| Svet pogovorov | |
|
http://www.gape.org/cgi-bin/yabb/YaBB.pl
General >> Osebna, psihološka in sociološka razmišljanja >> Zmoremo vse, kajne? http://www.gape.org/cgi-bin/yabb/YaBB.pl?num=1034633222 Message started by ARS on 15.10.2002 at 00:07:02 |
|
|
Title: Zmoremo vse, kajne? Post by ARS on 15.10.2002 at 00:07:02 Že od začetka, odkar po tehle threadih listam, me najbolj vleče predvsem k iskreno intimnim in osebno izkustvenim. In ob današnjem prebiranju naših izzivov, mnenj, problemov, težav, "you-name-it" in odgovorov, se mi je pred oči prikradla podoba tiste luštne ploščice, ki mi, prav vsakič, ko me z mojega hladilnika uspe zamotit, izvabi vsaj smehljaj: I know God won't give me anything I can't handle. I just wish He didn't trust me so much." (Mati Tereza) Lahkotnost mi je v veliko veselje; glasen, prešeren smeh nadvse sproščujoč; vsak dan, ko sem v redu s sabo, mi je za svet objet; vsakič, ko mi kdo na žulj stopi, sem vesela, če zmorem v lastno bolečino do olajšanja, sprejetja bezat; "ko brez miru okrog divjam", se včasih tudi ustavit ne znam - pa kaj; sem vsakič znova vesela, ko zmorem brezpogojno delit ARS, ki je, pa brez vse tiste teorije, ki se (oz. jo) v moje življenje (še) ni(sem) zgodila; sem navnoter ponižno ponosna na marsikatero svojo "zmago" in trenutke, ko mirno poslušati znam; in tako naprej. In močno čutim, da zmorem vse. In zmorem vse. A se tudi "dol butnem", mi že kako uspe oziroma mi drugi "pomagajo" - hodijo točno tam, ali pa stopijo točno tja, kjer ... tudi če ne bi; včasih. Se nemir in odsotnost izmenjujeta, pa paleta občutkov, ki jih praviloma kar ne bi, pa vztrajno so. In lahko da zmorem zgolj to, da iz trenutka v trenutek preždim, ko izpod tuša zjutraj zlezem, pa begam v svojih iskanjih in v svoje izgovore. In takrat včasih komajda verjamem, da sem tista, ki zmore vse. V bistvu mi še mar ni; do ponovnega začetka. Kateri, kakšni so bili tisti vaši "trenutki", ko ste zmogli nekaj, kar vam je bilo najprej neskončno "veliko" ali daleč, ali pa tisti, ko močno niste verjeli, da zmorete, pa vseeno ste? In ko pogledate nazaj, ste v sebi "ponosni"; morda vam v vašem "dol" služi celo kot "opomnik", da zmorete res vse. Hvala. |
|
Title: Re: Zmoremo vse, kajne? Post by Harry on 15.10.2002 at 10:35:24 Quote:
Se zgodi ja. Ravno en tak svež dogodek. Najprej sem jo zagledal in nato nisem mogel več utrgati pogleda iz nje. Bila je tako omamna. Najprej se je sploh nisem upal dotakniti. In res sem imel občutek, da je zame nekako prevelika. Ko sem končno zbral moč, sem jo začel prav počasi uživati. Bila je dobesedno vroča, a to mi je bil še večji izziv. Jemal sem jo počasi, z užitkom in kmalu sva postala eno. Še zavedal se nisem kdaj, kako, ampak krožnik je bil prazen. Pa tako velika pizza je bila. LP Harry |
|
Title: Re: Zmoremo vse, kajne? Post by titud on 15.10.2002 at 12:39:23 Men se pa vse bolj odkriva smislenost pa krepčilna vrednost pa nenazadnje praktična uporabnost takega početja, ki ni z ničemer omejeno in ki ima za osnovno vodilo le namen. Pred kratkim sem ob morju najdu eno tako materializacijo čistega namena: eno prazno gnezdo. Se nism mogu načudit, ko se ga od bliz pogledov: sama odpadna šara iz kempa, od naplavljenega stiropola do ostankov tolaletnega papirja, povezana z raznobrvnimi najlonskimi vrvicami in pisanimi krpicami iz balga. Ampak pravo gnezdo, mojstrsko spleteno in mehko, v katrem so bli še kosmi puha in perja mladičkov kašne od obrežnih ptic. Mater, sem si reku, se da, če se hoče. |
