Svet pogovorov - Print Page

Svet pogovorov
http://www.gape.org/cgi-bin/yabb/YaBB.pl General >> Osebna, psihološka in sociološka razmišljanja >> odvisnost od duhovnosti http://www.gape.org/cgi-bin/yabb/YaBB.pl?num=1041700654 Message started by Picola2 on 04.01.2003 at 18:17:34

Title: odvisnost od duhovnosti
Post by Picola2 on 04.01.2003 at 18:17:34

Ne vem,če smo se že kje pogovarjali o tem,ampak zanima me,kdo je odvisen od duhovnosti?

Title: Re: odvisnost od duhovnosti
Post by gape on 04.01.2003 at 18:40:44

;D

un k ne more brez nje

Title: Re: odvisnost od duhovnosti
Post by ana on 05.01.2003 at 08:58:23

v knjigi Tibetanska knjiga življenja in umiranja je govora (tudi) o tem, zakaj so zahodnjaki tako navalili v zadnjem času na vse, kar je povezano z duhovnostjo, zakaj vse sorte delavnice doživljajo tak uspeh. Ugotovotev je taka, da so se ljudje navadili na tak način preživljanja prostega časa, da je to neke vrste ali način druženja. Uporabljen je izraz 'duhovni turizem'. Večina ljudi, ki hodijo po predavanjih in delavnicah, itak vaj, meditacij, priporočil, itd ne izvaja, ko so sami doma. Samo na skupnih delavnicah.
Ravno tako kot tisti, ki rad potuje in so mu tuji kraji všeč, zato še ne spremeni kraja bivanja... ampak potuje pa kljub temu rad...

a je poj odvisen od potovanj?

Title: Re: odvisnost od duhovnosti
Post by Picola2 on 05.01.2003 at 11:41:23

Veliko razmišljam o tem(medsebojni odnosi,Bog,osebna rast),veliko govorim o tem,veliko delam oz. poskušam delati na tem...,veliko(glede na to,da nimam interneta,hehe)preživim na netu(v službi)-na tem forumu,veliko berem o tem,po glavi mi gre v glavnem samo še to...A je to zaradi začetne faze( eno leto in še malo)ali je to odvisnost od duhovnosti?Ali pa si jst vse to narobe razlagam?Al pa sploh nisem zadela bistva?Ne vem.Razlaga bi bla zelo dobrodošla.
:)Hvala lepa pa lep snežen dan vsem skupaj.

Title: Re: odvisnost od duhovnosti
Post by EvaZh on 05.01.2003 at 14:35:05

Jest mislm, da je duhovnost en pomemben del mene, življenja in da se vedno več zanimam zase, za svoj življenje, se mi ne zdi čisto nič nenavadno, ne verjamem pa, da gre za začetno fazo, bom res rabila vedno večji odmerek tega vpletenga v svoje življenje in se čist dobro počutim, če pogledam, kako mirna je moja mesec in pol stara hči se mi zdi mam tut en zlo nahitrco dobljen dokaz, da je zdravju koristno bit v tem. Že mogoče, da sm 'zadeta' ampak odvisnost od hrane npr. ma bolj škodljive posledice, kot pa od 'duhovnosti'. Sej se je za telo tut dobr zanimat, če se hočeš fizično dobr počutit... I don't know, kaj pa je življenje, če ne to...se mi zdi, da je to po eni strani nekaj čisto mimogrede, zraven tega sem lahko še vedno JEST kakršna koli že, počenm sprobam lahko vse, kar si želim počet in sprobat, samo odločila sem se, da bom to naredila čimbolj srečna s čimveč ljubezni...
na hitrco tolk ::)

Title: Re: odvisnost od duhovnosti
Post by Miha on 06.01.2003 at 01:23:40

Jst, pa mislm, da smo vsi z mano vred duhovni turisti!!!
Tud tele posto k čitam se mi zdi da smo sami turisti, eni smo te knjige prečital, drugi so dal te delavnice čez, vsi neki malga vemo, glede na izkušnje, nihče pa ni dejansko odraščal z tem, tko da smo turisti iz različnih dežel, eni celo zagovarjajo monoteizem, kokr vidm, ampak a ne omogoča ravno duhovnost tako širokega razmišljanja ??
Odvisnost od duhovnosti, pa se začne takrat, ko ti nekdo nekaj vcepi v glavo in ti to na veliko razglašaš kot za edino resnico (mormoni npr.), to so zame odvisniki ... recimo...

