Svet pogovorov - Print Page

Svet pogovorov
http://www.gape.org/cgi-bin/yabb/YaBB.pl General >> Osebna, psihološka in sociološka razmišljanja >> Smrt je tabu http://www.gape.org/cgi-bin/yabb/YaBB.pl?num=1060959013 Message started by exorcist on 15.08.2003 at 16:50:13

Title: Smrt je tabu
Post by exorcist on 15.08.2003 at 16:50:13

Se preden se narodimo smo ze zapisani smrti. V podzavesti je vsakdo od nas preprican v svojo nesmrtnost/neminljivost; spomnimo se samo reka: "Na to sem pomislil toliko kot na svojo smrt". Radi poudarjamo okolscine v katerih je kdo umrl in iscemo upravicljive razloge - racionaliziramo oziroma iscemo razloge za smrt, zaradi starosti, zaradi nesrece, zaradi...., saj se tako nazven obvarujemo ze pred samim razmisljanjem o nasi eventuelni smrti in se umikamo cim dlje stran od Matilde s koso. Vse bazira na nasih obrambnih mehanizmih, da instiktivno zbezimo stran od vsega, cesar nas je strah in predstavlja morebitno groznjo nasi goli eksistenci.
Kaj nas caka po smrti?
Nicnost, vakuum, praznina, neobstoj, morda pa cisto nekaj drugega, razsvetljenje, dusni mir, nebesa, sreca, spokoj, ali pa pekel, vecno trpljenje, kazen za nase grehe?

Je zivljenje zgolj iluzija, saj je smrt neizbezna? Kako sploh naj vem, da sem ziv, kajti morda sem duhovno mrtev? Kdaj sploh lahko trdimo, da je zivljenje v nas in zivimo? Kaj pa, ce bi dejansko postali nesmrtni, binase zivljenje dobilo na pomnu in vecji vrednosti, bi bili zares srecni....?

Title: Re: Smrt je tabu
Post by DylanDog on 15.08.2003 at 16:59:12

exorcist wrote on 15.08.2003 at 16:50:13:

Kaj nas caka po smrti?

...se en krog. (..carma coma ;D)

Zares srecni? Zares? Ko sem srecen sem srecen, ne razmisljam da sem morda "lazno srecen", ker tega ni, je morda le to da sem srecen zaradi stvari ki se komu drugemu ne zdi vredna pozornosti ali pozicije da nas osrecuje..

Tu nekje.....

DD

Title: Re: Smrt je tabu
Post by Harry on 16.08.2003 at 01:04:56

exorcist wrote on 15.08.2003 at 16:50:13:

Je zivljenje zgolj iluzija, saj je smrt neizbezna? Kako sploh naj vem, da sem ziv, kajti morda sem duhovno mrtev? Kdaj sploh lahko trdimo, da je zivljenje v nas in zivimo? Kaj pa, ce bi dejansko postali nesmrtni, binase zivljenje dobilo na pomnu in vecji vrednosti, bi bili zares srecni....?

Dihaš, ješ, piješ, hodiš, ljubiš ???, sovražiš ???......

Če si duhovno mrtev, moraš ugotoviti sam. Mislim, da nisi.

Nesmrtnost?......me ne. To ni to.