti se moramo stati za seboj , s seboj in v sebi...
in , nekoč pride čas , ko se naučimo odpuščati ...sebi in drugim ...
ja . Alex , pride čas Milosti...
prosim , pusti vlogo žrtve , čeprav je težko in vzemi to , kar ti pripada ...vlogo zmagovalca.
ko spremenimo svoje misli , pogled , prepričanja , ko jih opustimo in namesto tega mislimo pozitivno , kreiramo na ta način tudi svojo realnost drugače ...boljše, tako , kot želimo.
reci sebi DA , reci sebi dober sem , reci sebi rad se imam in nasmej se , ker je to resnica...
in videl boš , kmalu boš tudi od drugih slišal isto...
objemi malega otroka v sebi , ki je tako pogrešal zaščito in podporo ljubezni in videl boš , da bo oživel in ti začel vračati Ljubezen...
in nikoli , nikoli ne glej nazaj , tvoja pot vodi naprej in še mnogo lepega te čaka v življenju... :)
nasmej se in nikomur več ne dovoli , da bi te prizadel...
ja , tvoj čas in z njim priložnosti , prihaja...
sonček zate :-*with love
Arelena

Title: Re: Ko začneš....gledati.
Post by Kr_eden on 23.07.2004 at 19:13:57

arelena wrote on 23.07.2004 at 18:34:26:

Title: Re: Ko začneš....gledati.
Post by Kr_eden on 23.07.2004 at 19:14:54

lola wrote on 22.07.2004 at 12:18:11:

Title: Re: Ko začneš....gledati.
Post by Kr_eden on 23.07.2004 at 19:15:36

soncnica wrote on 22.07.2004 at 12:24:06:

Title: Re: Ko začneš....gledati.
Post by Kr_eden on 26.07.2004 at 19:11:29

Toni_Zamene wrote on 23.07.2004 at 07:11:18:

Pozdravljen Toni_Zamene, pa ne v dobesednem smislu, da še ne bo kdo kaj grdega pomislil ;D
Hvala za tole lepo pesmico, vendar žal, je ne potrebujem, vsaj ne od tebe, drugo pa, ma jaz pa angleščina sva skregana, tako, da se mi niti ne svita kaj si hotel s tole pesmico. ???
Drugače pa, ponavadi se jaz tolažim sam ali pa vsaj to dopustim prijateljem, prijateljicam.
Pa sva midva slučajno prijatelja ???
Tako da...........

Pa vseeno, hvala.

Title: Re: Ko začnem....drkati.
Post by Kr_eten on 11.08.2004 at 18:08:15

wrote on 22.07.2004 at 12:06:22:

Idiotizem, ki ga pišem jaz. Ki je spisan najbrž skozi žalostne in solzne oči pisca, ki mu tudi najbrž ni bilo lahko v življenju, ker je hudo moten.