Title: Re: odvisnost od duhovnosti
Post by ana on 06.01.2003 at 09:06:17

ja, sej, kaj pa sploh mislimo s tem: odvisnost od duhovnosti?

Je to želja po čim večjem obiskovanju delavnic z duhovno vsebino, branje knjig z duhovno vsebino?

A je to želja: duhovno živeti?

Zmerej pravim: število delavnic, seminarjev, itd z duhovno vsebino, število iniciacij, število tehnik, ki jih obvladamo (obvladajo), količina potrošenega denarja , število prebranih knjig itd... to ni nobeno kazalo duhovnosti.

Koliko je kdo res duhovno razvit, se pokaže v stresnih življenjskih situacijah, ko smo postavljeni pred preizkušnje, ko ali če pravilno odreagiramo. Če smo človeški, če smo bratu res brat in sestri sestra... ali pa v kritičnih situacijah stisnemo rep med noge in se izgovorimo s kakimi frazami kot 'vsak naj svojo karmo puca'...

Ko bomo umrli, nas nobeden ne bo vprašal, kolk mamo doktoratov al pa ne, kolk smo knjig prebrali al pa ne, al mamo pet otrok a nobenega, a smo bli ženska al smo bli moški...

vprašanje (če seveda lahko lupam v tej smeri ;D) bo samo eno: si pomagal, ko je bila tvoja pomoč nujno potrebna? Si dal lačnemu jesti, žejnemu piti, utrujenemu ležišče? ;D prosto po Kristusu ;D - si videl v vsem in v vsakem prisotnost boga?

a pa smo lahko odvisni od takih stvari? Da vidiš v vsem in vsakem božjo stvaritev, delček sebe?

nekateri živijo bolj duhovno brez kakršnegakoli znanja kot pa tisti, ki imajo po deset ali več iniciacij

in kdo lahko reče, da je katera od naših življenjskih poti bolj prava od druge? Saj gredo vse k istemu cilju.

Title: Re: odvisnost od duhovnosti
Post by cleo on 06.01.2003 at 18:37:26

Bravo, Ana, se strinjam s tabo, dodala bi pa še, da odvisnost od duhovnosti je za tiste "duhovne turiste", za tiste, katerim je duhovnost način življenja, pa to pomeni, da vsaj 1 uro na dan meditirajo in so v stiku s samim seboj. Z energijo, ki jo čutijo in se pretaka skozi njih, v njih in okoli njih. Da znajo to energijo uporabiti tudi v tem "kao realnem" življenju.

Vse branje in razmišljanje je samo začetek, in to začetek dolgega in težkega potovanja v "druge kraje", kjer so neomejene možnosti. Vendar pa brez dela, v tem primeru meditacije, delanja na sebi (pač kakršnekoli tehnike, ki pomagajo, da se spucamo in se povežemo z energijo okoli nas in jo znamo skoncentrirati, takrat ko jo rabimo) in delanja v samoti (meditirati doma, namesto gledati televizijo, iti na tečaj joge namesto v fitnes, razmišljati o tem, kako boš ti boljši - se spremenu in ne nekdo drug). To je duhovnost. In to je duhovnost kot način življenja, ne pa odvisnost od duhovnosti.
Ko si pripravljen delati na tem, pride učitelj....in nekoga imeti ob sebi, ki te vodi preko takih nejasnih zadev, je nujno potrebno, dokler ne najdeš svoje poti....
Sedaj smo pa že pri vprašanju prioritet in denarja....čisto druga zgodba...

LP

Title: Re: odvisnost od duhovnosti
Post by gape on 06.01.2003 at 23:40:40

wrote on 05.01.2003 at 11:41:23:

to ni odvisnost ...
imho ...

Title: Re: odvisnost od duhovnosti
Post by titud on 07.01.2003 at 11:10:17

Quote:

Jest sem imel zmeraj na sumu, da ima duhovnost eno povezavo z erotiko. Nekaj smo o tem v topiku erotika in duhovnost že govorili, kjer sem v duhovnsti kot polju praktično neomejene kreativnosti razpredal. Zeus je kot antični kreator zato izžareval en erotičen naboj, na katerga je bla žena ljubosumna, druge antične junakinje pa je neustavljivo privlačil.

V antiki sem najdu še eno potrditu, da je duhovnost prepojena z erosom:

Duhovnost se po definiciji ukvarja dušinim razmerjem do telesa. Po platonu sta telo in duša razmejena, pri čemer duši pripada gospostvo nad telesom. Duša izvira iz sfere duha (božanskega, umnega) in se uteleša zarad čutnega poželenja. Razmerje duša/telo je torej po platonu erotično razmerje, duša mora bit za časa življenjeja v vsem čutno opedena, čeprav se njuno razmerje konča z razvrednostnejem telesnega in 'pobegom' neumrljive duše v duhovni svet.

