| Svet pogovorov | |
|
http://www.gape.org/cgi-bin/yabb/YaBB.pl
General >> Osebna, psihološka in sociološka razmišljanja >> Skladnost... http://www.gape.org/cgi-bin/yabb/YaBB.pl?num=1028720729 Message started by Katarina on 07.08.2002 at 13:45:29 |
|
|
Title: Skladnost... Post by Katarina on 07.08.2002 at 13:45:29 Vem,da mi nihče ne bo zameril,če odprem nekaj kar ste že predebatirali,razvlekli.Ali sem površna ali pa sem manjkala... ;) Kakorkoli...Že nekaj časa razčlenjujem vpliv razuma in čustev Name.Dogaja se mi,da pred kakšno odločitvijo,ko mi razum narekuje najbolj preprost korak,čustva postanejo mejnik... Saj veste...veš kaj moraš narediti,a ne moreš,ker Ti čustva ne dovolijo. Uff,tole res ni lahko razlagat... Vse to potegne toliko novih vprašanj,pa naj bo stvar v prijateljskem,družinskem odnosu ali samospoznavanju. Nekateri pravijo,da je začetke razuma in čustev priporočljivo iskati v otroštvu. Tudi sama verjamem,da so stvari,ki jih v otroštvu zavestno potlačimo,a nas spremljajo v svet odraslih ravno zato,ker ostajajo nerešena. Vem,da ga ni človeka,ki se vsaj enkrat ne bi srečeval z podobnimi vprašanji,kot jih imam sama. Zato se obračam na Vas... Kako najti neko skladnost med čustvi in razumom,brez kakršnegakoli podrejanja? Kot vedno...dobrodošle so tudi izkušnje. Lepo Vas pozdravljam, Katarina |
|
Title: Re: Skladnost... Post by Blisk on 07.08.2002 at 14:11:23 Katarina, temu se pol reče izkušnje. Tega zagotovo ne moreš pričakovat od nekega najstnika, ali celo od zrele osebe, ki je celo življenje imela polno rit vsega. To lahk pričakuješ od osebe, ki je mela nekaj vzponov in padcev v življenju, kjer se na svojih krvavih padcih tudi nekaj naučiš. Kjer te izkušnje učijo, da če greš 3x na led, da če te to ni izučilo pojdi še četrtič. Torej mejo med razumom in čustvi si počasi pridobiš z izkušnjami, ali pa če se veliko ukvarjaš s sabo in ljudimi. |
|
Title: Re: Skladnost... Post by John_Doe on 07.08.2002 at 14:18:43 Katarina wrote on 07.08.2002 at 13:45:29:
Zelo zajeban primer tega je recimo, da se en porocen tip zacopa v velik mlajso bejbiko, ko mu custva norijo in si deklice zeli, razum ga pa vlece nazaj k zeni. In tukej je prav, da se podredi razumu. V tem primeru zal ni skladnosti. |
|
Title: Re: Skladnost... Post by Zombie on 07.08.2002 at 14:20:00 Katarina ti se sekiraš zaradi čisto običajnih stvari... Pri vsakih pomembnih odločitvah se ti krešejo čustva(srce) in razum... Če bi vedno podlegli razumu, ne bi nikoli tvegali in NIKOLI dosegli tega kar smo. Pa tudi če gledaš s stališča ljubezni... Mogoče dobro veš, da bi bila bolje poskrbljena z neko osebo X(ki se zanima zate), ampak zaljubljena si pa v prijetnega možaka 60.000 plače... Če boš poslušala scre potem veš katerega bi izbral, če razum drugega... Pa če mal dodam j Johnovem stilu Vsej vsi vemo, da alkohol škodi, pa bi tist denar lahko vložol v kaj bolj koristnega, ampak je treba kdaj tudi srce poslušat in si privoščit tisto sodček piva za dušo, za gušt... Kako doseči ravnovesje? Me preveč vprašaš, ker prevečkrat poslušam srce(sploh v zadnjem primeru)...zatu tudi dostikrat po domače rečeno najebem, ampak dokler ne gre v ekstreme se ne sekiram, sem pa zato bolj vesel človek... |
|
Title: Re: Skladnost... Post by Katarina on 07.08.2002 at 15:32:57 Verjetno sem spet narobe vprašala.O.K. grem v podrobnosti...upam,da bo tole lažje pokazalo,kaj sprašujem. V konflikt sem prišla z svojo mamo.Ko sem bila še majhna punčka je velikokrat,ko sem naredila kakšno stvar narobe enostavno ignorirala.Tudi po dva dni je vladala grozna tišina... Zdaj,ko sem malo večja punčka in ne živim več z Njo,ampak živim (iščem se) svoje življenje,sem ugotovila da sem nekaj njenih lastnosti prenesla nase.Kar je po svoje normalno... Fora je v temu,da mi ta ignorancija,ki sem jo ljudem,ki so me na kakršenkoli način prizadeli,užalili,posredovala sama ni všeč,ker enostavno ni prav!Normalno,govorim o ljudeh,ki so mi blizu... Potrebovala sem ogromno časa,volje,da sem se zavedala kaj počnem.In vedela sem da počnem narobe...ključen je še vedno pogovor,možnost opravičevanja,oprostitve,razumevanja.Brez pogovora je težko...vsaj zame. Skratka...ogromno sem delala na tem in si grde navade rešila.ob priliki (mama to občasno še počne),sem ji povedala,da ignorancija ne reši problemov.V navalu jeze so iz mene izbruhnili tudi spomini iz otroštva. Zakaj je stvari reševala tako,je odgovorila,da človek potrebuje čas,če ga prizadaneš,užališ... S tem se načeloma strinjam,a to razumem sedaj.Od punčke stare 5 let je to težko pričakovati.Zato je treba povedat,pokazat... V glavnem...Problem ni v obremenjevanju z preteklostjo,gre za prihodnost in to kakšna sem ko ne pašem več v okvirje,ki jih je izbrala zame. Je krasna mama, a (verjamem,da je tudi šok,ko govorim o stvareh,o katerih pred mojim odhodom-osamosvojitvijo,niti razmišljat nisem hotela), jaz enostavno ne morem igrati vloge,ki mi jo je namenila.V njej se enostavno ne počutim dobro... Kot sem rekla...ni očitanja iz preteklost.Vem,da je (in je še),mama po svojih najboljših močeh.Gre samo za spoznavanje druga druge in zagovarjanje svojih stališč,kar pa ni vedno prijetno. In tukaj nastane problem razuma in čustev... LP Katarina |
|
Title: Re: Skladnost... Post by LittleStar on 07.08.2002 at 15:49:59 Odpusti ji, ker ni znala drugače. Predobro vem, kako izgleda ignoranca. Ko sem bila mala sem si toplino pridobila le s pogostimi anginami. Drezat v ranjeno dušo nima smisla. Bodi takšna, kot si želiš biti. Skladna... |
|
Title: Re: Skladnost... Post by Katarina on 07.08.2002 at 15:56:11 Ne vem,če gre za odpuščanje.Še enkrat...vem,da je vse počela z najboljšimi nameni. Gre za spoznavanje druga druge.Obe posvoje uživava v tem...prav zato postajava prijateljici. A še enkrat...Zanima me kako čutit stvari,ki jih razmišljaš? Ne gre samo za moj odnos do mame,gre predvsem zame.Moj odnos do vsega ostalega... LP Katarina |
|
Title: Re: Skladnost... Post by Thot on 07.08.2002 at 16:02:44 Vera dela čudeže, zapomni si. Če v nekaj verjameš drži. In verjemi v svojo razsodnost. čustva bodo prisotna, a s časoma vedno manj. LP T. Saj te je to zanimalo, ja? |
|
Title: Re: Skladnost... Post by Miska on 07.08.2002 at 16:38:18 Eh, Katarina, o temle sem pisala vsaj že nekajkrat… Pa naj bo… Bom ponovila vajo… Ker se mi res ne da vse razlage tipkat še enkrat, si jo lahko prebereš: http://www.gape.org/cgi-bin/yabb/YaBB.pl?board=svetovalnica;action=display;num=1025215618;start=0 , Reply #4 Zdaj pa poskusim konkretno tvoj primer pogledati tako, kot si ga razlagam jaz: Si slišala za besedo odpisovanje? Ko te nekdo na kakršenkoli način prizadene tako, da se počutiš popolnoma ničvredno, da se počutiš, da si manj kot nič, da bi raje videla, da tisti trenutek ne bi obstajala? No, tako je ignoriranje tvoje mame doživljala mala punčka… Kadar ni naredila nečesa v skladu z njenimi pričakovanji, je izgubila ljubezen mame... Še več, mama jo je celo odpisala na enega najslabših načinov, z ignoranco in popolnim prezirom torej. To je ostalo v tebi in s tem boš morala razčistiti ti. Kakor praviš sama, si to že uspela in sprašuješ sedaj, kako razčistiti z mamo? Kako torej najti stik med razumom, ki ti verjetno še vedno govori, da je mama kriva za to razdejanje v tebi (ker te je pač ignorirala) in tem, da jo imaš kot svojo mamo rada? Ker ti je poleg tega dala tudi polno lepih stvari in polno vrednot, ki jih želiš zadržati in gojiti naprej? Je to tvoje vprašanje? Če je temu tako, potem je treba najprej vedeti, da je mama naredila tisto, kar je znala in zmogla. Morda je bilo takšno njeno otroštvo in je to povzela po svojih starših, pa tega nikoli razčistila sama pri sebi. In je to prenesla nate. Ampak! Mama je naredila NAJVEČ, kar je zmogla! Pač ni zmogla več, pač ni zmogla drugega, pač ni znala drugega. S svojimi vzorci preteklosti ali s svojimi ranami otroštva, če tako hočeš, ni nikoli razčistila, vedno so bile del nje in jih je zato popolnoma normalno prenesla tudi naprej na svoje otroke, nate torej… Vedeti moraš, da te ima kot mati rada in da naredi zate vse, kar v SVOJI ljubezni zna in zmore… Poudarjam v svoji – ona zna pač edino na ta način izražati ljubezen in edinole preko ignorance izražati svojo jezo. Žal. Tako je in nisi ti tista, ki bi lahko sodila o tem, ali je to prav, ali ne. To je bila mamina odločitev (verjetno nezavedna, saj se ni nikoli soočala sama s seboj) in ni na tebi, da bi o tem sodila. Zato jo poskusi sprejeti na ta način. Poskusi pogledati nanjo kot na mamo, ki je izrazila svojo ljubezen otroku na način, na kakršnega je znala in zmogla. Ji žal ni bilo dano to darilo, da bi se soočila sama s seboj, razčistila s svojimi vzorci preteklosti in ljubezen svojemu otroku lahko izrazila na način, na kakršnega bi to njen otrok tudi potreboval. Ona je naredila NAJVEČ, kar je znala in zmogla. In to je treba sprejeti. To boš najprej sprejela na razumski ravni in če te prav razumem, si to tudi že storila. Potem je treba to sprejeti tudi v srcu.. Do srca pa je še dolga pot… In dokler tega ne boš sprejela tudi v svojem srcu, bo v tebi nemir. Ko bo to sprejelo tudi tvoje srce, potem boš mami lahko v popolnosti odpustila in doživela tisti notranji mir, ki ga v tem primeru iščeš. Le da ti temu rečeš skladnost čustev in razuma, jaz pa notranji mir… In ko boš tudi v srcu rešila s svojo mamo, potem ne bo več te dileme: Katarina wrote on 07.08.2002 at 15:56:11:
Tako sem vsaj uspela jaz. Ne sicer z vidika ignoriranja, ampak iz neke druge rane otroštva… m. |
|
Title: Re: Skladnost... Post by Katarina on 07.08.2002 at 20:05:59 Miška,hvala ker si si vzela čas in spisala vse tole...Prav je,da veš da si pomagala. Thot,hvala za vzpodbudo... In seveda,hvala tudi vsem ostalim,ki ste razmišljali. LP, Katarina |
|
Title: Re: Skladnost... Post by Amstel on 07.08.2002 at 20:31:36 Katarina wrote on 07.08.2002 at 15:32:57:
Katarina, vloga, ki ti jo je mama namenila, praviš. Hm, tole je res, ker smo podvrženi mehanizmu, ki se mu reče programiranje. Poteka pa besedno in ne. In je skupek pričakovanj, prepovedi, odtegovanj, pogojevanja, s strani pomembnih ljudi. Preseči program je bistven za napredek. Kako to, česar nočeš, spremeniti? Po mojem je dobro točno vedeti, česa ne želiš, oz. kaj želiš in predvsem kaj želiš postaviti namesto tega. Lahko pričakuješ odpor do spremembe, ki jo nameravaš. Ampak ne se sekirati, to je strah pred "ne uboganjem" programa. Fajn je pogledati, kakšne ideje in predstave imaš o tem, kaj se ti utegne zgoditi,kaj utegneš postati, če ne ubogaš tega, kar ti je bilo "namenjeno". Katere katastrofalne fantazije imaš okrog tega. In seveda, zelo v redu je vedeti, kaj izgubljaš s sedanjim vedenjem in kaj postaviti na mesto tega. Ter seveda, kaj pridobiš, ko opustiš staro vedenje. |
|
Title: Re: Skladnost... Post by Robi on 07.08.2002 at 21:56:17 Katarina ! Razlika (v grobem ) med tabo in mamo je v tem, da so v tebi isti vzorci, kot v mami, vendar se ti bolj zavedaš posledic takšnih vzorcev. Ker si se odločila, da ne boš igrala takšne vloge, kot si jo prevzela od mame, bo potrebno opustiti stare vzorce. Zaradi opuščanja teh vzorcev, na katere si navezana in ti predstavljajo dom in mamo, se ti oglašajo čustva. Zaradi čustvene navezanosti na vse to, čutiš odpor in izgubljaš občutek varnosti. Vendar je to normalen proces ozaveščanja. Bodi čimbolj pozorna na to, česar se zdaj zavedaš. Tako boš zavestno premagala čustveno navezanost. |
|
Title: Re: Skladnost... Post by Miska on 07.08.2002 at 21:57:39 Katarina – sem vesela, če sem ti lahko s čim pomagala… Morda samo še tole: pusti času čas. Daj svojemu srcu čas, da to sprejme. Svoje telo namreč lahko prisiliš v marsikaj. Svoj razum lahko prisiliš v marsikaj. Edinole svojega srca ne moreš nikoli prisiliti v nič... Tvoje srce ti bo samo povedalo, ko bo pripravljeno… Srečno! m. |
|
Title: Re: Skladnost... Post by Robi on 08.08.2002 at 11:15:43 Littlestar! A se ti ne zdi, da je v tebi še vedno ta vzorec: Quote:
Pisala si, da se počutiš osamljeno in si želiš pozornosti. Tako še vedno uporabljaš ta vzorec, da s tem, ko kažeš bolečino, verjameš, da boš dobila pozornost. Ljudje se zelo težko upremo otroku, ki kaže bolečino in joka, saj mu želimo pomagati. Vendar ti nisi več otrok, zato takšen način ne deluje. To ljudje razumejo bolj kot samopomilovanje in imajo odpor do tega. S tem, ko boš kazala svojo nemoč, boš vedno bolj od ljudi dobivala odzive in imela občutek, da si ranljiva in občutljiva osebnost. S tem pa boš v sebi še bolj trpela in imela občutek, da moraš nositi še težji križ. Upam, da si ti tega ne želiš. Vsaj jaz ti ne. Zato je treba prekiniti s tem vzorcem in pozornost dobiti na en boljši način. ;) |
|
Title: Re: Skladnost... Post by Blisk on 08.08.2002 at 12:16:44 KATARINA, če ti kej glede odnosa pri mami ni všeč, ji odkrito povej, brez kakršnekoli krivde, saj je človek z napakami in se mora zavedat svojih napak, ki jih počne, zato, da jih lahko popravi. Če si se navzela nekaterih njenih slabih navad in če se jih zavedaš, super zate, jih boš lahko odpravila. Miška, tudi jst sem mislil tako, kot ti praviš, da je treba staršem odpustiti njihove napake, njihova dejanja, ker so se trudili po najboljši moči, tud jst sem se trudil, da pač jim ne bi povedal, kar jim gre, enostavno odpustiš in pozabiš, pa čeprav so ti naprimer z nekaterimi stvarmi, z njihovo vzgojo precej otežili življenje na določenih področjih, ko šele kot odrasel ugotoviš, da imaš, probleme zarad vzgoje staršev. In zopet pravijo, da jim je treba odpustit in pozabit, ter it z življenjem naprej. AMPAK, to sploh ni res! Pred kratkim sem prebral eno knjigo, katere naslov je "strupeni starši", upam, da sem prav napisal, je iz psihološke zbirke! In v knigi pravijo, vso pravico imamo zamerit staršem, za slabo vzgojo, vso pravico jim imamo to povedati in nikakor ne smemo tega v sebi tiščati v smislu, da jim bomo oprostili in pozabili, ker nas bo to potem spremljalo celo življenje. Staršem moramo povedat, kaj so narobe počeli, zakaj in kako. Prav tako kot mi imajo starši svoj razum in kadar niso počeli prav ni nobeno opravičilo, da pač takšni so bili in so se trudili po najboljši moči, lahko bi se potrudili bolj. Tudi ni naša krivda, da so oni imeli slabe starše, s tem bi morali oni sami razčistit s svojimi starši in ker tega niso naredili so prenašali vse to na nas. In to da so takrat bili takšni, je slabo opravičilo, ker so po večini še sedaj takšni in se niti ne potrudijo da bi to spremenili. Zdej ne pomeni, da jim moramo to očitat, pač pa povedat, kaj počnejo in kaj so počeli narobe in da se tega morajo zavedati, ker v večini se niti ne zavedajo tega, ali celo rečejo, ja ne moreš mi zamerit za takrat. To je kratek povzetek te knjige in jo priporočam vsakemu. Ne bom zdej trdil, da je to sveta resnica, ampak ko jo prebereš, ti odpre oči, vsak ima svoj razum in odgovarja za svoja dejanja in če narediš napako moraš biti odgovoren zanjo in se ne izgovarjat na nevemkaj. Preberte si zadevo :) |
|
Title: Re: Skladnost... Post by John_Doe on 08.08.2002 at 12:53:17 Katarina, Ok, vidim, da si nekako z mamo vse skupaj ze razcistila in da se sedaj ukvarjas s tem, da te enostavno moti ta tvoja ignoranca, katero prikazes, recimo, svojemu dragemu, kadar pride do nekega konflikta in se "spreta". Taka si nisi vsec in isces sedaj poti do spremembe. OK. V kaj bi se pa rada preobrazila? Sam sem recimo od pamtiveka in popizdim takoj, stresem svojo jezo v sekundi, si s tem olajsam vest in ce hocete razbremenim duso ter nemalokdaj uzalim sogovornika. Pa? Tak sem. Spreminjal se zavoljo bontona in lepih besed ne bom. Je tko? Zame je. In zame je moj karakter tudi sprejemljiv in tista pescica, ki mi je blizu se je s tem sprijaznila in vse laufa tako, kot je treba. Problema ni vec. Ce pa se kdo ne more s tem mojim karakterjem sprijazniti.. ja jebi ga. Le kaj bi pa blo, ce bi vsem ugajal? Katastrofa! Sem se pa z leti naucil, da se je vcasih bolje mal u jezik ugriznt in tist svoj napad malo umilit.. tako se bos najbrz tudi ti naucila, da ce je ze ignoranca prisotna, je vcasih dovolj, da vleces surlo samo 5 min. in ne 5 dni. Pa velik srece. ;) |
|
Title: Re: Skladnost... Post by Thot on 08.08.2002 at 12:56:52 Sploh pa če se zavedaš, da živiš v Sloveniji in da 90% ljudi okoli tebe te sovraži že zaradi fovšije, 15% iz zlobe,4% ker taki so, 0,9% ker nimajo kaj drugega početi. TAko da karkoli narediš te ljudje ne bodo imeli radi, razen tisti, kateri ti hočeš da te imajo. LP T. |
|
Title: Re: Skladnost... Post by Miska on 08.08.2002 at 13:34:11 Uf, Blisk… mi ne boš zameril, če ti povem, koliko obsojanja jaz začutim v temle tvojem pisanju… Koliko obsojanja za to, da so starši krivi, da so takšni, kot so… Da so krivi za to, ker so naredili največ, kar so znali in kar so zmogli… Uf… Bom poskusila razložiti še enkrat. Ne verjamem sicer, ali boš sploh razumel, kaj želim povedati… Ker imam občutek, da si ti v svojem svetu razmišljanja in jaz v svojem… In ti si ne pustiš vzeti vere v svoj način razmišljanja, jaz pa ne v svojega... Edina razlika med nama je verjetno ta, da sem jaz ravno preko tega, kar sem opisala Katarini popolnoma odpustila svojemu očetu, zate pa ne vem, če si to storil. Po tvojem pisanju sklepam, da ne… Blisk – najprej ločiva starše vsaj na dva dela, prav? Na takšne, ki jim je malo mar za svoje otroke, ki jim je popolnoma vseeno, kakšno ljubezen njihovi otroci dobijo, če jo sploh dobijo… In na takšne, ki svojo ljubezen do svojih otrok izražajo… Na način, na kakršnega pač znajo in zmorejo… Na tisti način jim dajo vso svojo ljubezen… In pustiva tiste prve starše ob strani – čeprav se mi zdi, da tista prava ljubezen do vseh in vsakogar in tisto pravo odpuščanje zajema tudi te… Pa tudi jaz še nisem na tej stopnji, zato o njih ne bom govorila. Težko mi je tudi verjeti, da sploh kdo doseže to