Kot mulac, tisti, pravi mali infantil, moten in nemiren otrok, sem ustvarjal pravi nemir v življenju marsikoga.
Kurac mi ni dal miru, bil sem prepoln sperme, kretenizma, trpljenja in brez pameti.
Boleči pogledi ob očetu, ki me je zelo rad posiljeval so bili hudi, ni toliko bolela fizična bolečina, nekaj, nekaj notranjega je bolelo bolj, ob vseh teh analnih dejanjih, ki jih je oče izvajal v potrebnem stanju.
Čepenje in fafanje, gledanje le tega, to je bilo resnično hudo.
Enkrat se spomnem, ko je oče prišel domov, seveda vinjen in je robantil, jaz v kotu, čisto tiho drkal, sestra v drugem kotu, čisto tiho se križala nad mano, oče pa na sredini sobe, si ga potegne iz hlač in pljuva na vse strani in me tako pokliče k sebi, seveda od vsega strahu nisem upal, da nebi šel in šel sem do njega, v strahu, sklonjen in pripravljen na kakšno spermo presenečenja.
Pa je ni bilo, kak sem se še bolj užalostil.
Ukaže mi, tako s strogim glasom, naj mu nemudoma prinesem viagro in seveda sem ubogal, prinesel sem viagro in mu jo izročil, pa je rekel, na, zaigraj mi na mojo frulo ?
Pa sploh nisem znal igrati na frulo, seveda sem od straha takoj začel cuzati njegovo čivavo, nakar se je močno razjezil, mi jo vzel iz ust in mi jo prav lepo zdrkal na hrbtu.
To pa je srbelo, še dober, da je takoj ob prvem drku prišla, drugega drka ne vem, če bi preživel.
Najbrž mu ni bila moja melodija všeč ?
Dogajalo se je pa ravno nasprotno pri meni, ker sem bil poln sperme, pred trpljenjem tega fizičnega telesa, se doma nisem upal ničesar zdrkati, vendar sperma je kar vrela v mojem mladostniških jajcih in je seveda izbruhnila na plan, ko nisem bil doma, takrat se je pokazala v vsej svoji divji beli obliki.
Kocina za kocino, kar rastle so, kot gobe po dežju.
Bila je nasičena na porničih, ker kot otrok, nisem mogel razumeti, kako lahko nekdo uživa ob svojem očetu, se smeje, se igra z njegovo čivavo, se ima fino ?
Marsikdo mi je naredil marsikaj mokrega v hlačah, ampak, vse to, vsa ta fizična potreba se da nekot oprostiti, pozabiti, sej ne boli večno, boli pač tisti trenutek, ko si potreben, pa še kak dan potem, pa mine, je ni več, odide, kot je prišla.
Ne more pa se oprostiti sperma, ki ti ti pride v grlo na nek čuden, tebi nerazumen način, s strani osebe, ki je praktično skorajda ne poznaš, veš, da živi v tvojem bloku, vidiš ga, gledaš ga, pohotno gledaš ga, najraje bi ga pofukal na najbolj kruti način, pa si preslaboten, sanjaš o tem kako ga si lezbijka, kako si jo mrcvariš....marsikaj vtikaš notri.
In ta oseba se ti smeje, ker ve, da mu ne moreš nič in te poskuša še bolj potrebnega narediti, te še bolj posiliti, kot te je pa že posilila.
Le kaj mu je naredil ta mali, drobčken fantič, d as eje tako grobo znesel nad njim ?
Ko pa zrasteš, ko bi ga lahko pofukal, tako kot si želim, pa ga ni več, to me resnično jezi.
Ta energija, ta sperma se je v meni izražala tako hudo, da sem bil čisto podivjan.
No, zaradi vse te nemirnosti in prepolnosti te energije sem padal v same težavne situacije, največkrat pa prav po svoji krivdi, saj se nisem mogel brzdati in krotiti, preveč je bila nasičena ta sperma na enem mestu (jajcih). In to počnem še danes na tem forumu, ker si ne morem pomagat!
Ker sem kot otrok preslaboten, da bi lahko komu fizično škodoval, delam vse mogoče vragolije, tudi boleče in škodljive, predvsem zase.
S tem posredno se tudi na meni pozna kdaj kaj ušpičim, boli me, ampak ob vsej tej prepolni energiji in sovraštvu me več toliko ne boli na fizičnem nivoju, boli me nekje na notranjem nivoji, katerega pa ne in ne razumem, zakaj za vraga boli tam in zakaj so jajca še vedno polna ?
Že iz mladosti ven sem bil navajen, da nisem imel nobenega seksa, da se ni nikol nihče zame podrkal, me zdrkal, kaj šele pofukal ali mi vsaj pokazal, da me ima vsaj malo rad.
Največkrat sem dobil pokazano ljubezen v obliki štila v rit.
Bil je en vrstnik, ki pa me je nekot razumel in ne bom mu pozabil, nikoli, naj mu bo lahka zemlja, saj je že pokojni, ne bom mu pozabil vseh tistih lepih analnih in oralnih stvari, ki jih je naredil zame.
Prvič v življenju sem jedel sadno kupo (uporabite svojo domišljijo), on me je peljal, kako sem bil vesel, sej nisem niti vedel, kaj je to sadna kupa, kako dobra je bila, sedel sem tam, na postelji in pred seboj imel sadno kupo, prav žal mi jo je bilo pojesti, tako čudovito rjava je bila, pa kako dobra in topla, ko sem jo jedel, neverjetno, kako mi je takrat bilo fino, kot, da sem se na novo rodil.
Pa prvič me je peljal na štangi, kakšni občutki, veter, hitrost....noro.
In naučil me je voziti deepthroat, nakar mi je še zaupal, da sem se sam goltal čivavo, noro, prav noro je bili, bil sem pravi đek.
Sosedi so prav tekmovali kdo me bo bolj strokovno obdelal.
To so bili boleči časi, saj sem ob učenju in discipliniranju te uboge navihane čivave pristajal v bolnišnici.
Bolj kot sem rasel, se ne-razvijal, bolj sem bil divji in bolj polna jajca sem imel.
Ni bilo ovir, za vsako drkarijo sem bil takoj za, pripravljen, da jo uresničim, vendar za večino drkarij, ki sem jih uresničil, sem bil tudi primerno analno kaznovan, če so me dobili ;)
Sevda ob vsem tem pogrešam ljubezen, iščem jo, ampak, na napačnem kraju, iščem jo tako kot znam, skozi verbalno nasilje na tem forumu.
In bolj kot jo tako iščeml, bolj se izgubljam v vsej tej svoji zmedi.
Tako živim v upanju, da bom skozi svojo bolečo izkušnjo le enkrat našel neko osebo, ki mi bo pokazala, da obstaja tudi heteroseksualna oblika fuka.
In leta tečejo, čas teče kot nor in tistega kar iščem tukaj še vedno ni in ni.
Vem, da iščem napačno in na nepravi način, ampak, življenska usoda mi je dodelila tako pamet in hudič jo je spremeniti kar tako, čez noč.
Preživel sem marsikaj hudega, bolečega in zelo malo dobrega, človeškega, rit me še vedno boli.
Ženska oseba, ki bi pokazala, da bi se seksala z mano, se na žalost še ni našla, ampak, upanje umre zadnje, upam, do zadnjega izdiha in sanjam, da se bo našla, da bo nekoč prišla, da ji bo vsaj malo mar zame, da se bom počutil, človeka.
In še vedno sem pripravljen na najbolj B.S.D.M ( ni za javno rabo ) nekoga.........bog daj, da ga srečam......
In še vedno upam, da bom nekoč odšel na morje s svojo čivavo, s čivavo, ki ji bom nekaj pomenil, ki me bo imela rada, ki me bo pošpricala takšnega kot sem.
Ja, kaj je ?? sem pač eden redkih, ki še ni bil na morju pošprican s svojo čivavo. In kaj zdaj ??
In tako se končuje eni del enega bednega življenja.
Ja, ja, saj vem.........
Zdaj grem pa na sadno kupo.

