Svet pogovorov
http://www.gape.org/cgi-bin/yabb/YaBB.pl
General >> Osebna,  psihološka in sociološka razmišljanja >> Občutki krivde in vest
http://www.gape.org/cgi-bin/yabb/YaBB.pl?num=1075749242
Message started by exorcist on 02.02.2004 at 20:14:02

Title: Občutki krivde in vest
Post by exorcist on 02.02.2004 at 20:14:02
Ali se je že kdo izmed vas spopadal z občutki krivde, podkrepljenimi s samoočitki?

V verskih vodah temu pojavu rečejo trkanje na vest (notranji glas) ali greh. Psihologi so prepričani, da tile "nepridipravi" izvirajo iz naše višje plasti osebnosti, iz nadjaza (superega), ki je neke vrste moralistični regulator, čuvaj in sodnik, ki nas okrca za vsako napako, ki ni v skladu z družbenimi normami, nam postavlja zapovedi, prepovedi in nas nadzoruje z etičnim kodeksom ter nas kaznuje, če smo ze zoper katero od naštetih zapovedi pregrešili, jo kršili. Sociološka razlaga bi bila, da služi k ohranjanju kulturne skupnosti, saj ji inhibira, duši oziroma zavira, spolne in agresivne impulze, pri čemer izvaja pritisk socializacije. Kot tak je celo zaželjen, saj stremi k ohranjanju družbenih vrednot, je neke vrste agent. Zna pa biti tudi zelo primitiven, okoren in tog, ker rad kot precizen birokrat na črno-bili podlagi niza očitke, sam sebi pa postavlja nemogoče zahteve in ideale, ki težijo k perfekcionizmu, gre na vse ali nič, da se človek vedno počuti krivega zaradi dejanj, ki po njegovi zavestni oceni niso moralna, čeprav so skregani z zdravo logiko. Ker pa so tako visoko zastavljeni cilji tako rekoč nedosegljivi in neizvedljivi, ni jih moč doseči, se tak človek vedno počuti, kot da je zatajil, da ni izpolnil obljub in nalog, in tako še stopnjuje strogost in neizprosnost do sebe.

Title: Re: Občutki krivde in vest
Post by Star12 on 02.02.2004 at 22:19:37
Pa da ni tole reakcija na včerajšnji chat  ;)

In ja.

Title: Re: Občutki krivde in vest
Post by Kr_eden on 03.02.2004 at 07:04:14

exorcist wrote on 02.02.2004 at 20:14:02:
Ali se je že kdo izmed vas spopadal z občutki krivde, podkrepljenimi s samoočitki?

V verskih vodah temu pojavu rečejo trkanje na vest (notranji glas) ali greh. Psihologi so prepričani, da tile "nepridipravi" izvirajo iz naše višje plasti osebnosti, iz nadjaza (superega), ki je neke vrste moralistični regulator, čuvaj in sodnik, ki nas okrca za vsako napako, ki ni v skladu z družbenimi normami, nam postavlja zapovedi, prepovedi in nas nadzoruje z etičnim kodeksom ter nas kaznuje, če smo ze zoper katero od naštetih zapovedi pregrešili, jo kršili. Sociološka razlaga bi bila, da služi k ohranjanju kulturne skupnosti, saj ji inhibira, duši oziroma zavira, spolne in agresivne impulze, pri čemer izvaja pritisk socializacije. Kot tak je celo zaželjen, saj stremi k ohranjanju družbenih vrednot, je neke vrste agent. Zna pa biti tudi zelo primitiven, okoren in tog, ker rad kot precizen birokrat na črno-bili podlagi niza očitke, sam sebi pa postavlja nemogoče zahteve in ideale, ki težijo k perfekcionizmu, gre na vse ali nič, da se človek vedno počuti krivega zaradi dejanj, ki po njegovi zavestni oceni niso moralna, čeprav so skregani z zdravo logiko. Ker pa so tako visoko zastavljeni cilji tako rekoč nedosegljivi in neizvedljivi, ni jih moč doseči, se tak človek vedno počuti, kot da je zatajil, da ni izpolnil obljub in nalog, in tako še stopnjuje strogost in neizprosnost do sebe.