stopnjo… Dalajlama, mogoče? Pa tudi on v svoji knjigi Etika za tretje tisočletje priznava: »Da je temu res tako – da sta človekovo splošno stanje srca in uma, oziroma motivacija, v trenutku dejanja – v splošnem ključ za določanje etičnosti, zlahka razumemo, če pomislimo, kako vpliva na naša dejanja, kadar se znajdemo v primežu močnih negativnih misli in čustev, kot sta sovraštvo in jeza. Tedaj sta um in srce vznemirjena. Poleg tega, da izgubimo občutek za razmerja in vidimo dogodke v izkrivljeni luči, pozabimo tudi na to, kako bodo naša dejanja vplivala na druge ljudi. V resnici smo lahko tako iz sebe, da popolnoma pozabimo na druge in njihovo pravico do sreče. V takšnih okoliščinah naša dejanja skoraj zagotovo kazijo srečo soljudi, kljub siceršnjim najboljšim namenom, ki jih gojimo do njih, in ne glede na to, ali so naša dejanja namerna ali ne«… Dotakniva se torej tistih staršev, ki naredijo za otroke največ, kar zmorejo… Ki dajo otrokom vso tisto ljubezen, ki jo sami premorejo in vso ljubezen, ki mu jo želijo dati… Ker sami niso nikoli razčistili s svojimi ranami, ker jih še vedno tlačijo v podzavest in jih ne priznavajo. Te rane so posledično namreč povezane z bolečino, nikoli izraženo v otroštvu, ampak samo potlačeno. Ki pa so še vedno del nas, dokler jih ponovno (zavestno?) ne doživimo in z njimi razčistimo. In če se sploh ne zavedaš, kaj je v tvoji podzavesti, kako boš torej za nekaj kriv? Kako boš kriv za nekaj, česar tvoja zavest ne zaznava in je tisto samo klic podzavesti? Podzavest vznikne in spregovori. Tvoja zavest pa ne ve, kaj sploh govori podzavest, če s tem ne razčistiš. Kako naj boš kriv za nekaj, česar ne veš? Preberi še enkrat tale del Katarinine izpovedi: Katarina wrote on 07.08.2002 at 15:32:57:
Podzavestno je reagirala tako, kot je bila naučena v svojem otroštvu. Dokler se tega ni zavedela, je reagirala tako, kot ji je govorila podzavest. Je bila torej kriva? Ne. Po mojem mnenju vsaj. Hvala bogu je bilo v njej tisto, da s takim načinom samo prizadane ljudi, tako močno, da se je odločila spopasti s tem. In preseči… Dokler pa sploh ne veš, kaj v tvoji podzavesti je, ne moreš govoriti o krivdi... In sama še vedno trdno stojim za tem stališčem. |
|
Title: Re: Skladnost... Post by Miska on 08.08.2002 at 13:34:46 In če se še enkrat vrnem k tistemu razumu in srcu, krivdi in odpuščanju. In ne verjamem, da boš to sploh razumel, če nisi doživel česa podobnega. To bodo razumeli le tisti, ki so kdaj kaj podobnega tudi doživeli… Najprej torej sprejme razum. Razumeš, da so vzorci preteklosti tisti, na podlagi katerih reagiramo v trenutku. Razumeš, od kje izhaja tvoje reagiranje, ki ga želiš preseči. Razumeš, da tvoj oče ni kriv, če je ravnal tako, kot je ravnal. Če ti je svojo ljubezen izražal na način, na kakršnega jo je izražal. To je bil njegov način. In na tisti njegov način je dal vso svojo ljubezen. Največ, kar jo je premogel. In največ, kar jo je zmogel dati. Pa vendarle, če si dovoliš slišati samega sebe, ti srce še vedno govori: on je kriv. On je kriv, da jaz sedaj reagiram tako, kot reagiram. Saj je on tako delal z mano in zaradi njega se jaz sedaj ne morem izraziti na način, na kakršnega bi si želela. In se tepeta razum in srce. Ni skladnosti čustev in razuma, kot temu reče Katarina, ni notranjega miru, kot temu rečem jaz. Trudiš se in trudiš, da bi to sprejel tudi v svojem srcu, ker potem veš, da bi našel svoj notranji mir. Da bi lahko popolnoma odpustil svojemu očetu. Da bi se lahko neobremenjeno obrnil sam vase in v svojo prihodnost… In potem pride tisti trenutek. Pri meni je bila to očetova smrt. Kljub temu, da je bila bolečina ob njegovi izgubi tako močna, da je jokalo srce in se trgala duša, sem kljub temu doživela trenutek, ko sem lahko iz vsega srca in vse svoje duše lahko rekla: »Ati, rada te imam. Tako zelo te imam rada«… In s tistim trenutkom je prišlo odpuščanje... Odpuščanje v popolnosti... V meni je ostala ena sama ljubezen. Popolnoma ničesar drugega več… Kot bi mi oče s trenutkom svojega odhoda iz tega življenja želel pokloniti vso tisto ljubezen, ki mi je ni zmogel dati na tisti način, na kakršnega bi jo potrebovala jaz, v času tega življenja… In to, Blisk, je tisto, o čemer govorim. To je tisto, ko se v tebi naseli samo mir, tišina in ljubezen… To je tisto, ko v tebi ni nobene jeze, nobene agresije, nobene zamere več… Edino in samo ljubezen… Verjamem, da tegale ne razumeš. Verjamem, da tegale ne razume še marsikdo drug. Verjamem pa, da je tudi marsikdo med nami, ki tole razume. In upam, da je tudi kdo, ki se ga bo tole dotaknilo… In mu morda prineslo trenutek, v katerem se bo lahko našel… m. P.S. Bom pa poiskala tisto knjigo, o kateri govoriš. In jo bom prebrala. Me zares zanima, če jo bom jaz doživela na isti način, kot si jo doživel ti… |
|
Title: Re: Skladnost... Post by Thot on 08.08.2002 at 14:28:30 Miska upam da sem te razumel, čeprav je bilo pisano Blisku, si napisala nekaj, kar je Resnica če hočemo. Točno tako je. Ljudje smo si različni. Ljudje imamo različno razmišljanje, različne vzorce iz okolja, naučene ali samoizdelane.Vsak odreagira ali ravna tako kot zna in kot mu je blizu.In verjetno redkokdaj naredimo tako kot bi si drugi želeli. V tvojem primeru starši ne vzgajajo, tako kot bi morali. Zakaj je tako? Nekoč v šali mi je padel v glavo stavek: dali so nam možgane, pozabili pa so priložiti navodila. In ta navodila se iščejo že skozi tisočletja, skozi vere, psihologije, filozofije, a vseeno nismo našli. In kaj bi radi? Da se drugi do nas obnašajop kot mi želimo? Seveda, ko pa mi ne vemo kako-vsak trenutek in od vske osebe bi zahtevali nekaj drugega, drugačnega. Ne vem, se bom držal stavka skozi življenje: Who am I to Judge??? Miska predvidevam, da sva govorila o isti stvari, malo drugače jojaz vidim, pa vseeno... LP T. |
|
Title: Re: Skladnost... Post by Katarina on 08.08.2002 at 15:42:44 Spet toliko vsega v glavi... Najprej John Doe... Hvala za Tvojo smernico,a problem s katerim se ukvarjam je moj odnos do okolice,ne toliko njihov do mene.Ne gre za to,da "to sem in takšna sem si všeč"...Torej sprejmi me ali pusti. Ubadam se z samo sabo,zato ker se v določenih reakcijah ne najdem,a jih imam vseeno tako zelo vkoreninjene,da jih ne morem "izpuliti" čez noč.In zakaj bi jih rada izpulila? Preprosto...Ljudje,ki so mi blizu si ne zaslužijo takšnega reagiranja-predvsem zato,ker si tudi sama zaslužim več od tega.Človek pač čuti katere stvari počne prav in katere ne.Tako kot čutiš Ti ,ko streseš jezo v sekundi in si s tem olajšaš vest,tako jaz,ki mislim da ignoranca ni rešitev,ko te nekdo razjezi,prizadane... Nočem reči,da nimaš prav,daleč od tega.A ljudje smo si res tako prekleto različni,vsak štarta po svoje in ravno zato stoji za tem kar zagovarja.Najbolj pomembno pa je še vedno srce...veliko ljudi se začuti,precej ne. In prav zato se tako zelo prepoznavam v pisanju Amstel in Miške. Res je Amstel...prav to "neuboganje" programa me je pripravilo do tega pisanja.Tako zelo počasi gre (a moram priznati,da z drobnimi koraki vseeno čutim da hodim proti zmagi),da me prav čustva včasih tako zelo zmedejo,da se vrnem nazaj. A strinjam se z Robijem,ki pravi da je pomembno biti čim bolj pozoren na to česar se sedaj zavedaš.Čustvena napetost se res zmanjšuje... In Miška... Odpuščanje v popolnost.Res je takrat ostane samo še ljubezen.Ravno to kar opisuješ Ti se je zgodilo meni...Verjetno na drugačen način,a bistvo ostaja . Tudi jaz imam sedaj več,kot sem imela takrat ko je bil ob meni.In ravno bolečina vsega nerešenega je bila potrebna,da se ukvarjam z vsem tem kar sem prej zavestno ali ne porivala stran... Ena čudovita deklica si.Tudi to je prav,da veš... Lp Katarina |
|
Title: Re: Skladnost... Post by Katarina on 08.08.2002 at 15:49:33 Pa še nekaj...Vesela sem,da ste se tako zelo razpisali o ignoranci,starševskih odnosih...Primer z mamo sem izpostavila samo zato,da bi lažje razumeli,kakšno povezavo čustev in razuma iščem. Res pa je,da je še ogromno stvari,ki so še vedno vkoreninjene,pa nekako niso "moje".Ob prebiranju vaših postov jih še bolj prepoznavam,predvsem pa dajem potrditev sama sebi,da opazovanje v ogledalu ni nič nenormalnega. Hvala Vam, Katarina |
|
Title: Re: Skladnost... Post by Miska on 08.08.2002 at 17:43:23 Thot – odgovarjala sem Blisku, ja. Pisala pa sem pravzaprav zaradi sebe in sama sebi… Je enkrat A. to napisal, pa tega takrat nisem razumela in se mi je tako čudno zdelo… Danes ga popolnoma razumem… In poslala v eter z željo, da bi se morda moja resnica koga tudi dotaknila… Thot wrote on 08.08.2002 at 14:28:30:
Ni bilo nekje govora o tem, da absolutna resnica ne obstaja? To je to… Vsakdo si ustvari svojo resnico… In kadar to stori na podlagi svojih čustev, svojih občutkov, svojega doživljanja, je to res njegova resnica in takšna resnica je najlepša… In tudi zelo trdna… Takšna je moja resnica v tem primeru. Je moja, vanjo verjamem in je nikomur ne vsiljujem... Katarinina resnica je, vsaj kakor jo berem, precej blizu moje. Tvoja je morda drugačna. Pa Bliskova tudi, prav gotovo… Vsakdo ima svojo resnico. Da jo le ustvari na podlagi svojega doživljanja in svojih občutkov… In to, da ima vsakdo svojo resnico… To ni nič slabega… Mi ni nekdo nič bližje, če je njegova resnica bližja moji, recimo. Najlepše pri vsem tem je, da lahko ostanem iskrena, povem svojo resnico in lahko sprejmem neko resnico, ki je drugačna od moje… In pri vsem tem jaz ostanem jaz in tisti z drugačno resnico ostane tisti z drugačno resnico… Sicer pa – nisi ravno ti enkrat odpiral debato na temo različnosti? In, konec koncev, če pomislim… Je 1+1 res 2, ali je dva samo zato, ker so te tako naučili?… m. |
|
Title: Re: Skladnost... Post by Thot on 08.08.2002 at 18:19:26 Ja, to je tudi zame Resnica-kot sem pisal tam pri resnici:). vsak ima svojo. ker ima vsak svojo pot. Cilj je pa en in edin-biti srečen. tako jaz gledam skozi vse filozofije, skozi vsa verstva, skozi življenje. ZAto pa zmeraj poudarjam, da imamo vsi oziroma nima nihče prav. Samo da je tako kot si želimo in živimo po načelu, live and let live. LP T. |
|
Title: Re: Skladnost... Post by Robi on 08.08.2002 at 22:27:24 Miska ! Če si res odpustila, boš vedela šele takrat, ko boš srečala človeka, ki bo izražal to, česar pri svojem očetu nisi mogla sprejeti. Mislim, da je s smrtjo prišlo le neko olajšanje in ni bilo več osebe, ki bi ji naj odpustila. |
|
Title: Re: Skladnost... Post by Miska on 09.08.2002 at 12:46:22 Robi – če boš še enkrat prebral, kar sem napisala, boš videl, da sem govorila o odpuščanju in o tem, kako sem našla svoj notranji mir glede tega… Se mi zdi, da si malo zamešal stvari… Odpuščanje očetu nima nobene zveze s tistim, kar se mi bo še dogajalo v življenju… Ko bom naletela osebe, pri katerih se mi bodo odprle rane, ki sem jih recimo dobila v odnosu s svojim očetom... Ampak to je čisto nekaj drugega in nima nobene povezave odpuščanjem samim... To bom reševala s tisto osebo, ki mi bo odprla rano (če še ni zaceljena) in to takrat in v tistem trenutku, ne pa z očetom. Po mojem mnenju vsaj. Se mi zdi, da sem nekje že zapisala tudi tole: »rane, dobljene v odnosih, se lahko zdravijo edinole v odnosih«… m. |
|
Title: Re: Skladnost... Post by Miska on 09.08.2002 at 12:47:13 Katarina wrote on 08.08.2002 at 15:42:44:
Katarina – hvala. Tudi ti si čudovita deklica. Khm, ženska?? Človek?? Bi pa dodala, da je pravzaprav vsakdo čudovit na svoj, tisti čisto njegov način… In lepo je, če je njegova »čudovitost« blizu tvoji… Ker to, poleg sprejemanja njegove »čudovitosti« pomeni tudi doživljanje njegove »čudovitosti«… Vem, Katarina, da ti tole razumeš… Ne razumejo tega vsi, prav gotovo pa tisti, ki sem se jih s svojo resnico na tejle temi dotaknila… m. |
|
Title: Re: Skladnost... Post by Blisk on 09.08.2002 at 12:57:11 Miška, popolnoma te razumem, kaj si hotela povedati, pa čeprav mogoče misliš, da ne, ampk, zadeva je takale. Kot ptvo, si zadevo mogoče razumela preveč osebno, ja res je nisem imel s starši takega odnosa kot bi ga moral, ampak vseeno ni tko grozno. Kot drugo, pri tebi je zadeva drugačna, ker tvojega očeta ni več in si mu lahko odpustila in če bi še bil tukaj, bi mu lahko odpustila, ja lahko bi mu ampak ne na tak način ko si mu sedaj, ne na tak način, ko se vse tist, kar se je nabralo izprazni, oprostila bi mu pri sebi, ampak, vse to bi še vedno ostalo v tebi. Sedaj bom tako reku, mu lahko odpustiš, ker ga ni več in ga niti ne moreš več obojat, za karkoli, ker mu enostavno ne moreš povedat. Starševstvo je velika odgovornost in težko rečeš, da nekdo dela po svoji moči, oz. ne. In če staršem poveš, kaj so delali narobe in jim razložiš, kaj še vedno počnejo narobe, po moje edino tako lahko razčistiš pri sebi, ker si razčistila zadevo z njimi, ne moreš pa zadeve pri sebi razčistit, pr njih pa ostane tako kot je blo, zarad tega, ker boš ob vsakem srečanju s starši doživljala spet iste zadeve ampak na drugačen način, ker starši še vedno delajo narobe in se tega niti ne zavedajo. In verjem zlo mal te poznam, pa mislim, da sem te ogromno spoznal, pa mal razmisli, v katerih področjih tvojega življenja ti ne gre najbolje in kako je to povezano s tvojimi starši in boš hitro prišla do povezave. Pa te vprašam, če imaš probleme zaradi nekoga celo življenje a nisi ti toliko vredna, da poveš staršem, da si zaslužiš, da te drugače tretirajo, da naj ne delajo istih napak kot pred 20 leti. Miška, lahko ti razčiščuješ sama zadeve, ki se tičejo samo tebe, ne moreš pa razčiščvat takih zadev, katere se tičejo tudi drugih. |
|
Title: Re: Skladnost... Post by Miska on 09.08.2002 at 21:46:20 Blisk1 wrote on 09.08.2002 at 12:57:11:
Blisk – ravno zato, ker se ne zavedajo in nimajo želje/potrebe/volje po tem, da bi se tega resnično zavedeli, je to, da bi jim povedala, nesmiselno. Pazi – poudarjam resnično zavedeli, kar pomeni ne samo slišati, ampak tudi doživeti. S tem ne želim reči, da se nisem z njimi pogovarjala. Sem se, seveda sem se. Je pa res, da se tistega, kar je v njihovi ljubezni manjkalo meni, nisem nikoli dotaknila... Zakaj ne? Ker je to preteklost. Ker na preteklost ne moremo več vplivati. Ker preteklosti ne moremo spremeniti. Ker sta onadva vlogo staršev že odigrala. Zakaj bi po nepotrebnem povzročala bolečino v njiju? To je za nami, prihodnosti v smislu vloge starševstva pa mojih staršev prav gotovo ne čaka več... In, konec koncev – to je le moja resnica… Ki je v tem primeru tako zelo drugačna od njune… Onadva sta živela v prepričanju, da sta mi dala vse… In sta mi res dala vse – dala sta mi največ, kar sta znala in zmogla… Naj živita v tej veri, saj je vera, da si svoje otroke uspešno vzgojil in jim dal vse, verjetno vera, ki ti prinese mirno jesen življenja… Zakaj bi jima jemala to vero? Pomembno je, da mojo resnico prepoznam jaz. Jaz sama. Da odpustim, kar je bilo storjenega hudega, saj je bilo vse storjeno v veri, da je bilo tisto najboljše in ne z namenom prizadeti ali namenoma povzročiti bolečino... In pomembno je, da vem, kakšna ta moja resnica je, da prepoznam rane, ki so mi ostale in da se usmerim v zdravljenje le-teh… m. |
|
Title: Re: Skladnost... Post by Blisk on 11.08.2002 at 21:41:38 Miška, tako prekleto se oklepaš tega, kar ti je nekdo vbil v glavo, da starše ne smeš prizadet. Ampak, a oni so te pa lahko prizadeli, že kot čist majhno otroško bitje ki zre v svet z nebogljenimi očkami, si prenašala vse tiste njihove napake storjene v veri dobrega. Jst ne pravim, da jih moraš kakorkoli nalašč prizadet, da jim vrneš to kar so ti naredili. Ampak pravim, da jim moraš dat vedet, kaj so naredili narobe, da lahko to popravijo. Ker dejstvo je, da lahko zadevo rešiš še sedaj, ko starše imaš, ali vsaj enega od njiju, poveš, kaj so počeli narobe in kako je to vplivalo nate, ne zato, da jih prizadaneš, ampak zato, da zgradiš nov odnos, bolj pravilen. Ker enostavno ne moreš, razčistit pri sebi, če nisi razčistila z njimi, ker ti bolečino, ki so ti jo prizadejali v tvojem otroštvu in naprej, še vedno povzročajo, isto bolečino, na drug način. To je isto, kot da imaš rano, ti si jo zdraviš, nekdo ti pa še vedno dreza vanjo, taka rana se nikoli ne pozdravi, zato moraš odpraviti povzročitelja rane, s pogovorom, ki pa jsano, da ne bo prijeten ne zate, ne za tvoje starše, ampak fora je v tem, da se takih zadev raje izognemo in trpimo dalje, kot pa da bi se pogovorili in zadevo enkrat za vselej razčistili in s tem zgradili boljši odnos med starši ob enem pa s tem tud lahko začnemo graditi na sseb oz. na svoji osebnosti. Seveda lahk vzameš tud drugo varianto, pa starše ignoriraš oz. se jih izogibaš, ampak problem ostane. Miška ne izogibaj se problemu, sooči se z njim, trenutna bolečina bo večja, ampak dolgoročno bolečine ne bo več, saj jo boš "razčistila". |
|
Title: Re: Skladnost... Post by ana on 11.08.2002 at 22:35:35 se oproščam, ker se vtikam vmes, a strinjam se z Miško: današnji trenutek je važen. Kar so starši storili, so storili v dobri veri, da delajo najbolje kot zmorejo. Pustimo preteklost. Starši so svojo starševsko funkcijo opravili: kaj so storili narobe, jim bo v pravem trenutku v nekem drugem času vse pokazano in razloženo. Na nas pa je, da se zavedamo, da so nas imeli brezpogojno radi in imejmo jih radi brezpogojno tudi mi. Taki kot so (in so bili), so bili v redu. Brez njih mi ne bi bili to, kar smo danes. Ozaveščati svoje starše, jim razlagati, kje mi mislimo, da so ga posrali? Jim iti za SODNIKE? Le zakaj? Veš, Blisk, nekateri smo znali bolečine iz otroštva očistiti tako, da s tem čiščenjem nismo posebej izpostavljali staršev. Moja bolečina je moja bolečina: kaj bi pomagalo moji mami, da vzame tableto proti zobobolu, če pa MENE zob boli? |
|