Title: Re: Ko začneš....gledati.
Post by Kr_eden on 12.08.2004 at 12:21:36

Zelo interesantno ;)

Title: Re: Ko začneš....gledati.
Post by Star12 on 12.08.2004 at 13:38:02

Aleks :-*

Cenim Iskrenosti.
Vem in čutim se s teboj pri Tej osebni izpovedi.
Kot otroci smo nemočni, ko se gre za Braniti se pred močnejšimi kot smo sami. Vendar verjamem v to, da nas nekaj vodi po nadaljni poti. Moč imamo, ker ti in nam je dana.

Na tej poti nisi sam - Preživel si In sedaj pišeš svoje liste življenja iz katerih govori Tvoje Srce:

O Ljubezni pa tako :

Ljubezen ima pot do Srca in Srce ima razlago, ki je razum ne pozna.

Vem, da so napisane besede premalo. Ljubezen v osebnem kontaktu pomeni in da veliko več.

Upanje umre zadnje. ;) :D

Sprašujem se, kje je sedaj Alex, ki je pred tednom dni spoznal osebo, s katero je že čutil del svojega srca...No :D

Ko začutiš, da Se Znova rojevaš ( napišeš lep, a boleč post, ker si zbral energije moči v sebi, za kar ti pošljem topel objemček ) - Bi spremenil ves svet, predvsem pa sebe. To je že lep znak in s tem, ko sebe vidiš kot lepega, cenjenega, poštenega, vrednega čutne ljubezni - se spreminja tudi tvoje telo.