Exo, to je pa glih tako, kot, da tebe berem :D

Title: Re: Občutki krivde in vest
Post by titud on 03.02.2004 at 08:42:08
Ko začneš življnje uravnavt po lastni vesti  to pomen, da si se že osvobodu enga avtomatizma, ki je doslej uravnal tvoj lajf. Presegu si fazo, v kateri osrednje mesto v lajfu zavzema avtoriteta nazivov in fazo, v  kateri štejejo le dejanja. Uravnavat življnje po vesti pomen, da v osrednje mesto zavzame značajska trdnost oz.delovanje v skladu z latnimi  moralnimi načeli. Če nisi 'prerastu' prvig dveh faz v svojem razvoju, to je fazao nazivov in dejanj zaradi dejanj, se ti zna zgodit, da moralne norme zavestno vežeš na določene avtoriete po nazivih in jih tud striktno izvajaš, če pa si prvi dve fazi presratu, se ti zna zgodit, da prav zarad prioritete lastne značjske trdnosti prideš v konflikt z avtoritetami in si nesposeben izvest  kakršnkoli dejanje, če  nimaš trdne lastne  moralne osnove. V takšno, do eksistinčenih temeljev segajočo sitiuacijo, se je spravu hamlet v svoji dilemi  'to be or not to be', ki jo je presegu s tem, da je zanikal avtoriteto naziva, dejanj zardi dejanja in morale same s tem, da se je odloču za resnico. Naslednji dve fazi nad značajsko trdnostjo osnovano na moralnih načelih sta namreč faza idej in faza resnice. O teh dveh pa tle ne bi razpredov, ker smo se vsaj ns  tem topiku zatakaknil na zančajsko moralistični stopnji, ki se še ni uspela osvobodit  niti stopnje nazivov niti dejanj. Sicer pa exo, če te zanima klasifikacija človekove osebnostne rasti, se o njej lahko na zelo poljuben način poučiš pri nikoli petroviču, ki ima nekaj člankov na pozitivkah,še več na svoji spletni strani, vse skupja pa je zlo dobro opisnao v njegovi knjigi 'tri rdeče niti'.      

Title: Re: Občutki krivde in vest
Post by exorcist on 03.02.2004 at 09:52:20

titud wrote on 03.02.2004 at 08:42:08:
Ko začneš življnje uravnavt po lastni vesti  to pomen, da si se že osvobodu enga avtomatizma, ki je doslej uravnal tvoj lajf. Presegu si fazo, v kateri osrednje mesto v lajfu zavzema avtoriteta nazivov in fazo, v  kateri štejejo le dejanja. Uravnavat življnje po vesti pomen, da v osrednje mesto zavzame značajska trdnost oz.delovanje v skladu z latnimi  moralnimi načeli. Če nisi 'prerastu' prvig dveh faz v svojem razvoju, to je fazao nazivov in dejanj zaradi dejanj, se ti zna zgodit, da moralne norme zavestno vežeš na določene avtoriete po nazivih in jih tud striktno izvajaš, če pa si prvi dve fazi presratu, se ti zna zgodit, da prav zarad prioritete lastne značjske trdnosti prideš v konflikt z avtoritetami in si nesposeben izvest  kakršnkoli dejanje, če  nimaš trdne lastne  moralne osnove. V takšno, do eksistinčenih temeljev segajočo sitiuacijo, se je spravu hamlet v svoji dilemi  'to be or not to be', ki jo je presegu s tem, da je zanikal avtoriteto naziva, dejanj zardi dejanja in morale same s tem, da se je odloču za resnico. Naslednji dve fazi nad značajsko trdnostjo osnovano na moralnih načelih sta namreč faza idej in faza resnice. O teh dveh pa tle ne bi razpredov, ker smo se vsaj ns  tem topiku zatakaknil na zančajsko moralistični stopnji, ki se še ni uspela osvobodit  niti stopnje nazivov niti dejanj. Sicer pa exo, če te zanima klasifikacija človekove osebnostne rasti, se o njej lahko na zelo poljuben način poučiš pri nikoli petroviču, ki ima nekaj člankov na pozitivkah,še več na svoji spletni strani, vse skupja pa je zlo dobro opisnao v njegovi knjigi 'tri rdeče niti'.      