Antični nasledniki platona so erotičnost duhovnega še globje utemeljili. Duhovnost se po mnenju plotina odvija v sestopu enega in v vzopnu k enemu. Eno (po plotinu) označuje abslutno enost, dobro, obilje ... iz katerega izvira vsa bit in vsa lepota. Nobeno bivajoče ne obstaja zunaj povezave z enim. Vzpon k enemu vidi kot proces očiščenja. Vzgib za to je ljubezen (eros) do pra-lepega in pra-enega. Vzpon poteka prek kontempalcije (danes bi lahko rekli tud meditacije). Umetnost npr. pelje prek zaznave čutne lepote k dojetju lepote čiste, v sebi sklenjene oblike. V filozofiji duša premaguje senčni svet teles in se obrača nazaj k duhu. Najvišja osvoboditev je extaza, neporedna zaslepljenost v motrenje enega.

Evo, tamaladvojka, duhovnost res ni odvisnost, je erotična zaslepljenost 8) ;), če si zdaj kaj na boljšem :-/ :)

Title: Re: odvisnost od duhovnosti
Post by ten-nej on 08.01.2003 at 00:50:10

Od duhovnosti je odvisen tisti, ki ne more brez nje, kar pa ni še nič slabega.
Druga pesem pa je, če se računa na to, da bo duhovnost rešila vse težave, to je, da bo že sama duhovnost dovolj za dosego vseh mogočih ciljev. Kadar pa se vse to skombinira še z nekritičnim sprejemanjem vsakršnih receptov, tedaj bi lahko govorili o bolezni.

Title: Re: odvisnost od duhovnosti
Post by Miska on 08.01.2003 at 08:07:07

Eh, ne vem. Najprej tole: meni je že sama beseda »duhovnost« nesimpatična. Morda zato, ker menim, da smo mi še zelo daleč od tega, da bi se lahko poimenovali, da smo duhovni? In niti ne vem, ali imam najprej sama pri sebi sploh razčiščen sam pojem tele besede. Kaj pa sploh je duhovnost? In kdo je po definiciji duhoven človek? Edi, da ti ne bo treba brskat po SSKJ:

duhóvnost -i ž ( ) knjiž. 1. usmerjenost k nematerialnim vrednotam

Usmerjenost k nematerialnim vrednotam? Hmm… Potemtakem, smo pa VSI duhovni… Verjamem namreč, da ima vsakdo izmed nas vsaj kakšno nematerialno vrednoto, ki mu nekaj pomeni… Nekdo več, drugi manj – in kje se začne razlikovati??

Pa pustimo to. Da se navežem na samo temo – odvisnost od duhovnosti. Po mojem mnenju postane nekdo odvisen od tega takrat, ko prične s tem obremenjevati najprej samega sebe. In v končni fazi svojo okolico. Ko razmišljanju o tem podredi vse ostale stvari v svojem življenju. Ko to ni samo zanimanje, ki prihaja iz njegovega srca, ampak so vse ostale stvari v življenju podrejene temu. In morda zato tudi zanemarjene. Poleg razmišljanja, branja in pogovarjanja o tem, mora po mojem mnenju človek tudi čutiti… In živeti… In živeti zame pomeni preživeti vsak dan v takšnem svetu, kakršen nas pač obdaja (po mojem mnenju prav malo duhoven ;) ) in kljub temu ohraniti svoj (višji) jaz.

wrote on 05.01.2003 at 11:41:23:

In če to počneš zato, ker si tega sama želiš, picola, in če to počneš v tolikšni meri, kot si to sama želiš, pa če se o tem rada pogovarjaš, pa bereš, pa razmišljaš – po mojem mnenju to ni odvisnost. Je samo obdobje v tvojem življenju, ki si ga namenila temu. Baje je tudi res to, da gre vsako pravo zanimanje v plus, pa potem zaradi nasičenosti v minus, pa potem spet v plus, pa spet v minus, le odkloni so vedno manjši, dokler se po nekem času krivulja ne umiri in ustavi na neki točki. In tista točka je prava zate.