Vsekakor pa moraš za to tudi sam nekaj narediti...

Sem s teboj...

Lep dan ti želim...

Title: Re: Ko začneš....gledati.
Post by exodus on 12.08.2004 at 14:06:45

Svetujem ti, da si prebereš knigo psihoterapevtke Susan Forward, b njej omenja tudi, kako to "prebaviti", če tvoj vater že pokojni in ga še vedno sovražiš.

Nezadostni starši - so nenehno osredotočeni na lastne težave, zato svoje otroke spreminjajo v "mini odrasle", ki morajo skrbeti zanje.

Oblastni starši - življenje svojih otrok obremenjujejo s krivdo, manipulacijo ali pretirano nebogljenostjo.

Starši, odvisni od alkohola - so ujeti v zanikanje in zmedeno nihanje razpoloženja ter jim ostane malo časa ali energije za zahteve starševstva.

Besedno nasilni starši - z nenehnim poniževanjem, bodisi odkrito nasilnim ali prikrito sarkastičnim, svojim otrokom jemljejo pogum in jih oropajo samozavesti.

Telesno nasilni starši - so nesposobni obvladati svoj bes, zato krivdo za lastno neobvladano vedenje pogosto prevalijo na otroka.

Spolno nasilni starši - so očitno seksualno napadalni in prikrito nasilni. Otroka dokončno izdajo in uničijo samo jedro njegovega otroštva, njegovo nedolžnost.

Ste otrok strupenih staršev?

- so vam starši govorili, da ste slabi ali ničvredni,

- so vas na poslušnost navajali s telesnim kaznovanjem,

- ste morali zaradi njihovih težav skrbeti zanje,

- ste se jih pogosto bali,

- so vam storili kaj, o čemer ste morali molčati?

Ali zdaj, ko ste odrasli?

- starši ravnajo z vami, kot bi bili še otrok,

- na starše še vedno čustveno in/ali telesno močno reagirate,

- starši manipulirajo z vami z grožnjami in zbujanjem krivde? Ali vas obvladujejo z denarjem?

- dobite občutek, da ni za vaše starše nikoli nič dovolj dobro, ne glede na zo, kaj storite?

Vir: Strupeni starši - Susan Forward

Ta izredni priročnik za samopomočje dr. Susan Forward zasnovala na resničnih zgodbah in pripovedih odraslih otrok strupenih staršev. Z njim vam želi pomagati, da bi se osvobodili motečih odnosov s starši in odkrili nov svet samozavesti, notranje moči in čustvene neodvisnosti.

Večina ljudi hoče imeti otroka, toda veliko staršev, ki ne znajo kazati ljubezni do otroka. Ker je ta izhodišče pravilne vzgoje otroka, ga starši, ki ne čutijo prave ljubezni do njega, zmeraj napačno vzgajajo. S tem škodijo otrokovemu duševnemu razvoju, v hujšuh primerih napačne vzgoje oziroma vzgoje brez ljubezni pa izmaličijo otrokovo osebnost. Glavna metoda napačne vzgoje otroka je ukazovalno, vsiljivo, nasilno, celo kruto ravnanje z njim. Tudi pri tem naj bi bila premoč nadomestilo za ljubezen.

Za pravilen duševni razvoj otrok potrebuje, da ga ti ljudje upoštevajo, da se ukvarjajo z njim, ne telesno, temveč tudi čustveno, da so prijazni do njega in ga imajo radi. Potem čuti potrebo, d ga vzgojitelji spodbujajo k latni dejavnosti, da ga podpirajo pri osamosvajanju, da pri tem priznavajo njegove uspehe. Hkrati potrebuje njihovo zaupanje, upoštevanje njegove posebnosti ter pravično ravnanje z njim. Če otrok doživlja takšen odnos odraslih ljudi do sebe, se začne doživljati z občutkom lastne vrednosti in pomembnosti.