No, hvala za tvojo razlago. Sicer je bilo to bolj hipotetično vprašanje, če je kdo imel podobne izkušnje, ki se delno res vežejo na mene, ampak pri meni je bila malce drugačna pesmica. Sicer ne izviram iz kake glih strogo verne družine, ampak sem občutil vse te katoliške zapovedi na lastni koži kot obliko duševnega nasilja, manipulacijo, ki je že delno mejila na čustveno izsiljevanje, da si se vedno počutil krivega, da nisi nikoli našel zadoščenja do svojega Boga, da si vedno stopal kot grešnik pred svojim Bogom, ki si samo čakal, da te kaznuje, ker si slab človek, če se pregrešiš zoper katero izmed zapovedi. Na tak način si morda cerkev verjetno tudi vedno zagotavlja sveži dotok novih vernikov, predvsem povratnikov, ki iščejo "pokore", ker se vedno počutijo krivi, tako da se znova in znova vračajo k spovedniku, in se nikoli v celoti ne morejo očistiti "greha".

Kot otrok sem bil izredno ubogljiv in poslušen, predvsem pa izredno dojemljiv za vse oblike inrojektov (vsadkov), pravil, zapovedi in prepovedi, tako da bi iz mene dejansko lahko postal ektremist, verski fanatik, ali pa "svetnik". In te dve skrajnosti se še vedno nekako prepletata in zrcalita v meni, ki se kažeta v moji ambivalenci in dualizmu, dvojnosti. V preveliki meri sem mogoče interioriziral (ponotranjil) vse te stoge in nenaravne moralistično in etično-verske puritizme, zbegale so me predvsem paradoksalne, kontradiktorne in iritirajoče trditve, ki po eni strani zahtevajo, da hodiš bos po rezilu noža, ampak pri tem pa se za nobeno ceno ne smeš urezat, ker če se, potem te čaka "božja kazen". In ta te vedno čaka, ker ni variante, da bi hodil bos po britvici....
;)

Title: Re: Občutki krivde in vest
Post by sinjeoka on 03.02.2004 at 10:25:42

exorcist wrote on 03.02.2004 at 09:52:20:
No, hvala za tvojo razlago. Sicer je bilo to bolj hipotetično vprašanje, če je kdo imel podobne izkušnje, ki se delno res vežejo na mene, ampak pri meni je bila malce drugačna pesmica. Sicer ne izviram iz kake glih strogo verne družine, ampak sem občutil vse te katoliške zapovedi na lastni koži kot obliko duševnega nasilja, manipulacijo, ki je že delno mejila na čustveno izsiljevanje, da si se vedno počutil krivega, da nisi nikoli našel zadoščenja do svojega Boga, da si vedno stopal kot grešnik pred svojim Bogom, ki si samo čakal, da te kaznuje, ker si slab človek, če se pregrešiš zoper katero izmed zapovedi. Na tak način si morda cerkev verjetno tudi vedno zagotavlja sveži dotok novih vernikov, predvsem povratnikov, ki iščejo "pokore", ker se vedno počutijo krivi, tako da se znova in znova vračajo k spovedniku, in se nikoli v celoti ne morejo očistiti "greha".

Kot otrok sem bil izredno ubogljiv in poslušen, predvsem pa izredno dojemljiv za vse oblike inrojektov (vsadkov), pravil, zapovedi in prepovedi, tako da bi iz mene dejansko lahko postal ektremist, verski fanatik, ali pa "svetnik". In te dve skrajnosti se še vedno nekako prepletata in zrcalita v meni, ki se kažeta v moji ambivalenci in dualizmu, dvojnosti. V preveliki meri sem mogoče interioriziral (ponotranjil) vse te stoge in nenaravne moralistično in etično-verske puritizme, zbegale so me predvsem paradoksalne, kontradiktorne in iritirajoče trditve, ki po eni strani zahtevajo, da hodiš bos po rezilu noža, ampak pri tem pa se za nobeno ceno ne smeš urezat, ker če se, potem te čaka "božja kazen". In ta te vedno čaka, ker ni variante, da bi hodil bos po britvici....
;)


ej ex..preberi si post od sparky v tematskem sklopu "Svetovalnica" je zdajle ravno na vrhu...mislim, da boš lahko v odgovorih na njen post našel kaj koristnega tudi zase..pa še napadenega se ne boš počutil, ker odgovori niso bili usmerjeni nate in boš zato kakšno stvar laže sprejel

Title: Re: Občutki krivde in vest
Post by Devi on 03.02.2004 at 10:37:15

exorcist wrote on 02.02.2004 at 20:14:02:
Ali se je že kdo izmed vas spopadal z občutki krivde, podkrepljenimi s samoočitki?