Title: Re: Skladnost... Post by Miska on 11.08.2002 at 23:25:22 Ana – dobrodošla. Čeprav nimam občutka osamljenega gladiatorja, predvsem pa ne občutka, da bi bila obkrožena z levi, hehe. Zaenkrat tale debata še mirno teče, predvsem je spoštovanje različnosti tisto, kar jo drži na nekem drugačnem nivoju… Morda je pa tudi tema drugačna, kaj vem. Kakorkoli – seveda dobrodošlo tudi tvoje mnenje in tudi mnenja drugih, pa kakršnakoli že so… Blisk… Se mi zdi, da sem na vsa tvoja vprašanja v temle tvojem zadnjem postu že odgovorila in vse tele tvoje zadnje trditve že komentirala. Z mojega vidika, seveda. In se mi zdi, da sem tudi že napisala, da sta najina svetova, vsaj kar se tega tiče, zelo različna. Ampak – OK. Bom poskusila še enkrat. In se vnaprej opravičujem, če bo spet nastala kakšna dolga klobasa. Mi je žal, ne znam krajše, še posebno pa ne takšnih stvari, ki se zdijo pomembne, široke in kompleksne. Sicer si vedno rečem – kogar ta tema zanima, se bo prebil skozi, ne glede na to, kako dolgi so posti. Saj včasih tudi beremo kakšno debelo knjigo, pa se vedno prebijemo skozi, če nas zanima. Kogar se ta tema ne dotakne, je enostavno ne bo bral. Blisk1 wrote on 11.08.2002 at 21:41:38:
Blisk – nihče mi ni vtepel v glavo tega. Tekom časa, tekom dogajanja in tekom opazovanja same sebe sem pač ugotovila, da je meni lažje, če ne igram te igre, če se ne grem »milo za drago«, če se trudim delovati v smeri, da ne prizadenem. Vsaj ne namerno. In tako se sama bolje počutim. Sama se to ugotovila in zaradi sebe to počnem. Blisk1 wrote on 11.08.2002 at 21:41:38:
Pa saj niso vedeli, da so me prizadeli. Ravno zaradi tega, ker se nikoli niso resnično soočili sami s seboj. Ker niso niti vedeli, da so prizadeli. Sem prepričana, če bi recimo moj oče vedel, kakšno ljubezen potrebuje njegova punčka, bi mi jo dal. V prvi vrsti bi mi jo dal on. Saj me je imel neskončno rad. Na nek način celo preveč… Ti dam primer, recimo. Pa vzemiva kar Katarinin primer. Misliš, da bi njena mama še vedno na neizpolnitev pričakovanj s Katarinine strani reagirala z ignoranco, če bi se zavedela, kako veliko bolečino povzroči tem mali Katarini? Sem prepričana, da ne. Ni vedela, kako zelo s tem prizadene Katarino, zato se je ne sme kriviti. Blisk1 wrote on 11.08.2002 at 21:41:38:
Glej, Blisk. Sem že rekla – moji starši te napake ne morejo več popraviti. Starševske vloge ne bodo več odigrali, jaz pa sem tudi odrasla ženska. In kot taka znam ločevati, znam razumeti, znam presojati. Tega kot mala punčka nisem znala. Takrat sem lahko sprejemala samo ljubezen, kar pa ni bila ljubezen, sem povezala z bolečino. Ampak danes to zmorem. In starši tega ne morejo več popraviti, pa četudi bi jim jaz to povedala in četudi bi si še tako zelo želeli popraviti napake. Ta čas je mimo. Se ga ne da več zavrteti nazaj. Se ne da več popraviti storjenih napak. |
|
Title: Re: Skladnost... Post by Miska on 11.08.2002 at 23:25:50 Blisk1 wrote on 11.08.2002 at 21:41:38:
Ne, Blisk. Tudi ti mešaš stvari. Mešaš odpuščanje z zdravljenjem ran. To ni isto. Odpustim očetu, ker je v svoji nevednosti naredil določene napake. Če bi to vedel, vem, da tega ne bi naredil. In njemu lahko edinole odpustim. Napake, dobljene v mojem odnosu z očetom pa lahko zdravim danes, v trenutnih situacijah, z drugimi osebami, ki mi na to rano recimo pritisnejo. Katarinin primer: po tvoji razlagi bi Katarina torej zadevo rešila s tem, da bi enostavno mami povedala. Da bi ji povedala, kako zelo jo je prizadela s tem, ker jo je ignorirala. In s tem bi rešila zadevo? Ker če bi to držalo, bi torej to pomenilo, da Katarina nima več tega problema v današnjih situacijah z drugimi ljudmi. Pa to ni res. Če bi bila zadeva tako enostavna, potem bi vsi enostavno stopili k svojim staršem, jim povedali s čim so nas v otroštvu prizadeli in s tem razrešili. In vsi bi mirno in srečno živeli do konca svojih dni… Ne gre tako, Blisk. Odpuščanje je eno, o tem sem že pisala. Zdravljenje ran je drugo. Pri tem gre najprej za to, da rano prepoznaš. Potem jo ozavestiš. In potem zavedanje uporabiš v danem trenutku. OK – se razpišem na Katarininem primeru. V nekem trenutku se je soočila s tem, da jo je nekdo prizadel. Podzavestno je hotela odregirati z ignoranco. Ker je svojo rano prepoznala in jo ozavestila, si je v tistem trenutku lahko rekla: »hej, Katarina! Spet je ignoranca tista, ki te sili v reakcijo. Tisto, kar je bilo v tebi. Je to tisto, kar želiš? Ne. Želim odreagirati tako in tako (kot se je ona sama odločila)« In Katarina je to naredila zavestno. Odreagirala torej tako, kot je želela. In to ponovila 100x, 1000x ali večkrat, da ji danes (upam vsaj) uspe v večini primerov. Kadar pa ji ne uspe, so pa pogovori (z bližnjimi, seveda) tisti, s katerimi lahko rešuje storjeno »napako«. Ignoranco torej. Blisk1 wrote on 11.08.2002 at 21:41:38:
Problem ostane toliko časa, dokler ga ti sam ne presežeš. In nima to več nobene povezave s tvojimi starši. S svojimi starši si v nekem odnosu. V odnosu umika, odtujevanja, nekakšne navidezne bližine ali pa resnične in globoke bližine. Ampak le-ta pride šele po odpuščanju… Blisk1 wrote on 11.08.2002 at 21:41:38:
Blisk – hvala za skrb. Ampak sem to že razčistila in to že presegla. Z odpuščanjem. Pa sem o tem že pisala. m. |
|
Title: Re: Skladnost... Post by Tora on 11.08.2002 at 23:58:50 Oprostite tudi meni, da se vtikam, vendar na tej točki me je do konca pogrelo vprašanje, ali ozaveščati starše s svojimi travmami ali ne. Odločno sem za to, da se starše pusti v miru. Svojo starševsko vlogo so dokončno odigrali in pravico imajo do miru. Kar je bilo takrat narobe, se je dogajalo v drugem času, težko bi danes pravično presodili vse okoliščine. Naj za ilustracijo povem primer. Očim me je od 7 leta naprej zlorabljal, mama za to resnično ni vedela. Pustimo, kako ni vedela in kako sem se izkopala iz tega, vendar sem se sama. Vsa ta leta sem stvar pustila pri miru, na obiskih doma se naprej igramo gledališče. Naj ji danes, ko sta oba upokojena, povem, kako močno ga je takrat zatupila, da se je sploh poročila z njim in da ni pogruntala, kaj se je dogajalo? Naj počakam, da očim umre in ji potem povem? Bi ji morala povedati takoj po tistem, ko sem šla od doma? Kadarkoli vmes v teh letih? Pustimo, zakaj nisem povedala takrat, težko je z našimi možgani govoriti v imenu sedemletnice. Po moje je danes mami govoriti o tem skrajno nepotrebno. Nikomur ne bi koristilo, njej pa bi uničilo starost in njeno globoko prepričanje, da mi je z vso svojo ljubeznijo in prizadevnostjo dala čudovito otroštvo. Po moje je to ena najhujših stvari, kar se ti lahko zgodijo, saj naenkrat ostaneš brez preteklosti oz. vse je zlagano. Prepričana sem, da je potrebno starše pustiti v njihovem času v miru umreti, svoje travme pa razreševati v današnjem času drugje. Pa brez zamere. |
|
Title: Re: Skladnost... Post by Andres on 12.08.2002 at 02:22:42 Fantasticno Tora. In to je podobno kot skrivnost mojega oceta, ki jo je resda v drugacnih okoliscinah in za drugacna dejanja drzal v sebi celih 40 let. Andres |
|
Title: Re: Skladnost... Post by Blisk on 12.08.2002 at 08:23:25 No najprej bom reku, tud jst sem razmišljal tako kot vi vsi tuki dokler nisem prebral omenjene knjige, zato prosim preberte si jo, ker stvari razloži na mogoče bolj razumljiv način kot pa jst. Druga stvar, pustiti starše v dobri veri, da so počeli IN POČNEJO še vedno dobro, je kot da imaš pod sabo delavca ki ti je dober prijatelj in stalno dela napake in zato, da ga ne prizadaneš boš tiho in te bojo tvoji nadrejeni zmerjali, ker tvoj delavec slabo del. Ali iz Katarininega primera, kako naj ona to stvar razčisti pri sebi, če njena mama še vedno isto počne, še vedno jo ignorira ko pride do problema in ker se ona tega zaveda je še toliko bolj boleče in pušča še toliko večje posledice, namesto, da bi se pogovorila z mamo in ji povedala kaj počne narobe. Če mene vprašaš, je ta način, ki ga ti opisuješ, samo potlačenje čustvene prizadetosti, globoko v podzavest, tja kjer se pozabi, dokler ti starši ne umrejo in lahko to spraviš ven iz sebe. Moj namen nikakor ni prizadeti starše, ali karkoli drugega, pač pa jih ozavestiti in ti praviš, da so svojo starševsko vlogo odigrali, sploh ne to so tvoji starši, do konca življenja in do konca življenja bojo igrali starševsko vlogo, ne glede na to koliko smo MI stari. Tora, mi je prav žal, da se ti je to zgodilo, ampak ali si pomislila, da tvoja mama ve kaj se je dogajlo in ni imela poguma to prekinit in da te zdej vsakokrat ko te vidi, te gleda z veliko bolečino, da jo to neznosno žre, da se teb niti ne sanja, koliko jo to boli in da če bi se pogovorila z njima, bi mogoče dala mami možnost, da ti pove, da ve in da ji je žal in da bi rada, da ji oprostiš. Druga stvar, zakaj se sploh udeležuješ gledališa vaše familije, če te to razjeda, če te vsak kontakt z njimi popolnoma izčrpa. Ali zato, ker moraš, ker so ti starši, ker jih nočeš prizadet??? Sorry, celo življenje so nam vcepljali v glavo, da so starši zakon in da jih moramo spoštovat in imeti radi brezpogojno, ampak oni so ravno tako ljudje in ravno tako si MI zaslužimo spoštovanje z njihove strani, tko kot oni iz naše. ANA, ti zdraviš svoj zobobol, ampak ali se zavedaš, da tvoj zobobol povzročajo tvoji starši, če boš staršem povedala, da ti povzročajo zobobol, ne rabiš aspirina. Prosim preberte si knjigo in glejte na starše kot na ljudi, ne kot na bogove. Pa brez zamere! |