Edino tisti stavek: »po glavi mi gre v glavnem samo še to…«, me je malce »prestrašil«. ;) Ampak, ker si napisala v glavnem – predvidevam, da poleg vsega tega tudi čutiš in življenje živiš…

Tako, da bi ti jaz rekla: ne obremenjuj se s tem. Če veliko razmišljaš o osebnostni rasti, o odnosih med ljudmi in o drugih nematerialnih vrednotah ( ;) ), ti kar mirno to počni še naprej. Da le sama sebe ne obremenjuješ preveč in da svoje okolice ne posiljuješ s tem. Dokler so to samo tvoja razmišljanja in pogovori, ki zanimajo tako tebe, kot tudi ljudi okoli tebe, pa se, vsaj meni, zdi vse OK.

m.

Title: Re: odvisnost od duhovnosti
Post by Picola2 on 10.01.2003 at 16:59:03

Hvala vsem za odgovore,ste mi zelo pomagali,me potolažli in razveselili.Naj povem samo še to,da tisto,o čemer razmišljam ,govorim,itd.,tudi čutim in s tem tudi udejanjam.Oziroma vsaj poskušam,čeprav je ene stvari težko,ampak se trudim.Hvala še enkrat vsem pa lep dan.

Title: Re: odvisnost od duhovnosti
Post by ixtlan on 11.01.2003 at 16:57:38

Nevarnost, ki ga vidim pri "ukvarjanju z duhovnostjo", je le ta, da lahko začnemo sami sebe jemati preresno. :)

s tem je potem povezano, da:
...nekateri začnejo zavračati "neduhovnost"
...nekateri pozabijo uživati v življenju

ŽIVLJENJE NI ŠOLA in predvsem NI ODREKANJE in definitivno NI DOKAZOVANJE, ampak je izbiranje tistega kar bi rad izkusil
ŽIVLJENJE JE IGRA - to je potrebno vedno imeti v mislih
kaj bomo režirali? dramo, tragedijo, komedijo, grozljivko? :) izbira je naša

my 5 cents

Title: Re: odvisnost od duhovnosti
Post by Picola2 on 13.01.2003 at 21:24:47

Ja,sej to me v bistvu mori!Postala sem preveč resna,preveč se ubadam s svojimi problemi,ki jih v bistvu prej sploh nisem videla,zdej so pa kr naenkrat vsi pred mano in jst sem jih pripravljena celo reševat.Tip mi pravi,da sem res nehala uživat v življenju,da se preveč obremenjujem.Pa kr nekej skos nekomu(predvsem frendom)predavam o tem,kaj delajo narobe pa bla bla...Ja,res,tole me pa res mori...

Title: Re: odvisnost od duhovnosti
Post by Dusevno prisebni on 24.01.2003 at 14:03:07

Med nasimi prijatelji in znanci je kar nekaj takih, ki se vedno bolj
posvecajo t.i. duhovnosti, ki pa to v praksi ni. Na to kazejo s svojim
prakticnim delovanjem v vsakodnevnem zivljenju:

Stalno imajo polna usta raznih modrosti, odkrivajo nove prakse meditacij, ver, vodij
in ne vem se cesa. Stalno se udelezujejo tecajev, delavnic, hoidijo po zerjavici in so, kao
vsak dan bolj "dvignjeni" (duhovno), upajo, da bo "bad" karma kar sama sla od njih, da se bodo se za casa tega zivljenja toliko razsvetlili, da ne bo treba nazaj... SVASTA! In kaj delajo s
svojim zivljenjem in ljudmi okoli sebe? Nic dobrega:

- se kregajo, kdo ima bolj prav in vec ve o tem ali onem
- kupijo novo knjigo in potem je to to..
- partner jih ociutno izkorisca, se grdo obnasa, hinavscina - ampak, to vidijo kot del svoje naloge (da to obvladajo)
- v vsakem slucaju vidijo bozje delo, pa ceprav so mogoce to sami krivi
- razlog za vse slabe in dobre stvari iscejo ZUNAJ, ne znotraj sebe
- svoje PRIJATELJE ne gledajo vec tako, kot se to sploh dela, ampak so jim nekak izziv za merjenje kdo je bolj duhoven
- svojih otrok ne vzgajajo
- govorijo, da so nematerialni, potem pa vidis kako kopicijo svoj material

IN KJE BI LAHKO BIL VZROK TAKEMU OBNASANJU?
- Lenoba in nezmoznost nekaj narediti konkretno!
- Zafuranost preteklosti in preteklih dejanj, ki jih niso nikoli popravili ali izboljsali, sedaj pa jim bo duhovnost to resila..(lahko, ampak ne na tak nacin)
- pozabili so kaj je v resnici pomembno njihovim bliznjim - t.j

- iskren pogovor
- razumevanje
- prijaznost
- poslusanje
- se in se

In najbolj ironicno je, da so tudi taksna dejanja osnova za duhovnega cloveka, vendar to manjka, saj so v tej duhovnosti samo teoreticno! Drugace pa se naprej blefirajo drugim in sebi, kako napredovali so, kako manj problemov imajo... Prijateljev pa pocasi zmanjkuje.