|
Title: Re: Zmoremo vse, kajne? Post by ARS on 24.10.2002 at 11:45:08 ARS wrote on 15.10.2002 at 00:07:02:
Težko verjamem, da nimate ničesar na to temo z drugimi za delit ... ??? ARS |
|
Title: Re: Zmoremo vse, kajne? Post by Susi13 on 24.10.2002 at 12:20:46 Vsak četrtek mi je izziv... Četrtki so pač moj dan, ko se UČIM pospešeno in na full... Vsak četrtek zjutraj si zadam za cilj, da se bom cel dan počutila full dobro. Ne bom dovolila, da me lekcije današnjega četrtka vržejo iz tira. Včasih nisem zmogla premagati "magičnega vpliva" četrtka... Sedaj pa ... večino četrtkov že uspem potegniti tisti čudoviti dar, ki ga ima zame, četudi je v prvem hipu precej težko... Danes je ravno četrtek... Naporen... Gužva... Obremenilen... A tako čudovit! :) :) :) ;) Suzana |
|
Title: Re: Zmoremo vse, kajne? Post by titud on 25.10.2002 at 08:59:21 Ars, jest mislm, da nam bog res ne naloži tistga, česar ne zmormo in da smo samemu seb največje breme. Tisto gnezdo, narjeno iz ničvrednih odpadkov, je ptičji familiji enako dobro služilo opravljanjui božjega poslanstva kot če bi blo narjeno iz najfinejših naravnih materialov. Človk pa samemu seb otežuje življenje pa si za opravljanje temeljnega božjega poslanstva nalaga kup ovir pa enih predpogojev, čez katere pol komaj pride al pa sloh ne. Moj primer iz študentskih let: kot mlad študentski par, ki enostavno ni mogu več živet narazen, sva po par mesecih švercanja po študentskem domu najdla eno kletno sobo na robu lj. Sva koj vidla, da svet ni narjen za tiste, ki se majo radi pa ničesar nimajo, je ona pustla študij pa najdla posu. Je blo za naju čist normalno, da ljubezen da otroka, samo gazdi ne, pa nama je sveda vrata pokazal. Sem se kot študent uspel ugužvat v en blok za hišnika, da so mi dali 16 m2 veliko hišniško 'stanovanje'. Sva se na šverc vselila oba, sva prišla s trole vsak z dvema vrečkama v rokah. 'Stanovanje' je blo brez opreme, zato sva snela ene notranja vrta in jih kakšen meter in pol visok pritrdla na stene in obesla s stropa, da sva gor nanje metala tistih par cunj, ki sva jih prinels s sabo. Jogi sem staknu v kleti, je bil po sred prerezan, pa nč hudga, sva ga obrnila okrog. Prva stvar, ki sva jo za njeno prvo plačo kupila, je bla ena fototapeta gorskega potoka, ki nama je optično podljašala sobo, čeprav sva jo porabla samo pol, saj ki je bla sob tako majhna, da če si stal na sred, si se lahko brez premikanja dotaknu katerekoli od štirih sten. Naslednji mesec sva kupila nov špampek, pol pleteno košaro, pol pleteno omarco, pol pa še en zimzelen. Jest sem pa od doma prinesu en odpisan električni šporget iz petdestetih let, da si ne tastar prilastil kakšnih kompetenc, da bi mi kaj pomagal in se na ta način v moje življe vtikal. Pol je pa prišel otrok, za katerga v bloku kak mesec sploh niso vedli, ker je moja družica nosečnost skrivala, ponoč pa podnev pa sva ga tko pedenela, da sploh ni jokal. Ko so na hišnem svetu zvedli, kaj se jim je v njihovem 'stanovanju' zaredlo, niso mogli verjet. K sreč so bli tolernatni, saj so oni boljš vedl kot midva , da