Maš več vrst tega. Prava je najbrž tista, ko nekej narobe narediš, ti je žal, se opravičiš res iz srca in opravičilo je sprejeto, ti pa dobiš izkušnjo, ki je zarad odpuščanja lahko celo lepa.
Druga krivda je tista, zarad katere se ne moreš nikol zadost opravičit in opravičilo nikol ni sprejeto. recimo takrat, ko ne moreš bit tak, kot bi drugi radi da bi bil, ko bi dal pol roke, da bi lahko bil tak, da bi te meli radi, pa ne moreš bit, kolkokoli se trudiš,  ker to enostavno ni v tvoji naravi in te vedno spodnese in je ljubezen in odobravanje, ki ju hočeš doseč na tak način vedno enako daleč... taka krivda je pa mala smrt za dušo. In po mojem mnenju tud eden od resničnih grehov. Ker postavlja pogoje za ljubezen. Tud do sebe, ker si skos misliš, nisem še zadost vreden, da bi se mel rad.
Sam za tako ljubezen se nima smisla trudit, ker ona to sploh ni. Sam ponavadi ponucaš precej let, da to spoznaš...

Osho pravi:
"Dokler se v nas ne vzpne zavedanje, je vsa naša morala lažna in naša kultura samo tanka plast, ki se v hipu razkroji."

Ne tolk daleč nazaj sem se en dan res odločla, da bom probala nehat tolk moralizirat in nehala silit ljudi in sebe v neke kalupe po tem kaj naj bi se moglo in kaj se ne bi smelo.
Dokler morale ne živiš v srcu, je točno tak kot Osho pravi, si lažnivec da mu ni para, igralec. In četud maš za sabo celi svet, ki te moralno podpira v tvoji glavi kako je nekej prav, drugo pa ni, ni to čist nič vredno, ker laž je vedno laž in pretvarjanje je vedno pretvarjanje.

Evo, enmal pucanja moje tretje... zdej sem se z moralko na moralizem spravla, kar ni čist nič vredno in je ista laž ko ono prvo, sam ok, da mam za vpogled, kak še zmerom nisem zlezla ven iz vsega tega :P

Title: Re: Občutki krivde in vest
Post by bp on 03.02.2004 at 11:05:00
Exorcist,

Se dobro da si se lotil te tvoje probleme pucat zdaj, pri letih, ko je okolica se do neke mere tolerantna do razlicnih iskanj, z vsakim letom vec pa naletis se na dodatno nasprotovanje (moral bi imeti punco, moral bi misliti na druzino, moral bi misliti na stara leta, ipd.)

Mi je ne kolega rekel pred casom, da se mu je zdelo prav fino, da je moral za eno leto se v JLA, ker je tam v tistem dreku pogruntal, da je za svoje prezivetje pripravljen iti tudi cez moralne norme in se na ta nacin osvobodil marsikaterih spon, ki so ga prej vezale.

No danes si nekateri vzamejo cas in gredo v svet. Recimo potovat v Indijo za par mesecev ali leto (v Indijo, ker je velika in ker je poceni), pa ne zato da bi tam nasli nevemkaksnega guruja, ampak da preizkusijo in najdejo sebe, da se njihove zelje in hotenja osvobodijo navlake krivde, pravil in obvez.

Pri tebi se mi zdi, da so krscene cebelice tiste, ki te spravljajo v ta precep, tako da ti kaksno leto vandranja po tretjem svetu (kjer ne srecas dosti cebelic, razen tistih, ki potujejo kot ti) ne bo zdelo prevec privlacno.

V vsakem primeru pa bi ti po mojem mnenju koristilo, da spoznas cimvec reci in predvsem ljudi zunaj tvojega ozjega okolja. Ne vem kaksno je tvoje trenutno stanje, ampak morda bi poskusil, ko koncas solanje kako leto zivet sam in po svoje, najti novo okolje ali kaj podobnega, da spoznas, da je marsikaj, kar stejes za absolutno, v drugem okviru precej manj pomembno. In obratno.

Po mojem bi znal bit zanimiv sogovornik in cisto prijeten poba, tako da ti spoznavanje ljudi ne bi smel biti problem. (razen ovir, ki so v glavi)

bp

Title: Re: Občutki krivde in vest
Post by bogglefreak20 on 03.02.2004 at 11:24:29
S temi občutki se spopadamo po mojem kar vsi. Je pa nekaj pri celi stvari zelo važno z mojega stališča - preverjanje, premišljevanje in prilagajanje zapovedi, pravil in norm. Tu ne mislim, da si jih prikrojimo tako, da nam paše, marveč da poskušamo najti smisel v njih.