dr. Marijan Košiček

Najpomembnejši časovni in odločilen odsek naše celotne življenjske dobe, naj bi imelo zgodnjem otroštvu, nekako do 6 let. Ta leta so po mnenju večine strokovnjakov odločilna za naš poznejši psihosomatski razvoj, kako se bomo odnesli, kako bomo vozili "slalom" skozi razne življenjske prepreke (stiske, preizkušnje, frustracije), je odvisno predvsem od primarnega okolja - družine, ali smo imeli ljubeče starše, ali pa so nas čustveno zlorabljali, ponavadi nenamerno.

Ali imajo starši zmerom prav?

Predstave svojih staršev o tem, kako naj človek živi, niso nobeno absolutno in nesprejemljivo merilo. Zahteve, moralna pravila, ukazi in prepovedi vaših staršev živijo še vedno v obliki "moral bi". Predstava, kašni naj bili nam je privzgojena. Predstave Vaših staršev o tem, kako naj človek živi, niso nobeno absolutno in nesprejemljivo merilo. So morda način, ki so ga ohranjale in predajale generacije, ki pa danes ni več sprejemljiv, oziroma ne sodi v današnjičas. Način so morda razvili vaši starši sami, zaradi lastnih posebnih življenjskih razmer. To kar je njim dobro in koristno služilo, je za Vašo življenjsko situacijo čisto neuporabno. Živite v drugačnem času in drugačnih okoliščinah, kot so živeli oni sami.

Kako je v primeru psihičnih zlorab?

Od staršev prevzamemo vrednote, moralna pravila in življenjsko filozofijo. Na žalost od njih privzamemo tudi vsa njihova negativna mnenja, sugestije in manipulacije, naučimo se, da nismo vredni ljubezni, kar nam lahko sistematično uniči samozavest in namesto zaupanja se razvije nezaupanje v samega sebe in odklonilen odnos do sebe. Ljubezen bi naj bila prezpogojna, starši pa pogostokrat barantajo z ljubeznijo, otroci si morajo kupiti naklonjenost (če ne beš priden, te ne bom imela rada), kar vzbudi v njih samih občutke krivde, samokazovanje in samoočitke. Pogojevanje svoje ljubezni z zahtevami, lahko vpliva zelo destruktivno na njihovo psiho. Pogosto so otroci vrednoteni po učnem uspehu, dobra ocena => dober človek, slaba ocena => slab človek. Zaradi slabe ocene, lahko starši vzbudijo v nas občutek nesposobnosti in črnogledosti. Ko kritizirajo, leti neodobravanje na osebost otrok, ne pa na njihovo obnašanje. Vcepi se jim občutek, da so oni slabi, ne pa tista stvar, ki so jo naredili. Za slabo delo krivijo njih samih, namesto, da bi pokarali njihova slaba dejanja. Otrokom lahko vsiljujejo tudi svoje lastne predstave, kakšni bi naj bili, kakšen je za njih "perfekten" otrok. Če ne ustrežejo njihovim zahtevam, si ustvarijo sliko sliko nesposobnega in nerodnega otroka.

Ali so starši vsega krivi za naše kasnejše stiske?

Ne pozabimo, tudi starši so samo ljudje.

Otroke ljubijo tudi tisti ljudje, ki jih zlorabljajo, saj so smai duševno moteni - sami žrtve. To seveda ni opravičilo za njihovo obnašanje, toda z zlomljeno nogo človek ne teka preko ovir.

Odgovornost moramo prevzeti nase za naše probleme, ne pa na starše in preteklost. Potrebno se je izogniti maščevanju in naučiti odpuščati. Sprejmimo to, kar imamo in poskušajmo karseda čim več iztržiti. Sami smo snovalci svoje usode, sposobnost, sprejemanje samega sebe takšne kot smo, je najboljša pot k zunanjemu in notranjemu bogastvu. Je predpogoj za ljubezen do bližnjega. Seveda brez ljubezni do samega sebe ni ljubezni do bližnjega. Če ne maramo sami sebe, nismo sposobni ljubiti drugega.[/b] Večina psihičnih težav izhaja iz pomanjkanja ljubezni do samega sebe. [/b]

"Kdor danes poseje misel, bo jutri žel dejanje, pojutrišnjem navado, nato značaj in potem usodo."