tko ne bo mogl it dost dolg (ko je prišla patronažna, sem moral s hodnika spremljat previjanje pa kopanje, ker ni blo placa za vse), ampak mi smo v tistem gnezdu na legerndarni ulici pohorskega bataljano v glavnem leže precrkljal cele tri mesece... Pol pa naprej po več al manj klasičnem scenarijo mladih študenstkih familij brez vesega v ljubljan: malo večja garsonjera, pol drugi otrok pa selitev na obrobje, kjer je ceneje, pol pa končno selitu čist v en drug kraj, kjer je še cenje pa vožje uro pa pol do šihta pa faksa pa tolk tud nazaj, pol menjava služb pa brezposelnost pa obujanje legende o tem, kako je blo kljub hudmu pravzaprav luštno v ljubljan... Evo, če bi si to sam naložu, če ne bi blo ene božje sugestije, ki je zamotila mojo človeško razsodnost, bi po moje klecnu že pod težo une plastične vrečke na troli. K sreč sem šele na 'stara' leta začel komplicirat okrog tega, kaj bi si sam naložu, da bom zmogu čim bolj komotno okrog nosit. Sem ugotovu, da tisto, kar mi je naloženo, ni nikol tako težko okrog nosit, kot tisto, kar bi si sam s premislekom nadel, zato v pricipu po mojem nisem racionalen človk in nikol ne bom, čeprav me tko kot pokojno mater terezijo spremlja en dvom, če bom zmogu. Pa en nepopisno dobr občutek, ko se ozreš nazaj, da v bistu sem zmogu, da sem samemu seb ena legenda ::) :). |
|
Title: Re: Zmoremo vse, kajne? Post by Devi on 25.10.2002 at 09:54:38 Res si legenda, titud, tvoja sobica pa tud :) Ampak, a ni hecno, kako se nam skoz zivljenje dogajajo tocno tiste stvari, ki se jih najbolj bojimo in jih najmanj maramo? Kolikor nazaj se spomnim, sem si zmerom zelela samo varen prostor, urejeno zivljenje in samostojnost. Skoz zivljenje pa se vlecem skoz nekam drugam, sem se ze ene 7x al 8x v par letih selila, skos sem na robu prezivetja, glih tolk da pridem skos in nikol se ne morem tolk od doma odlepit, da bi imela res obcutek, da sem cist svoja. Pa je vseeno zivljenje lepo, vcasih celo tolko da komaj verjamem. Po vsem tem casu samo cedalje rajsi zivim pa cedalje bolj cenim vse, kar pride. |
|
Title: Re: Zmoremo vse, kajne? Post by bp on 25.10.2002 at 09:57:07 Titud, si postal tud men en kos legende. Drži se. lp bp |
|
Title: Re: Zmoremo vse, kajne? Post by ARS on 25.10.2002 at 10:00:41 titud wrote on 25.10.2002 at 08:59:21:
Kako znate pa eni lepo v besede spravt! ... To ni nobena pesem, to je ena sama ljubezen. (Marko Pavček) Legenda, Titud. Hvala! Sej je blo mrbit zgori možno začutit, da svoje breme (beri: sebe) zadnje čase mal teži prenašam. A včasih je že tko, da se iz trenutkov samopomilovanja, toriranja in cepetanja na mestu kar kakšen dan al pa celo več nardi. Za določen čas. Dokler se sami sebi ne zazdimo prav smešni. Dokler si ne zavihamo rokavov in preprosto naredimo tisto, kar je za narest. Evo, še sonce je kar prec s svojimi snopi žarkov ven prišlo. Hvala, Titud. |
|
Title: Re: Zmoremo vse, kajne? Post by lumpy on 25.10.2002 at 10:21:28 Titud = legenda Uh, uh, uh spomnil si me na študentska leta, ko se je vse dalo, vse smo bili sposobni itd. Kje je to? :'( Staramo se dragi moj. Te spremembe v razmišljanju so pa očitna posledica. ;D akobané lumpy |
|