|
Title: Re: Skladnost... Post by Miska on 12.08.2002 at 09:36:24 Blisk1 wrote on 12.08.2002 at 08:23:25:
Blisk – ne trdim, da so starši vedno počeli vse dobro. Trdim pa, da so vse, kar so počeli, počeli v najboljši veri. In da niso vedeli, da z nekim svojim načinom prizadenejo malo punčko. Ker če bi vedeli to, potem sem prepričana, da tega ne bi počeli. Vsaj za svoj primer lahko tako trdim. Blisk1 wrote on 12.08.2002 at 08:23:25:
Uf… Blisk, čustva tlačimo vase in v svojo podzavest predvsem takrat, ko smo otroci. Kasneje obstajata dve možnosti: ali tlačena čustva prepoznaš, se z njimi soočiš, jih ozavestiš in presežeš ali pa se ne ukvarjaš s tem in jih pustiš tam, kjer so – globoko v tvoji podzavesti, torej. Prva varianta je težja, je polna bolečine, vendar je rezultat tisto, kar si želiš: TI. Druga varianta je lažja, bolj enostavna, vendar se vedno in povsod srečuješ z istimi vzorci, z isto bolečino, ki še vedno ždi nekje v tebi – potlačena in »pozabljena«. In to nima nobene povezave s tem, ali so tvoji starši živi, ali ne. To je povezano samo s teboj. S trenutkom, ko ugotoviš, da nekaj boli, pa ne veš, zakaj boli. S trenutkom, ko ugotoviš, da odreagiraš na nek način, na kakršnega v bistvu ne bi želel odreagirati, pa odreagiraš vseeno. Takrat imaš možnost odločitve, ali boš na tem križišču zavil levo ali desno. Na pot soočanja ali na »staro« pot, torej. Blisk1 wrote on 12.08.2002 at 08:23:25:
Še enkrat, Blisk – moji starši so vlogo starševstva že odigrali. So imeli svoje otroke in so jih vzgojili po svojih najboljših močeh. In, vsaj jaz, sem srečna, da so mi dali to, kar so mi dali. So mi dali zelo veliko in sem jim hvaležna za to. Česar mi niso dali, mi niso mogli dati, ker tega niso vedeli. Še enkrat – zakaj naj bi jih prizadela za nekaj, česar niso vedeli? Starševske vloge pa ne bodo igrali do konca svojega življenja. Vsaj ne tiste, o kateri govorim jaz. Ko enkrat ptički odletijo z gnezda, je starševska vloga, vsaj v tem smislu, končana. Ptički imajo svojo pot in prav je tako. Starši takrat lahko prevzamejo neko vlogo opore, lahko zatočišča ali nečesa drugega. Prav gotovo pa ne več tiste vloge, ki so jo imeli za časa otroštva – oblikovanje osebnosti. Oblikovanje osebnosti je tokrat na nas… Blisk1 wrote on 12.08.2002 at 08:23:25:
Ravno zato, ker na starše gledam kot na ljudi in ne kot na bogove – ravno zato dopuščam možnost napake. Ravno zato, ker so tudi starši ljudje, se lahko motijo. In ravno zato lahko naredijo nekaj, česar niso hoteli in niso nameravali. In ravno zato jim moramo odpustiti… m. |
|
Title: Re: Skladnost... Post by Thot on 12.08.2002 at 09:57:03 Miska, nisi sama, še nekdo je tu, ki deli mnenje, kot ti. ;) blisk, preberte si knjigo si rekel. A se ti zavedaš, če postaviš 10 psihologov v krog, da se jih 8 verjetno ne bo strinjalo? Si že slišal za drugo in tretje zdravniško mnenje. Sigurno si. To sem napisal samo zato, da te spomnim, da se mogoče avtor te knjige moti. Tako kot je miska napisala, ja starši so samo ljudje, in zato jim nimaš kaj očitati. Boš videl sebe? misliš da ti ne bo kaj očitati? In zakaj ti bo? Ker smo si različni človek. Kako pa veš da bo tvojemu potomcu ugajala vzgoja subjektivne narave? A tudi za vse kar so ti kdaj narobe povedali, hodiš okoli in jim govoriš da so se zmotili? Mogoče so pa imeli svoj prav? Mogoče je pa ta človek toliko različen od tebe, da ima drugačne potrebe, drugačne vrednote, v nekaterih primerih jih celo nima. KAj pa če bi bil tvoj oče serijski morilec-bi mu ti dopovedal da živi napačno? Bi mu ti lahko razložil, kako naj vzgaja, če ne ceni življenja? To je bilo malo harikirano, pa vseeno, obstajajo tudi takšni primeri, v Ameriki jih je trenutno 48. Pa sej to ni pomembno, pomembno je to, da pogledaš kaj je nastalo s teboj? Si dober človek, si pameten človek, si sposoben ljubiti, se rad učiš, živiš????????? DA. Se pravi, da si na pravi poti. AKj bi bilo če bi bil vzgojen drugače*? Si kdaj pomislil? Če bi bil mamin sinko, če bi se bal življenja, če bi se bal ljudi in žensk, ko bi ti bilo vse prineseno na pladnju in sedaj ne bi bil sposoben boriti se sam?(tako kot jaz) kratka, ni vedno vse tako črno kot se zdi. Tora ima prav. Kljub vsemu kar je doživela(žal mi je za to), ve da nima ničesar od tega, če to stori. Temu človeku je žal, če mu je, če mu ni, a misliš da bi mu pa potem bilo? Saj on se zaveda, samo če misli da ni narobe, potem mu bo težko povedati da je. Saj vsi vemo kaj je prav in kaj ne, pa vseeno je toliko razlik, toliko kriminala, .... Upam da se končno razumemo. ;D LP T. |
|
Title: Re: Skladnost... Post by John_Doe on 12.08.2002 at 09:57:18 Aha... (se praskam po plesi) zdej je prav, da starse pustimo pri miru in jim odpustimo njihove napake. Seveda. To se da narest prav na en lep nacin.... Ignorirat vse skup. Ne me zdej raztrgat. Sam ce je nekdo po meni sral in se vedno serje ga skenslam pa nej bo to stars al pa ta zadn kurac na ulci. Sorry, kje pa pise, da moram v svojem lajfu se naprej trpet vse pizdarije? Nikjer. In kje pise, da moram se naprej trpet krivice, ki mi jih delajo (recimo) starsi? Nikjer. Torej? :) Prav tezko je folku razumet, da zame dejansko obstaja samo ena familija. Zena, otrok in jaz. Za vse ostale se mi sladko jebe. Ce mi delajo dobro, OK, ce ne, adijo. Nihce, ampak res nihce mi ne bo razbijal harmonije moje familije, pa nej bo to oce al pa tast, mama al pa tasca. Sam to so pa pol ze malce drugacne relacije, kot pa ce govorimo samo o odnosu otrok-stars. Kokrkol ze. Upam, da nimate glih kakih hudih problemov in ce ze, postavte se na svoje noge in stran od njih. |
|
Title: Re: Skladnost... Post by Blisk on 12.08.2002 at 10:18:12 John Doe, zgleda da si ti edini razumel, kaj sem hotel napisat. Relacija starši, starševstvo in otroci se konča, ne takrat, ko ptički odletijo iz gnezda, ampak takrat ko starši umrejo. oz. od dneva, ko nimamo več nobenih stikov z njimi. Do takrat, pa je njihova vloga in vpliv še precejšnji, mal si poglejte povezavo vašega življenja z vašimi starši in nekatere vaše reakcije glede na njih in opazili boste, da bi kakšno stvar drugače reagirali, če to ne bi bili vaši starši. Torej pa smo tukaj. Thot, na tvoj post ne bom odgovarjal, ker se vedno obesiš na kakšno besedo, pa ti bom sam reku, nisi razumel. MIŠKA, narediš, kot se ti zdi prav in jst naredim kot se mi zdi prav, pa če tudi boš naredila narobe, zame si še vedno isti človk. |
|
Title: Re: Skladnost... Post by Thot on 12.08.2002 at 10:22:27 John, tukaj si dava dokaj roko. Reciva tudi moj primer. imam sestro, ki je pač moj sorodnik po krvi, ki pa kot oseba meni ne ugaja kaj preveč. PAč. In sedaj, ker je moj sorodnik, moram jaz storiti kaj? Nič, pustim jo da živi svoje življenje. John, stvar je samo v tem, da ljudje večinoma ne morejo iz tega kroga moralnih vrednot in so zaradi njih pripravljeni storiti marsikatero neumnost. A se živali vedno nekaj vračajo k svojim roditeljem? Ne. Jah in Thot je čudak, saj te je mama hranila in vse ostalo, seveda tudi oče, 20 let, recimo, sedaj jim pa tako vračaš? KAko pa jim vračam? Tako da sem materi povedal da je žrtev-osebnost-da celo življenje živi tako, da sem očetu povedal da je kolerik, pa sta me gledala, kot bi vzel kaj kar ne bi smel. Seveda po debati sta se strinjala, a naj jima povem še kaj si mislim o vzgoji? Znajdi se sam? Seveda sem jima povedal-HVALA vama za življenje in hvala vama, da je tudi z vajino pomočjo nastalo to kar je. Vse ostalo pa nima smisla. Tu se pač konča. Se vidimo na dva meseca in čisto dovolj. Toliko,da jima potešim tisto njihovo moralno in svoje svojo srčno zadevo. Če imaš nekoga rad, ni potrebno da si ob njem 24/7. In če nekoga sprejemaš, ga ne obsojaš, ga ne učiš po svojih načelih, če te ne vpraša za svet. Pismo se jest razpišem vsak dan. LP T. |
|
Title: Re: Skladnost... Post by LittleStar on 12.08.2002 at 10:23:20 Blisk1 wrote on 12.08.2002 at 10:18:12:
Temu ni tako. Starši imajo tako dolgo vpliv, dokler ne ozavestimo karme, ki smo jo sprejeli od njih. Lahko so umrli fizično 10x, pa ostane to, kako smo jih mi dojeli. Zbrisati jih ne moremo. Če jih, ne ljubimo življenja v resnici. |
|
Title: Re: Skladnost... Post by Thot on 12.08.2002 at 10:37:18 Blisk oprosti, samo v dveh postih napišeš nekaj drugega. LP T. |
|
Title: Re: Skladnost... Post by Anuk on 12.08.2002 at 10:52:59 wrote on 11.08.2002 at 23:58:50:
|
|