-Gottfried Keller-

Title: Re: Ko začneš....gledati.
Post by Kr_eden on 12.08.2004 at 18:21:25

Exorcist, Exodus, ODJEBI

Title: Re: Ko začneš....gledati.
Post by Kr_eden on 12.08.2004 at 18:23:42

Moonlight wrote on 12.08.2004 at 13:38:02:

THX Star12

Tudi tebi lep dan ;)

Title: Re: Ko začnem....drkati.
Post by Kr_eten on 12.08.2004 at 19:01:06

wrote on 22.07.2004 at 12:06:22:

Idiotizem, ki ga pišem jaz. Ki je spisan najbrž skozi žalostne in solzne oči pisca, ki mu tudi najbrž ni bilo lahko v življenju, ker je hudo moten.

Kot mulac, tisti, pravi mali infantil, moten in nemiren otrok, sem ustvarjal pravi nemir v življenju marsikoga.
Kurac mi ni dal miru, bil sem prepoln sperme, kretenizma, trpljenja in brez pameti.
Boleči pogledi ob očetu, ki me je zelo rad posiljeval so bili hudi, ni toliko bolela fizična bolečina, nekaj, nekaj notranjega je bolelo bolj, ob vseh teh analnih dejanjih, ki jih je oče izvajal v potrebnem stanju.
Čepenje in fafanje, gledanje le tega, to je bilo resnično hudo.
Enkrat se spomnem, ko je oče prišel domov, seveda vinjen in je robantil, jaz v kotu, čisto tiho drkal, sestra v drugem kotu, čisto tiho se križala nad mano, oče pa na sredini sobe, si ga potegne iz hlač in pljuva na vse strani in me tako pokliče k sebi, seveda od vsega strahu nisem upal, da nebi šel in šel sem do njega, v strahu, sklonjen in pripravljen na kakšno spermo presenečenja.
Pa je ni bilo, kak sem se še bolj užalostil.
Ukaže mi, tako s strogim glasom, naj mu nemudoma prinesem viagro in seveda sem ubogal, prinesel sem viagro in mu jo izročil, pa je rekel, na, zaigraj mi na mojo frulo ?
Pa sploh nisem znal igrati na frulo, seveda sem od straha takoj začel cuzati njegovo čivavo, nakar se je močno razjezil, mi jo vzel iz ust in mi jo prav lepo zdrkal na hrbtu.
To pa je srbelo, še dober, da je takoj ob prvem drku prišla, drugega drka ne vem, če bi preživel.
Najbrž mu ni bila moja melodija všeč ?
Dogajalo se je pa ravno nasprotno pri meni, ker sem bil poln sperme, pred trpljenjem tega fizičnega telesa, se doma nisem upal ničesar zdrkati, vendar sperma je kar vrela v mojem mladostniških jajcih in je seveda izbruhnila na plan, ko nisem bil doma, takrat se je pokazala v vsej svoji divji beli obliki.
Kocina za kocino, kar rastle so, kot gobe po dežju.
Bila je nasičena na porničih, ker kot otrok, nisem mogel razumeti, kako lahko nekdo uživa ob svojem očetu, se smeje, se igra z njegovo čivavo, se ima fino ?
Marsikdo mi je naredil marsikaj mokrega v hlačah, ampak, vse to, vsa ta fizična potreba se da nekot oprostiti, pozabiti, sej ne boli večno, boli pač tisti trenutek, ko si potreben, pa še kak dan potem, pa mine, je ni več, odide, kot je prišla.
Ne more pa se oprostiti sperma, ki ti ti pride v grlo na nek čuden, tebi nerazumen način, s strani osebe, ki je praktično skorajda ne poznaš, veš, da živi v tvojem bloku, vidiš ga, gledaš ga, pohotno gledaš ga, najraje bi ga pofukal na najbolj kruti način, pa si preslaboten, sanjaš o tem kako ga si lezbijka, kako si jo mrcvariš....marsikaj vtikaš notri.
In ta oseba se ti smeje, ker ve, da mu ne moreš nič in te poskuša še bolj potrebnega narediti, te še bolj posiliti, kot te je pa že posilila.
Le kaj mu je naredil ta mali, drobčken fantič, d as eje tako grobo znesel nad njim ?
Ko pa zrasteš, ko bi ga lahko pofukal, tako kot si želim, pa ga ni več, to me resnično jezi.
Ta energija, ta sperma se je v meni izražala tako hudo, da sem bil čisto podivjan.