Title: Re: Zmoremo vse, kajne? Post by Robi on 25.10.2002 at 10:24:58 Vedno bolj spoznavam, da se mi uresničuje vse, kar sem si kdaj želel in kar je bilo v moji zavesti. Pomembna je le naravnanost, pozornost, zaupanje v univerzum in seveda potrpežljivost. Ni se dobro ukvarjati direktno z željami, ampak s tistim, ki želje ustvarja. Ko razumem sebe, razumem tudi kako ta svet deluje. :) |
|
Title: Re: Zmoremo vse, kajne? Post by titud on 25.10.2002 at 11:59:38 Hvala vam, punce pa fantje, da ste sokreatorji moje že mal zaprašene legende :) :) :). Zdej bi se mi blo prav pasalo mal v legendarni slavi posončit, ampak jest ne bi bil se jest, če bi znal ta prav cajt nehat pa da zraven ne bi še mal pojamral. Priznam, da sem bil ves ta cajt čist trd od strahu in da sem imel odzad ves čas eno opcijo, da bom, če ne bo šlo več tko naprej, tasatrmu nazaj v bajto prijokal. Sem dejansko eno kompromisno opcijio tud sporbal, saj ta starejša pa bolj ta pametna sestra dost truda v to vložila, da me je preričala, da smo se presil iz tega tamalga 'stanovanja' v eno garsonjero od fotrove žene, ki so jo po enih dveh mesecih, ko so so zvedl, kje pa kako mam otroka, uspel spraznit. Moja družica ni hotla tja it, je šla šele pol, ko sem jo s svojo žlahto v kot stisnu in ji ni preostal dugega. Una garsonjera je bla lukzuna zadeva, 30 m2, ampak smo z njo priklical nase hudiča. Kljub temu, da sva se hotla pred vtikanjem zavarovat z 300 markami najemnine, mačeha pa sestra nista mogli prenest, da hočmo po svoje živet in da ne mislimo nobenmu kakšne posebne hvaležnosti kazat. Po treh mesecih je mačeho ena paranoja prjela, da se hoče moja družica prek otroka njene garsonjere prilastit, saj bo mene itak enkart v rit sunla, nje pa njenga pankrta pa ne bo možno več iz garsonjejre spravt. Se je moji družici čist odrgal, tud jest nism mogu dojet, kako tastari na najino jebeno nemočno mlado familjo gledajo, sem seveda z njo potegnu, sestra pa fotr pa z mačeho. Je bil cel hudič, so nam s pravniki grozil, sva se pobrala od njih takoj, ko sva drguje plac najdla. Sva se spet s trolo selila, ampak sem k sreč dobil penzijo po mami, s katero sem najemnine plačeval pa se lukzuz študija lahko vzporedno s familijo privošču, partnerca nas je pa vse seveda iz dneva v dan s svojo plačo do moje diplome par let živela. Zdaj, če človek zadevo z druge plati, npr. od mojga fotra pogleda, je po moje on orenh cvikov, da se mu ne bom s celo študnetsko familjo domov prvleku, da jo bo on mogu gostit pa živet. Sem bil z njegovga stališča čist en neodgovorn mulc, ki se gre nekaj, česar ni sposoben spelat. Za mačeho sem bil en naivnež, ki me bo baba okrog prnesla, tko kot je ona mojga tastrga, ko se je priženila iz garsonjere na bajto. Sestra je bla fascinina na tem, da se upam it nekaj, kar si ona ni nkol, pa bi me rada nazaj bolj pod nadzor malomeščanske srenje spravla, ker zakaj bi pa jest lahko kar od enih idelov živu, če ona tega ne more. Moja pratnerca se je dejansko borila, da me sprav ven iz te ujetosti, saj sem, če sem bil z njimi v stiku, čist po eni drugi logiki funkcioniral, kot sva si jo uspela sama med sabo splest. Se je morala ful namatrat, mam še zdaj občutek, da sem jo po svoje izkosristu in da ji te usluge ne bom nikdar mogu poplačat. Ne tolk materialno, ampak za njeno energijo, ki jo je skurla, da nas je skup pa na svojem obržala. Jest sem sprot zmeraj po malem dvomu, če je res tko