| Svet pogovorov | |
|
http://www.gape.org/cgi-bin/yabb/YaBB.pl
General >> Osebna, psihološka in sociološka razmišljanja >> Ko umre otrok... http://www.gape.org/cgi-bin/yabb/YaBB.pl?num=1054760809 Message started by vilma on 04.06.2003 at 23:06:49 |
|
|
Title: Ko umre otrok... Post by vilma on 04.06.2003 at 23:06:49 Tak, naslov sem dala, zato, ker sem danes izvedela, da je v moji neposredni bližini umrl 10 -leten otrok, za rakom... In da je bila to tretja smrt otroka v mesec dni na našem koncu... Prvi je bil 4 leten deček, ki se je z nečim zastrupil in v 48 urah umrl, (njegov primer so opisovali tudi časopisi ) nekaj dni pozneje pa je smrt doletela dojenčka v zibelki... Veliko razmišljam in spomnim se tudi na besede profesorja, ki je nekoč dejal; "Težko je otrokom pokopati starše, še težje pa je staršem otroka" V bistvu sem poznala samo starše 10 letnega fantka, ki je zbolel pri 4 letih za zelo redkim rakom... Amputirali so mu levo nogico, pred dvema letoma... Za fantka se je zbiral denar, da so ga starši lahko vozili na terapije v Ljubljano, saj sta oba preprosta človeka... Zdaj pa so zbirali denar za invalidski voziček... Smrt je prišla iznenada, čeprav pričakovana, je starša strlo... Spomnim se, da sta težko prišla do tega otroka, da je bila gospa malo bolj starejša, ko je zanosila, in zdaj ga ni več... V bistvu, je za vsakega starša hudo, če otrok zboli... mame smo panične že pri dojenčkih, saj ne znajo povedati, kaj jih boli, pri starejših je res malo drugače, a vseeno ni... Ko pa izveš za tako diagnozo, si želiš, da bi lahko ti prevzel otrokovo bolezen nase... Otrok začne šele živeti, medtem ko si ti že prehodil en del poti... Mali Žiga je bil zelo bister in je vedel, da bo umrl zaradi raka... bil je vesel fantek, čeprav se je razlikoval od ostalih zdravih otrok, se ne spomnim, da bi ga kdaj videla slabe volje, ko je šel z starši na sprehod... Hudo mi je pri srcu, že zaradi tega, ker sem tudi sama mati... Sprijazniti se z izgubo, je težko... Tudi na splošno, je smrt tista, ki neki konča... Ja, ne bo več trpel... to pa je tudi vse, kar lahko rečem v tem trenutku... Vilma |
|
Title: Re: Ko umre otrok... Post by himynameis on 04.06.2003 at 23:10:50 vilma wrote on 04.06.2003 at 23:06:49:
In bo še lepše živel na onem svetu? Saj vas večina tukaj verjame v lepo posmrtno življenje, ane? V čem je torej problem? ;) |
|
Title: Re: Ko umre otrok... Post by vilma on 04.06.2003 at 23:17:46 himynameis wrote on 04.06.2003 at 23:10:50:
Himi, mislim, da si včasih ti sam sebi problem... :( Pa brez zamere... Vilma |
|
Title: Re: Ko umre otrok... Post by Io on 04.06.2003 at 23:21:28 Ja to so res grozne stvari, tudi jaz sem to občutila na lastni koži, vsaj mali delček tega. Otrok ti daje vse to kar sam v otroštvu nisi imel. In to so močne vezi. Občutiš ljubezen, ki si jo tako dolgo pogrešal, neguješ ga kot tebe niso. In ko on gre se moraš spopasti z vso neznasko bolečino, ob izgubi nečesa kar sam že dolgo nisi imel. Ostane gromozanska luknja, spet ti je vse vzeto. Spet si ostal brez. Ven privrejo največje travme, ki sta jih imela starša, in to je ogromen zalogaj za dušo. Samo jaz pravim, da imajo take duše s tako izkušnjo toliko moči, da to zmorejo, samo če pridejo do nje. To je trpljenje, hudo trpljenje, lahko rečem samo to da držim pesti za starša, kajti onadva sta tista, ki prestajata najhujše! Lp Io |
|
Title: Re: Ko umre otrok... Post by himynameis on 04.06.2003 at 23:22:50 vilma wrote on 04.06.2003 at 23:17:46:
Kar skeli, to zdravi. Zdaj se pa zamisli zakaj si tako reagirala in katera senca je posijala nate. ;) Quote:
Precej šibko in nesmiselno od mene bi bilo, da bi ti zameril zato, ker te boli neka rana. Jaz ti le želim, da se ti ozdravi. :) |
|
Title: Re: Ko umre otrok... Post by Star12 on 05.06.2003 at 17:07:31 Sledimo občutku - imeli smo Osebo - otroka - zelo radi - spoštovali smo osebnost v njem. Videli borbo, katere še pri odraslem ne zapaziš NIKOLI. Še posebno pa NASMEHE - ta zgodba mi je zelo poznana, v bistvu vse... Himi - lahko bi dodal vsaj kanček razumevanja na ta POST ali temo. Kako bi reagiral, če bi se to zgodilo v tvojem kraju - ENAK primer... Kako bi TO NAPISAL TI, če bi otroka poznal 10 let in bi ga Srčno oboževal... Samo vprašam??? Quote:
Mar res misliš na rano v njej - jaz prej opazim soočutje in neko povezavo - ter izraz po Izpovedi in delitvi. Kar člvoeka spodbudi k razmišljanu o tem, da Ljudje, kateri so na smrt bolani - Živijo S Toplino in jo Tudi razdajajo - kar je ena izmed NJIH - PRIJAZNOST... Ja, moja reakcija, ker sem v nekem delu " podobna" otroku. Kje si pa ti, ali bolje, kje boš... Raje bi brala, da napišeš kak svoj pogled, prosim. Hvala. Ja, spet Simona |
|
Title: Re: Ko umre otrok... Post by himynameis on 05.06.2003 at 19:06:16 Moonlight wrote on 05.06.2003 at 17:07:31:
Vsak doživi izgubo po svoje. Jaz sem jo tudi, zato lahko pišem le iz svojega stališča, ne iz tvojega, kot ti pričakuješ. Jaz sem jaz, ne ti. Quote:
Ne vem. Bi pa vedel, ko bi se mi to zgodilo. Vprašaj me takrat. Quote:
Star12, zakaj se sploh trudiš odgovarjat na moje vrstice, če nimaš zaupanja v mojo iskrenost? No, lepo prosim. Ni preveč zdravo projecirat lastno neiskrenost na druge. :) Quote:
V tem primeru tvoja reakcija izhaja iz povsem drugih razlogov, katerih pa ne bi (zaenkrat) rad razkril ostalim. Lahko pa jim sama, ako si upaš izpovedati še ta del svoje osebnosti, kar baje zate ne bi smel biti problem. :) Quote:
Saj sem ga. Prosim. ;) |
|
Title: Re: Ko umre otrok... Post by Star12 on 05.06.2003 at 19:31:49 himynameis wrote on 05.06.2003 at 19:06:16:
Menim, da si bil že soočen s " čem podobnim", potlej.. Razumnost - vse ostalo pa že veš! |
|
Title: Re: Ko umre otrok... Post by himynameis on 05.06.2003 at 19:44:35 Moonlight wrote on 05.06.2003 at 19:31:49:
himynameis wrote on 05.06.2003 at 19:06:16:
Moonlight wrote on 05.06.2003 at 19:31:49:
himynameis wrote on 05.06.2003 at 19:06:16:
Zraven te iskrenosti bi moral dodat še razumnost. Jaz sem zgolj podal svoj pogled. Whether you like it or not, is not up to me, but entirely up to you, and is not my concern. :) |
|
Title: Re: Ko umre otrok... Post by Star12 on 05.06.2003 at 22:49:13 himynameis wrote on 05.06.2003 at 19:06:16:
Zakaj se trudiš ali pa tudi " ne " odgovarjati na vsak POST - če ljudi ne " poznaš " ali ne veš " kako in kaj " samo v določenih primerih. Ne gradijo se vse Izkušnje enako. Tvoja je bila ENA IZMED MNOGIH... Oh, sedaj sem jaz postala Kreden - tega pa si ne želim. In kot otrok sem dvakrat bila na pogrebu, ko je umrl otrok. Tedaj mi je bilo še težje sprejemati bolečino, ki je nastala v srcih vseh, katere sem opazovala, kot sedaj. Razumem zakaj - a še malo boli. Vsakega mora - dotakne se nas, kljub temu, da vemo " kam so šli ", nastane praznina " nepopisno velika in globoka" in večno vprašanje - ZAKAJ? Soočutje. Občutek ki ga imamo vsi, pa četudi si želimo biti TRDNI V SEBi. Lep večer ti želim Himi in vsem vam enako... |