Domnevam, da ni težko videti smisel v zapovedi "ne ubijaj", vendar so stvari večkrat bolj komplicirane. Tukaj gre za to, da najdeš lastne argumente za SVOJA moralna načela in ta potem živiš. Na ta način sprejemaš odgovornost za svoje odločitve in je krivda lahko prisotna le, če prekršiš lastna pravila igre. Če si npr. zavezan k temu, da ne ješ čokoladne torte, boš ob prekršenju tega pravila občutil slabo vest, ki ti trka. Recimo, da te bo vest spomnila na tvoje pravilo. Mislim, da je njena naloga ta, da te prisili v razmišljanje. Potem lahko spremeniš svoje načelo, če v njem ni več smisla, ali pa postaneš še trdnejši v zastopanju le-tega in naslednjič pač ne ponoviš napake.

Druga stvar pa je sledenje norm, katerih raison d'etra ne poznamo in ne razumemo. V tem primeru nam neka institucija ali posameznik ali kdorkoli že praktično vsiljuje svoja pravila, ne razloži nam morda, zakaj se to od nas pričakuje in ker težko sledimo nekaj, v čemur ne vidimo smisla, nas zapelje skušnjava in potem nam ta zunanji faktor vtepa v glavo, da nismo vredni npr. nebes ali božje ljubezni ali...

Nič nimam proti religijam, vendar se osebno ne morem pripraviti do tega, da bi sprejel neka pravila samo zato, ker so bila napisana pred x tisočletji in imajo danes zaradi tega neko legitimnost, češ, so stara in zato so avtomatsko dobra. No, ja. Občutek za čast, pravičnost, resnico in dostojanstvo je bil verjetno včasih res bolj dodelan, vendar kljub vsemu ne zaupam kar tako. Preberi, poslušaj, spoznavaj, predvsem pa PREMISLI. Pa ne le enkrat - bolje PREMIŠLJUJ. Nekaj izkušenj imam z ljudmi, ki niso šli skozi to zadnjo fazo. Razlogi niso pomembni. To so ljudje, ki znajo pridigati in zbujati vsakovrstne občutke krivde, vendar na vprašanje "Zakaj tako misliš?" nikoli nimajo odgovora. Morda to zadovolji njih, mene vsekakor ne.

Ampak, kaj pa jaz vem.  ???

Title: Re: Občutki krivde in vest
Post by titud on 03.02.2004 at 11:44:01

exorcist wrote on 03.02.2004 at 09:52:20:
No, hvala za tvojo razlago. Sicer je bilo to bolj hipotetično vprašanje, če je kdo imel podobne izkušnje, ki se delno res vežejo na mene, ampak pri meni je bila malce drugačna pesmica. Sicer ne izviram iz kake glih strogo verne družine, ampak sem občutil vse te katoliške zapovedi na lastni koži kot obliko duševnega nasilja, manipulacijo, ki je že delno mejila na čustveno izsiljevanje, da si se vedno počutil krivega, da nisi nikoli našel zadoščenja do svojega Boga, da si vedno stopal kot grešnik pred svojim Bogom, ki si samo čakal, da te kaznuje, ker si slab človek, če se pregrešiš zoper katero izmed zapovedi. Na tak način si morda cerkev verjetno tudi vedno zagotavlja sveži dotok novih vernikov, predvsem povratnikov, ki iščejo "pokore", ker se vedno počutijo krivi, tako da se znova in znova vračajo k spovedniku, in se nikoli v celoti ne morejo očistiti "greha".