Title: Re: odvisnost od duhovnosti
Post by bp on 24.01.2003 at 14:15:13

:( ==> :)

Če se kdo postavi v obrambno pozicijo, je pogovorov hitro konec, česar se počasi učimo tudi tukaj. Pa se sicer v mnogočem strinjam.

lp bp

Title: Re: odvisnost od duhovnosti
Post by Robi in N. on 01.02.2003 at 20:39:39

wrote on 04.01.2003 at 18:17:34:

Ne vem,če smo se že kje pogovarjali o tem,ampak zanima me,kdo je odvisen od duhovnosti?

To je narobe postavljeno vprašanje.
Od duhovnosti ne moreš biti odvisen. Lahko pa si odvisen od prepričanj.
"Duhovnost" pač je. Vsakdo je duhoven, le da se tega ne zaveda. In ko se zavedaš svoje duhovnosti, prenehaš biti odvisen. :)
N. in Robi

Zgodbica za razmislit od de Mello-ta:
Versko prepričanje, je rekel učitelj, ni trditev o resničnosti, marveč le namig, ključ do nečesa, kar je skrivnost. Onkraj dosega človeške misli. Skratka, prepričanje je samo prst, ki kaže na luno.
Nekateri verni ljudje nikoli ne presežejo preučevanja prsta.
Drugi so zaposleni s tem, da ga sesajo.
Spet drugi uporabijo prst, da si iztaknejo oči, to so fanatiki, ki jih je religija ali (cerkvena) duhovnost oslepila.
Redki so, ki so dovolj odmaknjeni od prsta, da vidijo, na kaj kaže - to so tisti, ki jih imajo za bogokletne, ker so presegli verska prepričanja.

Title: Re: odvisnost od duhovnosti
Post by Robi in N. on 01.02.2003 at 20:42:42

Duhovnosti se ne moreš naučiti.
Ali jo pridobiti.

Ali si jo ozavestiš, ali pa bo v tebi, skrita za raznimi privzgojenimi prepričanji, ki pa so na nivoju sebičnosti (ega).

N.

Title: Re: odvisnost od duhovnosti
Post by Robi in N. on 01.02.2003 at 20:52:31

Odvisen od "duhovnosti" si takrat, ko želiš z masko, ki se ji reče duhovnost, skriti svoj pravi jaz. In to masko na vsak način obdržati. Ker se bojiš soočit s sabo, si od te maske odvisen.
Robi

Quote:

Postala sem preveč resna,preveč se ubadam s svojimi problemi,ki jih v bistvu prej sploh nisem videla,zdej so pa kr naenkrat vsi pred mano in jst sem jih pripravljena celo reševat.Tip mi pravi,da sem res nehala uživat v življenju,da se preveč obremenjujem.

Čestitke. To je tisto, kar te bo pripeljalo do tistega, do česar moraš priti (da boš zadovoljna z življenjem) - do tebe.
Tudi jaz sem to dala skoz.
In se nasmehnem ob misli, da nikoli več ne bo res, da ne bi ničesar imela, ker bom vedno imela sebe.

Več boš razmišljala o sebi (in se manj ozirala na druge, kaj drugi rečejo), bolj se boš poznala, bolj boš vedela, kaj te veseli, kaj si želiš... in to bo potem resnična sreča in zadovoljstvo. Ne bo le igra, ki jo večina igrajo zaradi drugih.
N.

Title: Re: odvisnost od duhovnosti
Post by picola2 on 02.02.2003 at 11:34:53

To je vse res in lepo in prav,samo skrbi me to,ker non stop o tem razmišljam,ker ne mine en dan,da ne bi tipu s tem težila(čeprav je on tisti,ki mi je pomagal odpreti oči,ga to že malo moti),pravi,da dajem duhovnosti prednost pred vsemi stvarmi v mojem življenju in da sem čist preveč okupirana z vsemi stvarmi,ne znam se več sprostit,ne znam se pogovarjat o enih stvareh,ki naj bi ble hec,zabavne,itd,ker mi je to postalo bedasto,zapravljanje časa...itd.To je to,kar me skrbi.In ne vem,al je to v redu al ni.