edino možno in prav. Samozavest sem zmerom iz tega šele črpov, ko se se na prehojno pot ozrl in iz nje legendo naredu. Ker se vedno najde kdo, ki mi iz svojga vidika lahko dokaže, da sem bil in bom vedno ena neodgovorna pa scrkljana zguba, ki cel življnje ni nč pametnega ustvarla. Žlahta si to morda še zmeraj misli, a je rajš tih, da se sploh kaj vidmo; žena me s tovrstnim poniževanjem trezni, češ da spim na 'lovorikah', ki spoh niso moje; sin me postran gleda, zakaj nimamo v ljubljan stanovanja kot ga majo tastari od prjatlov; šefi se čudjo eni moji neambicioznosti glede na moje 'kapacitete'; sosedje pa me po malem pomilijejo, da se pustim vsem skupaj tko komandirat in da zgledam kot ena copata. Evo, vsaka legenda ma več plati, tud una o titudu :) :'( |
|
Title: Re: Zmoremo vse, kajne? Post by Devi on 25.10.2002 at 12:14:30 Ves kaj, titud, kar sprijazni se, da nobena legenda ni nikol glih lahkega zivljenja imela.... ;) |
|
Title: Re: Zmoremo vse, kajne? Post by lumpy on 25.10.2002 at 12:31:33 titud wrote on 25.10.2002 at 11:59:38:
Vsaka čast! Si pa mel .......! Jaz sem se tud z našmi full borila, ker mož ni Slovenc. Zdej ne vem, če bi še mela tolk moči. akobané lumpy |
|
Title: Re: Zmoremo vse, kajne? Post by titud on 25.10.2002 at 13:20:16 Devi, ampak se sprašujem, zakaj je potrebno prav z jamranjem legendarnost oživljat, namesto da bi se človk z ene spokojne distance nad svojo osebno legendo naslajal. Se namreč čist strinjam z moorom, da se mora vsak v svojo osebno legendo umestit, ki te ukorenini v preteklst in na kateri si inspiriraš prihodnsot. Ker je tako vsak tud samemu seb kristus, mamo mi vsi en vzorc po njemu vsajen, da si je treba legendarnost s trpljenjem zaslužit. Ampak ma tud njegova legenda drugo plat, to da je bil kristus v bistvu od boga dan pa v človeškem smislu priviligiran uživač, ki se je čist prostovljno pustu bičat pa kronat pa pa križat. Tud buda je bil en velik uživač, se je sidharta prestolonasledstvu tud čist prostovljno odreku. Kaj zadj iz tega po moje sledi: ne naredi tvoje osebne legende trpljnje, apmak svobodna volja. Da delaš nekaj kljub temu, da veš, da boš najebal, ampak ne moreš, da ne bi. In da pol, ko pogledaš nazaj, tega ne obžaluješ. In te to utrjuje v zavesti, da boš drugič spet naredu točn tko in nč drgač. Lumpi, kar se pa ... tiče: po moje jih je imela moja žena, ne pa jest :) |
|
Title: Re: Zmoremo vse, kajne? Post by ARS on 25.10.2002 at 15:39:01 titud wrote on 25.10.2002 at 11:59:38:
Valjda jih ma, tko kot vse ostalo. ;) Ampak ob mislih na lastne legendarne, se nam pa vsaj nasmeh prikrade, pa dostkrat tut srce od vesela poskoč, k nam je uspel sfurat lastne odločitve in spucat lastno štalo, navkljub marsikomu in/ali marsičemu. :D Ej, sine, ti se kar sonč mal; ne, velik. 8) Na dan z legendami - a jih ni fajn brat; nas bo zihr še marsikatera, tut tvoja, lohk spomnla na to, da smo pozabil, kako "zaštrikan" zna pa včasih tut in zares bit. ;) :D ARS |
|
Title: Re: Zmoremo vse, kajne? Post by ARS on 25.10.2002 at 15:43:14 titud wrote on 25.10.2002 at 13:20:16:
Ja, Lumpy, kva si šla pa "neki o jajčkih pobrisat"? :-/ Prec dej nazaj, da bomo še drugi lohk prebral ... nč zdej tle neki nazaj jemat. ;) Kva, a je blo res tko grozn? ??? |
|