Title: Re: Skladnost... Post by LittleStar on 12.08.2002 at 11:01:38 q Nikomur ne bi koristilo, njej pa bi uničilo starost in njeno globoko prepričanje, da mi je z vso svojo ljubeznijo in prizadevnostjo dala čudovito otroštvo. Po moje je to ena najhujših stvari, kar se ti lahko zgodijo, saj naenkrat ostaneš brez preteklosti oz. vse je zlagano. Prepričana sem, da je potrebno starše pustiti v njihovem času v miru umreti, svoje travme pa razreševati v današnjem času drugje. q Žal mi je, da nisem videla tvojega posta, Tora. Ne strinjam se s tvojim prepričanjem, iz njega namreč seva globoko zakoreninjen občutek krivde, ki še naprej ne želi prizadeti nikogar (staršev). Težko je kaj takšnega ozavestiti, sploh ne nameravam modrovati, pa vendar se mi zdi skrajno narobe, da jim tako prizanašaš. Prizanesi sebi in izrazi svojo bolečino. Nisi kriva. Razumeš? Tega ti ne bi smeli storiti. In težko je sprejeti, vendar pomagaš jim lahko tako, da že v tem življenju ozavestite zadevo, ki vas bo itak počakala. Seveda pa potrebuješ svoj čas in vzemi si ga kolikor ga rabiš za ozdravitev tvoje duše. Želim ti vse najboljše. |
|
Title: Re: Skladnost... Post by Anuk on 12.08.2002 at 11:13:19 wrote on 11.08.2002 at 23:58:50:
Tora, ti si zaslužiš, da te mama vsak dan ziba v svojem najmehkejšem naročju - še bolj kot mi vsi! Imaš prav, ne jih ozaveščat in ne še enega njunega dela opravljat namesto njiju!!! Ne zlorabljaj otroka, ki je v tebi in ne bo ti več treba nosit bremena - Zato pa grebi, grizi, praskaj, tuli in brcaj! Zdaj si pomembna ti in ne to ali bosta onadva mirno živela vnaprej v svojem času! Imaš odgovornost, da obrneš tok. Verjamem, da boš samo tako, da narediš kaj tudi za druge, lahko naredila zase. Kako bosta odreagirala mama in očim pa naj bo zdaj njuna skrb. Miska wrote on 12.08.2002 at 09:36:24:
Odpustite jim, ker ne vedo kaj delajo? V veliki meri se strinjam s tabo Miška glede načina reševanja problemov. Mislim, da si odgovorila na ogromen del vprašanj v tej temi. Ni lepšega od mamine ljubezni in ni hujšega od nedolžne mamine ljubezni. Mi vsi smo uterini, otroci ene mame, samo hudič nastane, ko mama sama ne loči očeta od sina. Pri Ojdipu je bilo to povezano še s seksom, ampak kaj, ko ga je določila že kar prerokba pred rojstvom... A da težim? Mogoče, ampak jaz sem kljub želji, da bi lahko pozabila, še vedno lahko tudi zver, le z malo boljšim spominom. Kaj bi rada pozabila? Če se mi niso dogajale zares hude stvari in me danes starša še vedno tretirata kot razvajenega otroka, mi pa ne moreta s tem več delat škode, ker imata tudi vnuke. Prepričana pa sem, da samo ko si tudi sam-a mama-oče, si lahko privoščiš to logiko, ali morda bolje, ti ni treba več vedet kaj čutit. |
|
Title: Re: Skladnost... Post by Blisk on 12.08.2002 at 11:42:06 Prav smešno mi je kako se vsi bojite prizadeti svoje starše, ali so se starši tudi bali tako prizadeti svoje oroke, torej vas!!! Mislim, prosim lepo, ne govorimo o tem da jih moramo prizadet, ampak o tem, da se je treba pogovorit in mogoče tudi njim razbremenit srce. Mogoče se oni zavedajo, da so delali narobe in mogoče jih to tako prekleto boli iz dneva v dan in ta ista stvar tako prekleto boli tudi vas, ki jo rešujete na težji način, na način ko ne umaknete izvora bolečine ampak ga ograjujete z nekimi poglabljanji vase in razčiščevanji sami s sabo in na koncu ugotovite, da se vrtite v krogu in da bolečina še vedno ostaja. Kaj pa če bi se s starši lepo odkrito pogovorili in bi tudi njim olajšali bolečino, ki jo nosijo v sebi zaradi vas in s tem tudi se bi olajšali vse skupi. A ni prvo eno in edino pravilo, pogovor, odkrit pogovor in ker tega ne počnemo več, nas svet uničuje, sami sebe uničujemo ko držimo v sebi. Pa nas potem preseneti človek ki nam pove v obraz vse, pa mu zamerimo, seveda zameri mu tisti ki nima pospravljenega podstrešja, tisti ki ga ima, bo takega človeka najbolj cenil. Vsak ima zakoreninjeno v seb dejstvo tako kot ga piše Miška, nikogar ne obsoja, nikomur ne težim, da ima narobe ali prav. To kar pišem je samo moje razmišljanje in kakor ga kdo vzame je njegova stvar. Jst še vedno cenim vsakega posameznika, pa če dela prav ali narobe. Nikoli pa nisem trdil, da je moje razmišljanje pravilno oz. vaše nepravilno. |
|
Title: Re: Skladnost... Post by Thot on 12.08.2002 at 12:14:33 Blisk1 wrote on 12.08.2002 at 11:42:06:
No evo Blisk, spet sem prišel do enakega zaključka. Kar naprej misliš da veš kaj je za druge dobro in kaj drugi mislijo in zakaj to počno. KAkšen strah ti govoriš? Pa sej to ni strah, človek božji, to je nesojenje. Sprejemanje, če hočeš. Kdo si ti da veš, kaj je prav in kaj ne, samo to te jaz sprašujem. Ti bi jim povedal kar misliš da bi morali takrat narediti drugače. ZAkaj. Kako pa ti veš, kaj bi bilo drugače? Mah sej se jest tut preveč ukvarjam. Lp T. |
|
Title: Re: Skladnost... Post by Blisk on 12.08.2002 at 12:35:54 Thot, jst vem, kako, enostavno vem! |
|
Title: Re: Skladnost... Post by John_Doe on 12.08.2002 at 12:39:10 Hmm.... le cevlje sodi naj KOPITAR? Ne vem no. Sej vem, da je velik primerov in da je vsak drugace resljiv oz. se ga sploh ne resuje. Pa tud to vem, da je treba sprejemat in odpuscat.... Ja, ne zeli si drugega zene, zakaj bi njemu lajsal gorje... ipd. Ampak. Ce prepostavmo, da mene fotr posilja u kurac celo zivljenje in ko mi recimo pri 30. spet rece nekaj podobnega imam vso pravico in zaradi svoje vesti tudi dolznost, da ga posljem tja, kamor on mene. Pa ce se pol se kdaj vidva al pa ne. Ne vem no. Starsev si nismo izbrali, partnerja in prijatelje pa si izberemo. Pol nej mi pa en potegne eno logicno crto pod tole. Oce te recimo posiljuje in zdej nej pac deklica to odpusti, a ko jo partner prevara, ga da na cevelj. Kje je zdej tuki haklc? En, ki si ga nisi izbral in ko te nateguje ceu lajf, mu je odpusceno, drug, kis i si ga izbral in enkrat nategne nekoga drugega, mora pa cok 'n pok it stran? Kako gre zdej to dvoje vkup? Pr men nikakor. Je prej obratno. Sej, ne recem, da mam prav. Sam dejte mi vseen to mal razlozit. |
|
Title: Re: Skladnost... Post by LittleStar on 12.08.2002 at 12:56:16 Jaz ti lahko povem, kako gre to dvoje skupaj. Problem je, ker pač se bojim, da je večini ljudem karma bedastoča. Ampak bom rekla, da vem iz lastnih izkušenj. Nekaj podobnega je že Oldi razmišljal - zakaj hčere alkoholikov, nasilnežev privlačijo nasilneže,i, alkoholike,i ? Seveda to ni nujnost, je pa večinskost. Zaradi karme. Lahko odpikaš familijo, ne moreš pa tega, kar nosiš v sebi in Vesolje (npr. alkoholiki) te bo tako dolgo 'matrali', dokler ne boš odpustil familiji. In sebi, ko izveš kdo si. Okoliščine si si navsezadnje sam izbral. Prej le nisi ozavestil. Potem si lahko komaj dopustiš partnerja, ki si ga zaslužiš. Ko se naučiš imeti rad. |
|
Title: Re: Skladnost... Post by Angel on 12.08.2002 at 12:59:31 Ne gre skupaj nikakor...J.D. Staršem sem sama že davno odpustila. Vem, da se bere bedno, ampak je res. Odpustila sem jim vse zmote in napake, ker sta bila oba starša različna od mene. Zakaj bi v nedogled obsojala različnost? V vzgoji človek zelo hitro fali, še takrat, ko misli, da je naredil najboljše...NI. Vem to prav dobro, imam doma primer. Druga stvar pa je, če bi lahko odpustila moškemu, ki bi me prizadel. Mislim, da ne. lp Angel |
|
Title: Re: Skladnost... Post by Blisk on 12.08.2002 at 14:11:00 John Doe, zlo dober povedano. Pa mogoče ne vem kolkič pišem da ni treba nikogar obsodit, ampak pogovort se, dat možnost, da pove kaj misli in zakaj tako, tud oče, ki je posiljeval svojo hčer. Odpuščat in odpustit v takih primerih je stvar posameznika. Vsekakor pa pravim, da se pramal pogovarjamo in zarad tega je tud največkrat konflikt. Pospravljanje konfliktov pod predpražnik ne reši nič. Joh, a pol če mene pošlje foter u k....., pol ga jst naj pošljem nazaj u k.... ;D |
|
Title: Re: Skladnost... Post by Angel on 12.08.2002 at 17:09:46 Če se lahko vmešam Blisk...zakaj bi nekomu, ki ti je naredil nekaj slabega to vrnil? Pokaži mu, da si boljši kot on. Recimo, če te oče pošlje nekam...mu enkrat za spremembo reci nekaj vljudnega. Presenetil ga boš. Kaj vem, podobna primerjava je potapljajoča ladja. Večina ne preživi, ker ljudi zajame histerija in panika. Tisti, ki se v obupu mečejo čez krov so sposobni vržti čezenj tudi nekoga, ki je v tisti paniki čisto priseben in hladen. Tako jim gre na živce, da ga vržejo čez...ali pa pohodijo. Psihologija je napisala o tem gore knjig. Kako reagiram ko...na nekoga, ki se nate dere se lahko dereš nazaj. Pa veš kaj se naredi, če ti začneš šepetati? Uni drugi totalno ponori...ali pa obmolkne. Probaj Blisk reagirati totalno drugače, kot ljudi od tebe pričakujejo, pa boš videl preobrat. Vlogi se bosta zamenjali. Preverjeno. lp Angel lp Angel |
|
Title: Re: Skladnost... Post by Thot on 12.08.2002 at 17:13:49 Reverse psihology. Fino ja. Ali pa še bolje: On mene pošlje v kurac, jaz ga prijazno pogledam,(govorim o svojem očetu), se mu prijazno zahvalim za sodelovanje, stisnem roko in odidem svojo pot. Ker je moja pot. In ker on ima svojo pot, Ker ni potrebe da sta družni. LP t. |
|