Title: Re: odvisnost od duhovnosti
Post by gape on 02.02.2003 at 15:05:00

*samo skrbi me to,ker non stop o tem razmišljam,ker ne mine en dan,da ne bi tipu s tem težila*
to da te skrbi ni u redu, to da o tem razmišljaš je u redu
to da non stop, to ni u redu
to da težiš (tipu) itak ni u redu, ker ... ti nekomu ne smeš pomagat, tud če znaš, če ti on tega ne dovoli, še bolje je da te prosi - za pomoč. če hočeš pomagat pa on noče, in ti kr pomagaš ... je to u bistvu črna magija.

* dajem duhovnosti prednost pred vsemi stvarmi v mojem življenju*
to ni glih u redu, čeprov, zihr delaš še kej poleg tega da razmišljaš in meditiraš --- ali pač ne?

*ne znam se več sprostit,ne znam se pogovarjat o enih stvareh,ki naj bi ble hec,zabavne*
to ni u redu - včasih je treba tud to - če tega res ni ... si uzem čas točno za to ... to je težko, da pa se, zavestno.

*,itd,ker mi je to postalo bedasto,zapravljanje časa...itd.*
to je na žalost res, da je bedasto, pe ne glih te reči k si gor zapisala, ampak recimo, bife pa pijani modeli, pa nabijanje o nekih novih lepih avtih, pa športu in podobne bedastoče ... to je res izguba časa ... to je u bistvu čist tko ... izbereš kam boš usmeril(a) svojo pozornost.

to se dogaja tud men, da se velik ukvarjam s 'temi' rečmi in potem nekako 'zmanjka časa' za hec in zabavne stavri ... čeprov redko ... nikakor nebi mogu rečt - posplošit da kr skoz, je pa definitvno to večkrat tako, kot je blo učasih.

*To je to,kar me skrbi.*
to da te skrbi je slabo
*In ne vem,al je to v redu al ni. *
to vse, vsaj kot si napisala ni glih u redu

dobr pa je vedet da to kar ti opisuješ je predvsem v odnosu do tipa (mislm kakšna beseda - a se ti vidiš s tem človekom skupi čez 10 let?) ... in v odnosu je treba zlo pazit na pojem sprejemanje.
se reče ... velik stvari ki jih delamo in nas motijo in motijo tudi partnerja je tukaj samo zato da jih sprejmemo, šele takrt se lahko spremenijo, ali pač pogled na njih.
prej pač ne.
zdej kdo komu kaže kaj in kdo mora sprejet in kdo odpustit kaj ... tuki pač pravila ni ... tuki je samo intuicija ... srce, ki ti vedno in povsod pove kako in kaj ... in vedno ... preden kej blekneš 3x udahn (in izdahn seveda).

Title: Re: odvisnost od duhovnosti
Post by Picola2 on 02.02.2003 at 15:53:03

Gape,lepo si tole spisal,hvala ti za pojasnila.Upam pa,da se bo še kdo oglasil in mi kaj povedal na to temo,da slišim(preberem)še kako mnenje.
Kar se tiče izraza 'tip' imaš pa čist prav.Najbrž se mi je zdelo tako bolj kul(vem,bedasto!!! :-/),zdej pa vidm,da ni blo v redu kr nekej glumit(ker drugač v življenju rečem fant,mogoče kdaj partner,nikol pa tip oz.zelo redko) in hvala,ker si mi pomagal odkrit še eno stvar:da moram (poskušat) bit vedno to kar sem in ne kr nekej igrat neke frajerke.Hvala.(misla sem napisat thanks pa sm se spomnla,da tut te besede drugač ne uporabljam ;D).En lep pozdrav vsem skupaj.

Title: Re: odvisnost od duhovnosti
Post by ixtlan on 02.02.2003 at 16:33:51

wrote on 02.02.2003 at 11:34:53:

Picola, ko praviš, da si okupirana z vsemi stvarmi... s čim pravzaprav? le napiši, drugače lahko le ugibamo kaj se ti dogaja

sicer pa - življenje JE duhovnost

kaj je duhovnost?
bolj ali manj je to ozaveščanje, raziskovanje samega sebe

in živiš, da raziskuješ

niti ne, da se učiš
raziskuješ, izbiraš, spoznavaš in sprejemaš za svoje, če ti je všeč

če ti morda pomeni duhovnost, da bereš knjige, ok ker tudi to je izbira
to je teorija z malo prakse
je pa tudi bolj čutno doživljanje vsega
popelje te v lep, globok notranji svet, ki ti daje vse
ne pa pravega, surovega izkustva
varuje te
ampak nekoč ti postane jasno, da ga moraš zapustiti
::)
poznaš zgodbo o motovilki (deklici, ki jo čarovnica zapre v stolp)?