Kot otrok sem bil izredno ubogljiv in poslušen, predvsem pa izredno dojemljiv za vse oblike inrojektov (vsadkov), pravil, zapovedi in prepovedi, tako da bi iz mene dejansko lahko postal ektremist, verski fanatik, ali pa "svetnik". In te dve skrajnosti se še vedno nekako prepletata in zrcalita v meni, ki se kažeta v moji ambivalenci in dualizmu, dvojnosti. V preveliki meri sem mogoče interioriziral (ponotranjil) vse te stoge in nenaravne moralistično in etično-verske puritizme, zbegale so me predvsem paradoksalne, kontradiktorne in iritirajoče trditve, ki po eni strani zahtevajo, da hodiš bos po rezilu noža, ampak pri tem pa se za nobeno ceno ne smeš urezat, ker če se, potem te čaka "božja kazen". In ta te vedno čaka, ker ni variante, da bi hodil bos po britvici....
;)



V samoanalizi si res  neizprosen, ampak pri pravi samoanalizi si moraš dopustit tud možnost, da boš hipotezo, ki si jo v naprej postavu, tud  ovrgu. Zato je po moje dobr, da se analiziraš na kolikortoliko odprti sceni, da dobiš eno povratno informacijo vrednosti  te samoanalize in da ne izvsiš čist v praznem, če pol tud pr teb  hipoteza ne zdrži, ker se ti hkrat odprejo tud druge perspektive.  

Včeraj sem v filmu slišal eno doro misu, da je življenje kot tango: tud če se zmotiš ti zmerom dopušča, da  plešeš naprej.  

Title: Re: Občutki krivde in vest
Post by lola on 03.02.2004 at 12:14:49
Tu je tolko težkih besed, od greha, pokore, krivde, pa take stvari, pa vse je skoraj črno, sami grešniki, same žrtve, človek bi se zjokal.

Exo, si doživel kdaj, da si po nekem časovnem obdobju, ko si se ozrl na kak dogodek v svojem življenju, ki te je takrat močno "sfrustriral", da lahko sedaj na ta dogodek gledaš s humorjem. Časovna oddaljenost poskrbi za to, da se čustva umirijo, dogodek lahko opazuješ s potrebno dozo samoironije, ga vidiš v pravi velikosti (torej ne več predimenzioniranega in nabitega s čustvi), lahko govoriš o njem na duhovit način in se lahko smejiš.  Ne posmehuješ, smejiš in se sprostiš. Poskusi.

Title: Re: Občutki krivde in vest
Post by exorcist on 03.02.2004 at 14:36:23

lola wrote on 03.02.2004 at 12:14:49:
Tu je tolko težkih besed, od greha, pokore, krivde, pa take stvari, pa vse je skoraj črno, sami grešniki, same žrtve, človek bi se zjokal.

Exo, si doživel kdaj, da si po nekem časovnem obdobju, ko si se ozrl na kak dogodek v svojem življenju, ki te je takrat močno "sfrustriral", da lahko sedaj na ta dogodek gledaš s humorjem. Časovna oddaljenost poskrbi za to, da se čustva umirijo, dogodek lahko opazuješ s potrebno dozo samoironije, ga vidiš v pravi velikosti (torej ne več predimenzioniranega in nabitega s čustvi), lahko govoriš o njem na duhovit način in se lahko smejiš.  Ne posmehuješ, smejiš in se sprostiš. Poskusi.


Ne razumem, nad čim bi se režal? Ljudje razlicno dojemamo svet. En se lahko smeji sami nad sabo, drugi ne, ne vem pa, k cemu bi bilo to dobro?  ???

Title: Re: Občutki krivde in vest
Post by lola on 03.02.2004 at 15:06:12

exorcist wrote on 03.02.2004 at 14:36:23:
Ne razumem, nad čim bi se režal? Ljudje razlicno dojemamo svet. En se lahko smeji sami nad sabo, drugi ne, ne vem pa, k cemu bi bilo to dobro?  ???


Ne znam ti drugače povedati, kot sem ti že. Človek v življenju ne more biti samo v vlogi žrtve (prestroge vzgoje, pretiranega katolicizma, pretiranega poudarjanja krivde in greha ali česar koli že). Če se želiš v življenju razvijati skladno in ne pretirano poudarjati le eno razsežnost, se moraš ob odgovornosti in teženju k vrednotam znati tudi sprostiti in nasmejati. Tudi (ali zlasti) sam sebi. Zame je smisel za humor vrednota. Pod smislom za humor mislim v tem primeru predvsem na humor, ki nam na duhovit način smeši naše zablode, frustracije, napake, pretiravanja, nas s tem postavi na realnejša tla in sprosti.