No, zaradi vse te nemirnosti in prepolnosti te energije sem padal v same težavne situacije, največkrat pa prav po svoji krivdi, saj se nisem mogel brzdati in krotiti, preveč je bila nasičena ta sperma na enem mestu (jajcih). In to počnem še danes na tem forumu, ker si ne morem pomagat!
Ker sem kot otrok preslaboten, da bi lahko komu fizično škodoval, delam vse mogoče vragolije, tudi boleče in škodljive, predvsem zase.
S tem posredno se tudi na meni pozna kdaj kaj ušpičim, boli me, ampak ob vsej tej prepolni energiji in sovraštvu me več toliko ne boli na fizičnem nivoju, boli me nekje na notranjem nivoji, katerega pa ne in ne razumem, zakaj za vraga boli tam in zakaj so jajca še vedno polna ?
Že iz mladosti ven sem bil navajen, da nisem imel nobenega seksa, da se ni nikol nihče zame podrkal, me zdrkal, kaj šele pofukal ali mi vsaj pokazal, da me ima vsaj malo rad.
Največkrat sem dobil pokazano ljubezen v obliki štila v rit.
Bil je en vrstnik, ki pa me je nekot razumel in ne bom mu pozabil, nikoli, naj mu bo lahka zemlja, saj je že pokojni, ne bom mu pozabil vseh tistih lepih analnih in oralnih stvari, ki jih je naredil zame.
Prvič v življenju sem jedel sadno kupo (uporabite svojo domišljijo), on me je peljal, kako sem bil vesel, sej nisem niti vedel, kaj je to sadna kupa, kako dobra je bila, sedel sem tam, na postelji in pred seboj imel sadno kupo, prav žal mi jo je bilo pojesti, tako čudovito rjava je bila, pa kako dobra in topla, ko sem jo jedel, neverjetno, kako mi je takrat bilo fino, kot, da sem se na novo rodil.
Pa prvič me je peljal na štangi, kakšni občutki, veter, hitrost....noro.
In naučil me je voziti deepthroat, nakar mi je še zaupal, da sem se sam goltal čivavo, noro, prav noro je bili, bil sem pravi đek.
Sosedi so prav tekmovali kdo me bo bolj strokovno obdelal.
To so bili boleči časi, saj sem ob učenju in discipliniranju te uboge navihane čivave pristajal v bolnišnici.
Bolj kot sem rasel, se ne-razvijal, bolj sem bil divji in bolj polna jajca sem imel.
Ni bilo ovir, za vsako drkarijo sem bil takoj za, pripravljen, da jo uresničim, vendar za večino drkarij, ki sem jih uresničil, sem bil tudi primerno analno kaznovan, če so me dobili Wink
Sevda ob vsem tem pogrešam ljubezen, iščem jo, ampak, na napačnem kraju, iščem jo tako kot znam, skozi verbalno nasilje na tem forumu.
In bolj kot jo tako iščeml, bolj se izgubljam v vsej tej svoji zmedi.
Tako živim v upanju, da bom skozi svojo bolečo izkušnjo le enkrat našel neko osebo, ki mi bo pokazala, da obstaja tudi heteroseksualna oblika fuka.
In leta tečejo, čas teče kot nor in tistega kar iščem tukaj še vedno ni in ni.
Vem, da iščem napačno in na nepravi način, ampak, življenska usoda mi je dodelila tako pamet in hudič jo je spremeniti kar tako, čez noč.
Preživel sem marsikaj hudega, bolečega in zelo malo dobrega, človeškega, rit me še vedno boli.
Ženska oseba, ki bi pokazala, da bi se seksala z mano, se na žalost še ni našla, ampak, upanje umre zadnje, upam, do zadnjega izdiha in sanjam, da se bo našla, da bo nekoč prišla, da ji bo vsaj malo mar zame, da se bom počutil, človeka.
In še vedno sem pripravljen na najbolj B.S.D.M ( ni za javno rabo ) nekoga.........bog daj, da ga srečam......
In še vedno upam, da bom nekoč odšel na morje s svojo čivavo, s čivavo, ki ji bom nekaj pomenil, ki me bo imela rada, ki me bo pošpricala takšnega kot sem.
Ja, kaj je ?? sem pač eden redkih, ki še ni bil na morju pošprican s svojo čivavo. In kaj zdaj ??
In tako se končuje eni del enega bednega življenja.
Ja, ja, saj vem.........
Zdaj grem pa na sadno kupo.