ločevanje svetov nima smisla (razen seveda tega, da doživiš to ločenost)

če ti pa ukvarjanje z duhovnostjo pomeni, da opustiš stare navade, ki ti ne ustrezajo več, ampak ZATO ker ti ne ustrezajo več, ne zato ker tako nekje piše, potem je pa vse v najlepšem redu in je to fantov problem, če tega ne razume

Title: Re: odvisnost od duhovnosti
Post by picola2 on 07.02.2003 at 21:52:03

Ixtlan in vsi ostali,hvala za odgovore.Hm,kako naj ti razložim...Ko sem v sčužbi,sem na internetu in berem forum(ker doma nimam računalnika),v nočni berem kako knjigo( na začetku bolj za teoretično znanje,sedaj pa sem si začela izbirati knjige,ki jih lako bolj uporabim v praksi),doma berem,grem na sprehod,naredim avtogeni trening(najraje sem sama-vsaj sedaj,mogoče bo čez nekaj časa drugače...),ko je fant doma,razmišljam o vsem tem(o tem,kako rešit težave z očetom,pa mamo,pa kako sebe izboljšat),sploh se ne znam več(čeprav je zadnjih nekaj dni bolje)sprostit,uživat v trenutku in pustit moje razmišljanje za čas,ko bom sama,sama sebe in druge obremenjujem z mojo osebno rastjo...utrujena sem...In ne znam več preživeti dneva,enega samega dneva,da bi se samo mela fajn,ne razmišljala o tem...in zato imam skos polno glavo neki stvari in ne vem še česa.In potem me enkrat prime in se obremenjujem z onesnaževanjem(in me to čist zafrustrira,ko vidim,kaj si delamo),pa enkrat vojne pa potem spet nekej druzga in se TAKRAT ne zavedam,da ne morem nič konkretnega naredit,ampak samo spremenit sebe pa mogoče kej malga(kot je zdej ta shod 15.,al pa kdaj kako smet pobrat pa jo v koš vrečt).No,to je to :)
Aja,mal me spomn spet na zgodbo o motovilki(a bi jo mogla poznat? ??? :-[)...
Mislim pa da je pri fantu problem tut to,da se naglo spreminjam pred njegovimi očmi in me ne more več dohajat in pa seveda zato,ker se še hudo iščem in sem iz dneva v dan drugačna-enkrat vse štekam pa mi čez en teden spet ista stvar ni jasna-v glavnem niham mal v staro Picolo pa mal v novo...in to me mučos izčrpava...
Želim vam vsem skupaj en lep večer in imejte se lepo in seveda radi!
In hvala za VSE dobre nasvete,ki ste jih napisali(komurkoli in sem jih tut jaz vzela za svoje-al kako nja rečem...)

Title: Re: odvisnost od duhovnosti
Post by ixtlan on 08.02.2003 at 14:31:46

picola ah, privosci si malo miru noooo (verjetno so to tudi besede tvojega fanta) ;D

veš, da ni v redu, če se ne sprostiš
veš, da bi rada uživala v trenutku
veš, da te to neprestano razmišljanje izčrpava (!)

vse veš
in čutiš, da ni v redu

razmišljanje, analiziranje... čemu? - sem bil ne dolgo tega postavljen pred dejstvo

predpostavka:
če nekaj razumem, potem se mi poveča meja tolerance
ne obsojam stvari, za katere razumem, zakaj so se zgodile
razumevanje pripelje do večje strpnosti
in to drži

moja strpnost se je z razumevanjem sčasoma povečala za 100000%, iz česar sledi tudi, da precej lažje živim sam s sabo in z okolico

tako sem prišel do zaključka, da je "poskušati razumeti" zelo fajn način delovanja v življenju

in če ti je poleg ostrega razuma kot orodje na voljo še močna intuicija, potem lahko raziščeš in razumeš praktično vse kar se razumeti da
in nadalje raziskuješ še občutke in tudi občutke natreniraš tako, da so ti v veliko pomoč v življenju

vse lepo in prav

pa če se vrneva k razumevanju pa strpnosti

iz strpnosti pride sprejemanje, iz razumevanja strpnost, torej iz razumevanja pride sprejemanje, ampak, bodiva natančnejša, LAHKO pride sprejemanje in NI EDINI vir sprejemanja