Title: Re: Zmoremo vse, kajne? Post by veronika on 25.10.2002 at 15:47:01 kar nas ne ubije nas okrepi :) Jaz sem se 1x znašla sama, brez prijateljev, brez prenočišča in brez veliko denarja sredi Portoroža. Hvala bogu da sem imela angel varuha ob sebi in knjigo od Kojca Učbenik življenja in sem preživela skoraj 48 ur, pred sem našla, tiste, ki so me izdali in pustili samo. ubilo me ni, me je pa izučilo :-/ |
|
Title: Re: Zmoremo vse, kajne? Post by Luna on 26.10.2002 at 21:23:58 Zmogla sem mu povedati, da ga ljubim, pa čeprav prepozno, a sem mu, da si tega ne bom nikoli očitala... To je bil zame veliko korak, bolj kot to, da bi obtičala sredi puščave.... |
|
Title: Re: Zmoremo vse, kajne? Post by Katarina on 27.10.2002 at 04:19:04 Tako je prav Luna... Ni prepozno,pomebno je da si...In to,da si naredila kar si pač lahko je veliko,vsega sama ne zmoreš. Nisi sama,mene imaš ob sebi... Preživeli bova! Rada Te imam, Katarina |
|
Title: Re: Zmoremo vse, kajne? Post by ARS on 02.11.2002 at 16:38:58 Sem pestovala vse, kar mi pustilo je spati, sem zabrisala vse pragove, ker sem hotela ostati. Se je v meni nemir naselil, hrepenenje razcvetelo, bolečina zasidrala. Sem se odločila vrata odpreti in takrat, šele takrat je začelo zares boleti. A ga je vredno iskreno živeti. |
|
Title: Re: Zmoremo vse, kajne? Post by BonSens on 02.11.2002 at 19:47:30 Lista men najlubših "besedateljev" ma dva prilublena: Arsko in Tituda, definitivno. Preprost d'best sta, pišuka!! :D BonSens PS: besedatelj = tist k o seb in ostalem iz sebe zna lepo v besede spravt |
|
Title: Re: Zmoremo vse, kajne? Post by BonSens on 02.11.2002 at 20:02:08 ARS wrote on 15.10.2002 at 00:07:02:
Sem ponosn, da sem babico držu za roke, ko je umirala; sem zmogu nezlagano prjaznost, k je fotr ornk ven padu; da se znam sam seb najprej smejat; da žvim z zadovolno, veselo in zadovoleno žensko; na svoj pozitivizm; na to, da znam kej dobrga skuhat; da z veseljem domov pridem; na to, da se zavedam, da je mnogo ljudi, zarad kterih jest sploh lohk delam vse tist kar rad, pa čeprav jih ne poznam. Pa še kej bi se lohk najdl. Dobr je Tereza povedala. Sem velikrat mislu, da nau šlo, pa je šlo zmeri. :) BonSens |
|
Title: Re: Zmoremo vse, kajne? Post by ARS on 03.11.2002 at 00:03:38 BonSens wrote on 02.11.2002 at 19:47:30:
Bohloni, BonSens; tut za to prelepo novo besedo in nje razlago ter tvoje "besedajanje" osebnih izkušenj. Objem in poljub, ARS Ko pišem, gre za soočenje fikcije in dejstev. In ker je dejstvo le ena izmed vseh, bom najverjetneje za vedno pisala. |
|
Title: Re: Zmoremo vse, kajne? Post by titud on 04.11.2002 at 08:44:17 Bonsens, maš prov, je smisu besed v besedovanju, v enmu pleteničenju z namenom ustvarjanja enga vzdušja, v katerem bi se vsi boljš počutli. Je smisu besedovanja v ustvarjanju legend, v katere se lahko umestimo in doma, v katerem se vsak dan počutmo domače in v katerga se radi vračamo. |
|
Title: Re: Zmoremo vse, kajne? Post by BonSens on 08.11.2002 at 20:00:34 titud wrote on 04.11.2002 at 08:44:17:
Kdo bi bl dobr vedu, kt ti in teb podobni besedajatelji, da ni smisu besed sam u tem... Ne glede na to, da so besede sam besede... 8) Sem vesel da si, da ste, da vas lohk pa magar u vzporednem svetu srečam... :D |
|
Svet pogovorov » Powered by YaBB 2.3! YaBB © 2000-2008. All Rights Reserved. |