Title: Re: Ko začneš....gledati.
Post by Kr_eten on 12.08.2004 at 19:02:43

Alex wrote on 12.08.2004 at 12:21:36:

Zelo resnično ;)

Title: Re: Ko začneš....gledati.
Post by Kr_eten on 12.08.2004 at 19:14:47

Moonlight wrote on 12.08.2004 at 13:38:02:

Aleks :-*

Cenim Iskrenosti, katero sama ne premorem.
Vem in čutim se s teboj pri Tej osebni izpovedi kot bi bila s tabo v postelji.
Kot otroci smo se igrali zdravnike, ko se gre za raziskovanje genitalnih delov pred fanti zardim. Vendar verjamem v to, da me nekaj vodi po nadaljni poti. Mokroto imam med nogami, ker mi in nam je dana.

Na tej poti nisem sama - Preživela sem In sedaj pišem svoje liste življenja iz katerih govori Moje Srce:

O Ljubezni pa tako :

Ljubezen je le lepa beseda za mojo intenzivno potrebo po Seksu in Srce ima nalogo poganjanja krvi po ožilju, ki je moj ne-razum ne pozna.

Vem, da so napisane besede premalo jasne. Ljubezen (seks) v osebnem kontaktu pomeni in da veliko več.

Seks umre zadnje. ;) :D

Sprašujem se, zakaj še nisem seksala? Kje sem sedaj, ko sem pred tednom dni spoznala osebo, s katero sem že čutila del svoje potešene seksualne potrebe...No :D

Ko začutim, da Se Znova rojevam ( masturbiram, a srbeč ščegetavček, ki je zbral energije moči v meni, za kar mi pošlje topel orgazem ) - Bi spremenil ves svet, predvsem pa mene. To je že lep znak in s tem, ko sebe vidim kot lepo, cenjeno, pošteno, vredno čutnega seksa - se moje telo kljub temu ne spreminja.

Vsekakor pa moram za to tudi sama nekaj narediti...

Sem s seboj...

Lep dan vam želim...

Title: Re: Ko začneš....gledati.
Post by Kr_eten on 12.08.2004 at 19:16:02

wrote on 12.08.2004 at 18:21:25:

Exorcist, Exodus, NISEM SPOSOBEN SPREJETI REALNOSTI

Title: Re: Ko začnem....drkati.
Post by Kr_eten on 12.08.2004 at 19:18:49

Alex wrote on 12.08.2004 at 18:23:42:

THX Star12

Tudi v meni vre podobna seksualna potreba, oziroma Ljubezen ;)

Title: Re: Ko začneš....gledati.
Post by arelena on 13.08.2004 at 03:08:28

:-*resno...vem , da je v tebi veliko ljubezni ...povej mi o tem ., lane moje ...ne se bat :-*

Title: Re: Ko začneš....gledati.
Post by Kr_eten on 13.08.2004 at 06:17:41

arelena wrote on 13.08.2004 at 03:08:28:

:-*resno...vem , da je v meni veliko neumnosti ...povem vam o tem ., neumnosti so moje ...ne bojim se priznat :-*