lahko ne razumeš in ne sprejmeš (najbolj logično) ;D
lahko razumeš in sprejmeš (logično, fajn)
lahko razumeš in ne sprejmeš (npr dejanja, ki zadeva tebe in je različno od tvoje izbire)
lahko pa tudi ne razumeš in sprejmeš

zadnja možnost je ljubezen
ne razumeš in sprejmeš

ki te ne izčrpa, ampak celo napolni z energijo (!)
in če lahko privzameš nek način delovanja, boš izbral takega, torej ljubezen... razumevanje potem postaviš na drugo mesto

začneš pri sebi in to ne z razumevanjem in razmišljanjem "kako sebe izboljšati", ampak z ljubeznijo

ljubiš se, to pomeni, da se ne izčrpavaš
če to pomeni, da ne smeš toliko razmišljat, je to to

lahko narediš kompromis in razmišljaš občasno
medtem se pa razvajaš (privošči si čokolado, savno, pojdi v kino), raziskuješ in počneš tisto kar te razveseljuje, napolni z energijo
ja, z energijo je treba previdno delat

in potem privzameš tak način delovanja tudi do drugih
ne poskušaš v prvi fazi razumet očeta ali mame, ampak želiš čutiti kako teče energija iz srčnega centra proti njima... poskušaš razumeti situacijo, z namenom, da jo boš rešila, pa lahko še vedno kasneje.. pa kar naenkrat je manj za rešit ;)

in si samo ena mala "picola", ki ne more SAMA rešiti celega sveta... ah, kar objel bi te in držal toliko časa, da ne bi mislila na nič :) kar pa res lahko stori mala deklica, je to da napolni svoje srce z ljubeznijo in z zgledom nauči tega še svoje bližnje...

medtem pa nabiraš energijo (razglabljanje te ne izčrpava več), s katero lahko storiš še več... ogromno lahko stori posameznik (praktično vse, kar se nam je kdaj zgodilo, so "zakuhali" posamezniki)

in ne skrbi, nič ti ne bo ušlo... razvajej se, občuti toplino srca in bodi pozorna

vse tole sem pisal tudi zase ;) hvala za vzpodbudo!

Title: Re: odvisnost od duhovnosti
Post by Picola2 on 08.02.2003 at 23:02:56

Ixtlan,najlepša hvala za tole!!!!Se mi je kr srček ogrel :).Sej stanje se počasi izboljšuje,počasi spoznavam,da se moram met fajn v življenju,da je življenje igra,zabava in ne samo eno tuhtanje.Ja,vse vem,sam naredim tega pa še vedno ne.Mogoče nisem pripravljena(al pa sem brcnila globoko v temo ;D),mogoče rabim pomoč...Ne vem,nekej je že.Hvala ti še enkrat in lepo se imej!

Title: Re: odvisnost od duhovnosti
Post by ixtlan on 09.02.2003 at 10:13:25

"počasi spoznavam"
spoznala si, sedaj

"mogoče še nisem pripravljena"
pripravljena si bolj kot kdajkoli, sicer se ne bi spraševala o tem

kar lahko storiš danes, ne odlašej na jutri :)
ker jutri ne obstaja, vedno je jutri
sedaj se moraš odločiti
in sicer, da boš uživala v življenju

Title: Re: odvisnost od duhovnosti
Post by Picola2 on 09.02.2003 at 20:53:11

UŽIVAM V ŽIVLJENJU!!!!!!!!!!!!! ;D ;D ;D

Title: Re: odvisnost od duhovnosti
Post by Robi in N. on 10.02.2003 at 10:23:14

Quote:

To je vse res in lepo in prav,samo skrbi me to,ker non stop o tem razmišljam,ker ne mine en dan,da ne bi tipu s tem težila(čeprav je on tisti,ki mi je pomagal odpreti oči,ga to že malo moti

Zgleda, da ti je na napačen način pomagal odpreti oči.
Kaj pričakuje od tebe ?
Se počutiš krivo, ker ne izpolnjuješ pričakovanj ?

Imam občutek, kot, da se obsojaš, namesto, da bi se sprejemala.
Namesto, da bi sprejela, se boriš. Bolj se boriš, bolj nimaš miru.
Zaradi česa ?

Title: Re: odvisnost od duhovnosti
Post by ixtlan on 10.02.2003 at 15:16:04

wrote on 09.02.2003 at 20:53:11:

UŽIVAM V ŽIVLJENJU!!!!!!!!!!!!! ;D ;D ;D

in jaz z veseljem pozdravljam to tvojo najboljšo možno odločitev!

spomni se tega vsako jutro preden začneš dan!