Title: Re: Občutki krivde in vest
Post by exorcist on 04.02.2004 at 11:24:32
Mene zanima predvsem to, zakaj se nekateri bolj žeremo (sekiramo), da smo bolj kolerični tip človeka, da nas iztirijo na videz čisto nedožne stvari, ob katere vdarjamo z glavo, v nasprotjo z nami pa obstajajo tudi zelo flegmatični in optimistični ljudje z zelo debelo kožo, kot podplat na nogah, in ti niti ne poznajo pojma, da bi jih pekla vest. Kaj sploh je vest? Praviijo, da ima vsak človek vest, ampak zakaj se potem ne zasuje z očitki človek, ki nekoga ubije, pa mu je vse ravno? Nekdo pa si bo vsako malenkost gnal k srcu, že, če se je zlagal?

Title: Re: Občutki krivde in vest
Post by sinjeoka on 04.02.2004 at 11:33:17

exorcist wrote on 04.02.2004 at 11:24:32:
Mene zanima predvsem to, zakaj se nekateri bolj žeremo (sekiramo), da smo bolj kolerični tip človeka, da nas iztirijo na videz čisto nedožne stvari, ob katere vdarjamo z glavo, v nasprotjo z nami pa obstajajo tudi zelo flegmatični in optimistični ljudje z zelo debelo kožo, kot podplat na nogah, in ti niti ne poznajo pojma, da bi jih pekla vest. Kaj sploh je vest? Praviijo, da ima vsak človek vest, ampak zakaj se potem ne zasuje z očitki človek, ki nekoga ubije, pa mu je vse ravno? Nekdo pa si bo vsako malenkost gnal k srcu, že, če se je zlagal?



vsakemu udari po svoje...koleriki se pač derejo in debelokožni običajno sploh nimajo debele kože, ampak je način njihovega izražanja nemoči beg ali pa to da postanejo bulliyi

Title: Re: Občutki krivde in vest
Post by stojchi on 04.02.2004 at 11:43:39
:)
to ti je dokaz,
da smo ljudje na različnih nivojih zavesti,
eni se izogibamo konfliktom,
drugi jih pa kar naprej iščejo,
eni še mravlje ne bi pohodili,
drugi pa iz užitka koljejo prašiče. :P

Ja človeku je hvala Bogu dana vest,
saj če je ne bi imeli
ljudi gotovo ne bi bilo že več,
ker bi se že vsi med sabo pobili.

Pred kakimi dvajsetimi leti sem napisal kratko pesem:

"Vsak ve kako je,

če te tvoja vest zapeče,

a zakaj ne bi spoznal

še občutek,

ko ti tvoja vest

zapleše od sreče. "

Ja duhovno razviti ljudje
so srečni ljudje,
tako to je.  :-* :-* :-*

Title: Re: Občutki krivde in vest
Post by Miska on 04.02.2004 at 13:25:24
Exo, z občutki krivde se spopada (ali pa se je spopadala) večina izmed nas. Kajti občutki krivde se rodijo ob pogojni ljubezni, kakršno pa uči večina staršev: če boš priden, boš lahko… če boš naredil to, boš dobil to, če boš… in potem to

a) narediš (greš v pretirano prilagojenega in prestrašenega otroka in pri tem nekaj narediš samo zato, da boš dobil ljubezen)
b) ne narediš (uporniški otrok, ki pa nekje v sebi ravno tako globoko občuti in doživi izgubo ljubezni, ki je zaradi tega ni dobil)

V tistem postu, ki si ga zapisal bolj osebno in izhajal iz sebe (tvoj drugi post v tem topiku), si ti v svojem otroštvu očitno izbral prilagojenega in prestrašenega otroka (si danes zato toliko večji upornik  ;) ) Vse, kar so ti vbijali v tvojo malo bučko si pač sprejel, ker so tako pričakovali od tebe in ker si bil edino na ta način verjetno sprejet in ljubljen… Tako sem vsaj jaz doživela tisti tvoj post...

Ampak OK. Je, kar je, preteklost je preteklost in tistega, kar si »moral« živeti kot mali otroček, ti danes ni treba. Danes si odrasel fant, spoznavaš svoje vrednote, odločaš se o poti, po kateri boš stopal in ta pot sploh ni nujno enaka tisti poti, ki bi jo od tebe morda pričakovali ljudje, ki naj bi te imeli radi in za katerih ljubezen si se v svojem otroštvu bojeval pač na svoj način...