Title: Re: Skladnost... Post by Angel on 12.08.2002 at 17:23:54 ;D No ja, recimo. Fašem klofuto na eno lice, pa ti nastavim še drugega...no, to pa ravno ne... Kaj pa če te poljubim? Angel |
|
Title: Re: Skladnost... Post by Thot on 12.08.2002 at 17:34:48 Zakaj nastavim drugega, ne razumem? Pa saj ne poješ tega udarca, pač odideš. To je vse. Če me poljubiš, ti pa nastavim še marsikaj drugega ;D ;D LP T. |
|
Title: Re: Skladnost... Post by Angel on 12.08.2002 at 17:47:20 ;D Thanks Thot...nasmejal si še angele... Lepo se imej! ps: saj bi vprašala kaj mi še nastaviš...pa ne bom burila domišlije...ta človeka potem nekam zapelje... Angel ;D |
|
Title: Re: Skladnost... Post by Thot on 12.08.2002 at 17:55:15 Ampak se razburila tebi, predvidevam po velikem nasmešku ;D ;D, hec. Tudi ti se lepo imej še naprej. LP T. |
|
Title: Re: Skladnost... Post by Amstel on 12.08.2002 at 19:51:26 Thot wrote on 12.08.2002 at 12:14:33:
Hm, vsak otrok hoče, da ga imajo starši brezpogojno radi. Tako bi moralo biti in konec. In to smo si jemali za pravico. In amen. To je realnost otroka. In ta otrok, je še vedno v nas. In, ko nekdo reče, da bi moralo biti drugače, preprosto reče: "Tega, kar sem rabil-a nisem dobil. Niti ne takrat, ko sem rabil-a. Dobil-a sem to, kar ste vi mislili, da jaz rabim." |
|
Title: Re: Skladnost... Post by Angel on 12.08.2002 at 20:01:39 Pogojna ljubezen. Starši dobe, kar žele in mi mislimo, da nas imajo radi. Pogojna ljubezen. <Če boš priden...dobiš to in to...> Nekateri odrasli nikoli ne odrastejo. Skozi celo življenje vlečejo s seboj pogojno ljubezen. Istijo jo s pravo ljubeznijo, ki je daleč od tega. Ona ne zahteva in ne postavlja pogojev. lp Angel |
|
Title: Re: Skladnost... Post by Blisk on 12.08.2002 at 22:36:34 AMSTEL, odlično povedano! Angel, pr men je tko, če me kdo udari, ne bom nastavil drugega lica, ampak odvisno od mojega razpoloženja, ga mahnil nazaj, da se zaveda, da mene ne more kr tko, če pa bom vidu, da je situacija taka, da nima smisla, se bom obrnil in šel, ter mu dal možnost drugič ko se umiri, da pove kako in kaj v kolikor ne se ne ukvarjam več z njim, zakaj bi se ko je pa še tok vredu ljudi na svetu. Najbrž si slišala za 3 vrste delitve, so ljudje, ki dajejo, so ljudje ki jemljejo in so ljudje ki dajejo in jemljejo, ponavad se mešajo skoraj vse kombinacije teh ljudi razen, tisti ki dajejo se ne dobijo skupaj in tisti ki jemljejo, večina jih je v navzkrižnih kombinacijah. Kaj sem hotel povedat, z nekaterimi se ne splača ukvarjat, ker so negativci in zakaj bi sploh se poskušal kregat ali pogovarjat, ali dat možnost nekomu, ki je čist out, da sploh pride do knflikta. Pa če mi verjameš ali ne, obvladam skoraj vse ljudi, redko sem si s kom v knfliktu. |
|
Title: Re: Skladnost... Post by Devi on 12.08.2002 at 22:57:23 Mislim, da je pomembno jasno izpostavit napako starsa pri nasi vzgoji, saj na tak nacin v bistvu jasno okarakteriziramo problem. Pomembno je rect: "To, kar si delal, je bilo nezrelo in sebicno in celo hudobno in zdaj vidim, da si delal to zaradi sebe ne zaradi mene." Ampak po moje tega ni potrebno povedat naravnost v obraz, vazno je da sebi to povemo in pokazemo, saj lahko na tak nacin ozavestimo izvor problema. Je pa potrebno v naslednjem stavku po moje dodat: "Se pa zavedam, da si si bil mlad, da nisi znal ali mogel drugace in da si samo clovek, ki je v nekem trenutku delal kar si najboljse znal in se soocal s starsevstvom, kakor se je pac zmogel." In s tem odpremo moznost za sprejemanje lastne odgovornosti za popravljanje napake, zacutimo socutje do sebe in starsa, kar vodi naprej v odpuscanje. |
|
Title: Re: Skladnost... Post by gape on 13.08.2002 at 00:08:14 Devi wrote on 12.08.2002 at 22:57:23:
mislim da napake niso napake, so v bistvu dejanja po vzorcih, katere rabimo za naš razvoj (nam morajo bit vpisani), za razvoj jaz sem-a pravzaprav, ta se lahko razvija tudi preko jaza, zato lahko razvijamo tudi jaz, in jaz sem se od njega uči ... |
|
Title: Re: Skladnost... Post by Blisk on 13.08.2002 at 08:09:45 Devi, to kar si rekla, je lepo povedano in deluje, do trenutka, ko se spet soočoš s starši, nakar se podre, kot hiška iz kart in moraš znova, ampak to znova pomeni spet dolgotrajen proces, tako, da če se pogosto srečaš s starši, te zadeve pr seb niti ne moreš razčistit, če jim tega ne poveš v obraz, tako da oni prenehajo s tem, kar so ti počeli celo življenje šele pol lahk razčistiš pr seb. Ali kot bi reku za katarino, da pove mami, da jo to njeno ignoriranje boli in da jo boli še sedaj in da bi rada da preneha s tem, šele potem lahko ona to razčiščuje pr seb. |
|
Title: Re: Skladnost... Post by Devi on 13.08.2002 at 11:31:23 gape wrote on 13.08.2002 at 00:08:14:
Napaka je bil napacen izraz, vzorec je boljsi. Ampak v nekem trenutku, ko se ga zelis resit, ga moras zato, da ga vidis in razumes, nekako locit od sebe in imenovat, saj gre najbrz tudi drugace, ampak to je kar dober nacin. Mislim pa da nam niso vse stvari ze vpisana in da same od sebe stecejo v nekem trenutku, ene stvari se nam ne morejo zgodit brez pomoci od zunaj. Blisk, ce en problem spregledas in razumes, potem neka blokada pade dol in se zacne zdravljenje, po tem obdobju pa se lahko soocas s starsi v nedogled, pa ne boli vec, ker razumes mehanizme, se pa v tebi nic vec ne odzove na njih in ko se to zgodi se dostkrat tudi mehanizmi pri starsih spremenijo, saj vec ne dosegajo rezultata. |
|
Title: Re: Skladnost... Post by gape on 13.08.2002 at 11:41:46 jah no ... dejstvo je da lahko začnemo čistit kjer čmo lahko pri drugih (kateri so kao odgovorni za naš vzorec), lahko pa pri sebi in kjerkoli se vzorec sčisti, se sčisti tudi na drugi strani, vsaj teži k temu da bi se sčistu, res pa je tud to da je mnogo manj dela čistit sebe kot pa druge ... drugih je vedno več, nikol ni samo eden. |
|
Title: Re: Skladnost... Post by Devi on 13.08.2002 at 11:55:30 ves kaj, gape, na to, da vzorci obstajajo v nas se preden dobimo obcutek, da nam je nekdo pomagal jih ustvarit, pa se nisem prisla... hvala za idejo :) |
|
Title: Re: Skladnost... Post by Thot on 13.08.2002 at 12:38:47 Amstel wrote on 12.08.2002 at 19:51:26:
To se pravi Amstel, ti zatrjuješ da vsi ljudje pojmujemo ljubezen na enak način? Ne vem, če bo to kolikortoliko držalo, preberi malo samo naše poste pa boš videla da se od nas 15 ujamejo mogoče po dva skupaj ali pa še to ne. To se pravi krivili bomo starše, ker so mislili da delajo prav, in ker so se motili. Vsak po svoje. nikoli nisem očital nikomur kaj je bil, kvečjemu čestital kar je postal. LP T. |
|
Title: Re: Skladnost... Post by John_Doe on 13.08.2002 at 12:58:49 Thot wrote on 13.08.2002 at 12:38:47:
Thot... ce te lahko mal zbodem... A si mu cestital cetudi je postal najvecji ass hole? Aja, seveda si mu lahko, kot najvecji ritni luknji. ;) Se mi pa vedno poraja ena misel, ko berem tole rubriko. Tist star pregovor, ki ga nemalokrat v svoji dobronamerni naivnosti pozabimo - Ni vse zlato, kar se sveti. Kako bi reku Edi? Velik soncka! Pa naj vam ta sveti! |
|
Title: Re: Skladnost... Post by Thot on 13.08.2002 at 13:09:45 John ne zajebavaj ;) Pa saj veš ad ne sežem velikokrat nekomu v roko. :D Seveda ne. Pač tistim ki si po moje zaslužijo-z objektivnim vidikom dobra oseba. Recimo-verjamem v drugo priložnost. In kdor jo izkoristi in naredi nekaj za sebe, pozitivnega, tak si zasluži roko. Recimo tat. Pa oddide v zapor. Pride ven, se pobere, recimo naredi neko šolo, se recimo zaposli, .... TAk si zasluži roko. Lp T. |
|
Title: Re: Skladnost... Post by John_Doe on 13.08.2002 at 14:12:42 Thot, sorry, ce mal zajebavam, pa sej me poznas.. Drgac se pa strinjam, da si tat zasluzi roko in jest mu jo kuj ponudim, ce je v njej kompleten plen kake banke v konvertibilnih dinijih... hehehe. Ja, sej stekam, kaj mislis. Sam mal drazim... sorry. :) |
|
Title: Re: Skladnost... Post by Thot on 13.08.2002 at 14:28:49 Ti ker zajebavej, boš vidu, ko bom začel jest tvoje poste brat ;D ;D ;D. Dobra volja je najbolja, to si piši za uho, mile jere kisle cmere, z nami v štric ne pojdejo...... In potlej me je nekoč nekdo hotel užaliti s Kekcem. kakšen kompliment. LP T. |
|
Title: Re: Skladnost... Post by John_Doe on 13.08.2002 at 14:37:13 Thot.. hehehehehehe.... Kekec! ;D ;D ;D Svasta, ej! |
|
Title: Re: Skladnost... Post by Blisk on 20.08.2002 at 08:14:22 John Doe, Thot pa že ni KEKEC, on je ROŽLE! ;D |
|
Title: Re: Skladnost... Post by John_Doe on 20.08.2002 at 09:57:56 Ej Brincelj, khm, Blisk.... a si pozabu, da sem jest Rozle? Thot je Kekec in basta. ;D Pa dejmo se ze enkrat uskladit okol teh partizanskih imen, no, da nam pol jest spet kej pobrkal. :) |
|
Title: Re: Skladnost... Post by Blisk on 20.08.2002 at 10:54:51 Ej JOHN, po moje Thot ne more bit Kekec, ker ne zgleda kot pašteta, zgleda bolj kot Bedanec, torej, če ni Rožle, je pol kvečjemu Bedanec, brez kocin. ;D |
|
Svet pogovorov » Powered by YaBB 2.3! YaBB © 2000-2008. All Rights Reserved. |