|
Title: Re: Ko umre otrok... Post by himynameis on 05.06.2003 at 23:15:43 Moonlight wrote on 05.06.2003 at 22:49:13:
In kaj počneš ti? Ti si že odgovarjala na moje poste prvi dan, ko sem prispel na ta forum. Do what you preach, I say. :) Quote:
Zato sem pa imel željo, da jo delim z vami. :) Quote:
Zakaj ne? Kaj pa mu manjka? Saj je fejst fant. Pa še poznaš ga ne, pa že tako govoriš o njem. Joj joj, Star12. Naj ponovim: Do what you preach. Quote:
Če tebe boli, potem mora vsakega? KAJ? ??? Vsi moramo čutit, kar čutiš ti? Kljub svojim drugačnim izkušnjam in drugačnemu življenju od nas (mene) zahtevaš, da smo točno taki kot ti? A različnih torej le nisi sposobna sprejemat? Again: Do what you preach. Quote:
To se ti kar dalje sprašuj ta svoj večni in brezsmiselni "zakaj". Jaz odgovor že vem, in to ni... Quote:
Ker če bi bilo to res sočutje, potem ne bi imelo smisla. Saj gredo oni na boljši svet brez bolečin in nam je hudo... zaradi sočutja do njih? Temu bi se potem kvečjem lahko reklo fovšarija, ne pa sočutje. Ampak tudi to ni to. Ni ne eno ne drugo, ampak nekaj tretjega, do česar še nisi uspela priti. Ko enkrat boš nehala spraševat ta otročji "zakaj", boš pa mogoče prišla. Ima pa veze s tisto praznino, ja. Ampak ta je v nas samih, ne v otroku. Torej nas tudi boli zaradi NAS, ne zaradi umrlega otroka. :) Quote:
A po tvoje je trdnost nasprotje sočutja? O joj prejoj, Star12. Ta je bila pa ena hujših izjav danes. Torej "trden" človek po tvoje ne more sočustvovati... ??? uf. Huda. :) Quote:
Tudi jaz tebi, pa lepe sanje. ;) |
|
Title: Re: Ko umre otrok... Post by Star12 on 06.06.2003 at 00:24:18 himynameis wrote on 05.06.2003 at 23:15:43:
??? Toliko vprašanj - samo zame... :) |
|
Title: Re: Ko umre otrok... Post by Io on 06.06.2003 at 23:49:37 Starči in kdaj boš ti pustila, da se tvoj otrok znova rodi? Vem to je čisto vmešavanje, samo me že dolgo pesti, da ti to povem in Vem, ne gre skupaj s tvojimi duhovnimi vrednotami. Kdaj boš pripravljena sprejeti svoj drugi del sebe, tisti ki ni skozi v rožicah, pa med metuljčki, pa v sončku,tisti temni del tebe, ki ga zanikaš, mu ne pustiš, da se sploh pokaže, tisti ki, trpi, tisti, ki je jezen, tisti ki obsoja,tisti ki se boji, tisti totalno zavrženi del tebe.... A si srečna v tem svetu, doma, v sebi ali ti predstavljaš svoj zvišeni ideal. Ali si upaš odpreti oči in pogledati okoli sebe in to sprejeti, neglede na to kaj je? Če ti to ni še nihče povedal ti bom pa jaz. Pa lepega sončka ti želim. Io |
|
Title: Re: Ko umre otrok... Post by himynameis on 07.06.2003 at 00:14:09 Uf, Io, you read my mind better than I can. ;) |
|
Title: Re: Ko umre otrok... Post by Star12 on 07.06.2003 at 00:26:05 Io wrote on 06.06.2003 at 23:49:37:
Ni vmešavanje in lepo vprašanje si mi zastavila. Moja osebnost se že dolgo gradi - taka kot je mi je všeč ( želi ostati ) - ker taka Osrečuje marsikatero Srce. Najsi bo še tako videti vse v rožicah, metuljčkih ali sončkih. Tudi to je resničnost - tista bolj svetla. Kažem del obraza ( tu ) kot si ga želim. :) Vem, kako se Gradi resnični svet okoli mene, verjemi mi -zakaj bi ga kazala jaz ZNOVA - KO ga že drugi namesto mene. Kar PRide, Tudi gre... kakorkoli že - dobra vprašanja. Vsi nosimo " del otroka v sebi" . Malo mimo teme. Se opravičujem. |
|
Title: Re: Ko umre otrok... Post by himynameis on 07.06.2003 at 01:55:38 Star12, glavno vprašanje je blo tukaj: Io wrote on 06.06.2003 at 23:49:37:
Jedro. Bistvo. :) |
|
Title: Re: Ko umre otrok... Post by kreden. on 07.06.2003 at 05:39:29 Himi, sej, ko te bo enkrat dobro zaskelelo, te bo ozdravlo. |
|
Title: Re: Ko umre otrok... Post by himynameis on 07.06.2003 at 06:03:37 wrote on 07.06.2003 at 05:39:29:
Mene je že. Tebe je pa šele zdaj začelo. Good luck. ;) |
|
Title: Re: Ko umre otrok... Post by kreden. on 07.06.2003 at 06:08:38 Očitno premalo. Mene še pa ni, tok, da te razveselim. |
|
Title: Re: Ko umre otrok... Post by himynameis on 07.06.2003 at 06:18:18 wrote on 07.06.2003 at 06:08:38:
O tem ni dvoma. Nikoli ne vemo dosti, vedno se učimo. Quote:
Ah no. Daj no. Kredenči. Buci buci. ;) Saj je le komaj majhna ranica, pa si se že navsezgodaj tako razdrl name po forumu. K sreči sem te glih ujel, da ti lahko pomagam pri hudih mukah. Jaz ti le dobro hočem. ;D |
|
Title: Re: Ko umre otrok... Post by kreden. on 07.06.2003 at 06:23:44 Ja, vedno je premalo in premalo dosti, posebno pri tebi. Ah Himi, Ah Himiček, buc, buc. A majhna je, jaz sem mislil da vidiš kako velika je pri tebi, spreglej že, no, buci, buc. Res morajo biti te tvoje muke hude, ja, pomagat si boš moral pa čisto sam. Dobro, kako si me nasmejal, v tebi ni dobrega, iz tebe sije samo zlo, to te še edino drži pokonci. |
|
Title: Re: Ko umre otrok... Post by himynameis on 07.06.2003 at 06:29:20 wrote on 07.06.2003 at 06:23:44:
Se ravnokar odpira. Ko se enkrat odpre in res zaboli (to zdaj še ne), pa bo res velika. Takrat bo najhuje. Upam, da bom še tukaj ti v uteho. Quote:
So bile, ja. In maš prav, res sem si lahko le sam pomagal. Zato si sedaj lahko vesel, da imaš mene ob strani. :) Quote:
Smeh sarkazma je le jok v duševni bolečini. ;) |
|
Title: Re: Ko umre otrok... Post by kreden. on 07.06.2003 at 06:34:16 Oh; Himi, srce, da se neboš stopil, v uteho bi celo bil, pa ti si pravi temni angelček. A potem se ti še ni čist odprla ? Lepo, da si si pomagal, kaj, ali to pomeni, da nisi nikogar imel ob sebi, ali nihče ni hotel biti ob tebi in gledati tvojo milo črnino ? Oh, Himi, tebe imeti ob strani, to si najbrž nihče ne želi ? Pa znaš ti jokati v svoji duševni bolečini ? |
|
Title: Re: Ko umre otrok... Post by himynameis on 07.06.2003 at 06:37:20 wrote on 07.06.2003 at 06:34:16:
Oh, to le praviš zdaj, ko te vse boli in misliš, da sem te ranil jaz. Ampak te nisem, ta tvoja bolečina je prišla iz tvoje notranjosti. :) |
|
Title: Re: Ko umre otrok... Post by kreden. on 07.06.2003 at 06:44:33 Oh, Himi, res, da me vse boli, samo od kolesarjenja in ranilo me je kolo, ker sem plužil z njim. Ne, prišla je iz alsfaltne podlage. Hehehe, Himi, moram končat, grem v službo in to z biciklom, no, pa mi je lepo minalo tole jutro. Himi, drži se in vse bo vrejdi. Pa na zrak idi malo. |
|
Title: Re: Ko umre otrok... Post by himynameis on 07.06.2003 at 06:54:07 wrote on 07.06.2003 at 06:44:33:
Bogi. Bo potem treba kar dve rani pozdravit. :) |
|
Title: Re: Ko umre otrok... Post by vilma on 07.06.2003 at 16:06:53 Himi, Kreden!, Zanimive replike imata, tako, da jih vedno berem povsod... A, nimata vidva svojega topica? A, se bi "preselila" tja? Fajn bi bilo ;) Pozdravček, Vilma |
|
Title: Re: Ko umre otrok... Post by Robi in N. on 07.06.2003 at 17:20:51 himynameis wrote on 04.06.2003 at 23:10:50:
Živimo,zavedamo se tega sveta, tega trenutnka... In ne nekaj, s čimer se tolažimo. V tem je problem. Kolikor si že rečemo, da verjamemo v lepo posmrtno življenje, toliko si lahko tudi lahko rečemo, a je res sploh posmrtno življenje. V kakšni obliki? Ali smo tam, takrat še vedno mi? Ali lahko čutimo (kako lepo je posmrtno življenje)?... Izgubiti otroka... Ne upam niti pomisliti na to, da bi ga jaz izgubila. Res ne vem, če ne bi z njim umrl še del mene. Nekoč sem prebrala stavek mamice (ob izgubi otroka): da bog že ve, zakaj samo določenim staršem prizadene to bolečino, ker vsi tega ne bi prenesli... Verjamem tem besedam. Sicer pa, himi, skoraj prepričana sem, da nimaš otroka. Ker če ga imaš, si težko predstavljam, da bi lahko napisal to, kar si napisal. Ko postaneš starš, je tako, kot da bi postal druga oseba. Le počakaj, boš videl. Pa lep pozdrav. N. Da ne bom zašla. |
|
Title: Re: Ko umre otrok... Post by Star12 on 07.06.2003 at 19:54:17 himynameis wrote on 07.06.2003 at 01:55:38:
Če te močno ZANIMA... ;) Tja kamor je šlo - in je moralo -je že odšlo... ;) :) Naj tako ostane - tudi ZATE! 8) |
|
Title: Re: Ko umre otrok... Post by Star12 on 07.06.2003 at 20:03:25 vilma wrote on 07.06.2003 at 16:06:53:
V imenu Vilme in vseh OTROK... - to prosim tudi jaz. Hvala Vilma. :) |
|
Title: Re: Ko umre otrok... Post by himynameis on 07.06.2003 at 21:00:46 Moonlight wrote on 07.06.2003 at 19:54:17:
Ta odgovor si dolžna Io, ne meni. Čeprav ne vem, koliko bo glih zadovoljna s tem kratkobesednim odgovorom. :) Moonlight wrote on 07.06.2003 at 20:03:25:
Katerih otrok? Umrlih? Ne vem, če bi njih to res kaj motilo. Moti sedaj le vas, žive. Zato bodimo iskreni in povejmo takole: "V imenu SEBE to prosim tudi jaz, ker me moti in živcira." ;) |
|
Title: Re: Ko umre otrok... Post by Io on 11.06.2003 at 16:08:34 Himi, ta odgovor sem jaz že takoj dobila, pa še kaj drugega sva dorekle. ;) Zatorej don´t worry be happy. :) Io |
|
Title: Re: Ko umre otrok... Post by Zombie on 18.07.2003 at 09:07:35 Čeprav je minilo še 8 let, ko sem v prometni nesreči izgubil brata, me podobne teme še vedno "stisnejo", mi vrnejo določene slike v spomin in pripravijo k razmišljanju... Tvoj sosed je bil bolan in so vsi vedeli, da pride enkrat tisti dan, čeprav so vsi srčno upali, da ga ne bo... V primeru mojega brata pa je prišlo iz nenada, povsem zdrav mlad fant, ki je tri pred nesrečo dobil svojo prvo zaposlitev... V vsakem primeru boli in pušča za sabo neozdravljive rane, samo imam občutek, da nesreče buščajo še globje in še bolj boleče... Sam ne verjamem v posmrtno življenje in zato ne mislim podajat nobenih kvazi spodbudnih misli, kako bo vse boljše, ko bo... Vem moje starše je povsem strlo, mati fantično išče neko oporo v veri, oče pa trpi, ker igra neko trdno osebo, da drži skupaj še v kolikor toliko normalnih razmerah. Po svojih močeh mu poizkušam pomagat pa sem kljub temu opazil, da se je v prvih parih letih postaral več kakor v 50-ih prej... Meni je bil to kruta šola, ker sva vse počela za bratom skupaj, skupna soba, skupaj kupila računalnik, skupaj kupila motor in potem naenkrat rez... Vedno sem imel nekoga na katerega sem se lahko zanesel, potem pa sem bil naenkrat postavljen pred dejstvo, da moram sam poskrbet zase... Upam, da ne boste nikoli doživeli kaj podobnega, samo je pa to taka izkušnja, kjer se iz množice znancev izlušči tistih nekaj pravih prijateljev, katerim se lahko zahvalim, da sem sploh še danes tu...osebe za katere bi tvegal tudi svoje življenje... |
|
Svet pogovorov » Powered by YaBB 2.3! YaBB © 2000-2008. All Rights Reserved. |