Oni so oni. In ti si ti. Morda ugotavljaš, da so vaše poti različne, da ti ne želiš hoditi te poti, za katero bi oni želeli, da bi jo hodil? In ker izbiraš svojo pot, se ob tem čutiš krivega. Kako se tudi ne bi – saj si bil


exorcist wrote on 03.02.2004 at 09:52:20:
… izredno ubogljiv in poslušen, predvsem pa izredno dojemljiv za vse oblike inrojektov (vsadkov), pravil, zapovedi in prepovedi…


Ampak to ni potrebno! Ni potrebno, da se čutiš krivega, ker izbiraš svojo pot! Ni potrebno, da slediš njihovi poti, če v sebi čutiš, da je tvoja pot drugačna! Popolnoma lahko in dovoljeno ti je izbirati čisto svojo pot, pač na podlagi tega, kar boš ti začutil v sebi, da ti je pomembno! Loči, strgaj in pretrgaj vezi, ki te z občutki krivde vežejo na ljudi, ki hodijo drugačno pot! Ker šele potem boš svoboden, šele potem boš osvobojen in šele potem boš lahko tudi vanje zrl samo z – ljubeznijo. Brez občutkov krivde, brez občutka samoobtoževanja, brez občutka slabe vesti… Ker oni so oni in njihova pot je njihova pot... Ti si ti in tvoja pot je tvoja pot... In na takšen način lahko mirno, neobremenjeno in z ljubeznijo pogledaš tudi njihovo pot, čeprav je popolnoma drugačna od tvoje…

Treba pa je nekaj vedeti. Vsako zapisovanje novega vzorca (prepisovanje starega) je povezano s slabimi občutki. Ker tvoja podzavest itak hoče realnost takšno, kakršno pozna ona. Hoče tvoje reakcije takšne, kakršne jih pozna ona. Hoče tvoje doživljanje takšno, kakršnega pozna ona... In nujno se boš slabo počutil, kadar boš naredil potezo, ki je do tega trenutka nisi zmogel in tvoji podzavesti ni »domača«. In takrat padeš v ego stanje malega fantka – prestrašenega in prilagojenega otroka, tvoje doživljanje v tistem trenutku je enako doživljanju malega fantka, ki se je počutil krivo, če ni sprejel nečesa, za kar so drugi od njega pričakovali, da bo… In takrat je potrebno vklopiti samo zavedanje – iti v ego stanje odraslega in z ego stanja odraslega pogledati, kaj se dogaja. Recimo: OK, zdajle se počutim slabo. Zato, ker nisem naredil tistega, kar so drugi od mene pričakovali, da bom. Počutim se krivega. Ampak! Je to res to? Sem res jaz tisti, ki moram živeti po pričakovanjih drugih? Prevzeti njihove poglede, njihova stališča, njihova prepričanja, pa četudi le-ta niso moja? Ne! Tega ne želim in to mi ni potrebno.Tile občutki so torej samo še zadnji poskus telih mojih saboterjev, ki me poskušajo vrnit nazaj v vlogo tistega otročka, ki ni znal reči ne. Ki je svojo ljubezen iskal na način, da je bil vedno poslušen, vedno ubogljiv in izredno dojemljiv za vse, kar so hoteli vanj vtisniti drugi. Moje bistvo želi drugače. In to je pač pot, ki jo moram prehoditi, da bom dosegel svoj cilj…

Nekako takole se mi je zapisalo moje razmišljanje ob branju začetka tegale topika. Lahko, da sem v razmišljanju čisto falila, če pa sem ti s tem kaj pomagala, potem sem pa samo vesela.  :)

In vedno se spomni: edino skozi trpljenje pride vstajenje… prava spoznanja in prave globine se dosežejo le na ta način…

Pazi nase!  :-*

Title: Re: Občutki krivde in vest
Post by e. on 05.02.2004 at 13:44:50

sinjeoka wrote on 04.02.2004 at 11:33:17:
vsakemu udari po svoje...koleriki se pač derejo in debelokožni običajno sploh nimajo debele kože, ampak je način njihovega izražanja nemoči beg ali pa to da postanejo bulliyi


Hey sinjeoka,
se strinjam s tabo ja.

Vsak gre po svoje...stran od problemov.

In obcutki krivde so lahko res težka stvar. Vsekakor pa je izključno od vsakega posameznika odvisno, ali si bo odpustil ali ne...se soočil s težavami ali ne.

imo
(in my opinion)

Svet pogovorov » Powered by YaBB 2.3!
YaBB © 2000-2008. All Rights Reserved.